Sveti oče: Kristus je prisoten v vsakem času, v vsakršni stiski; je vir našega veselja

Homilija svetega očeta v Ajacciu

Ljudje sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« (Lk 3,10). Kaj naj storimo? To je vprašanje, ki mu je treba pozorno prisluhniti, saj izraža željo po prenovi življenja, da bi ga spremenili na bolje. Janez oznanja prihod dolgo pričakovanega Mesija: tisti, ki poslušajo Krstnikovo oznanilo, se želijo pripraviti na to srečanje.

Evangelij po Luku priča, da to željo po spreobrnjenju izražajo prav tisti, ki so najbolj oddaljeni: ne tisti, ki so se v družbi zdeli najbližji – ne farizeji in učitelji postave –, ampak oddaljeni, cestninarji, ki so veljali za grešnike, in vojaki sprašujejo: »Učitelj, kaj naj storimo?« (Lk 3,12). To je lepo vprašanje, ki ga morda lahko vsak izmed nas izreče danes pred spanjem kot molitev: »Gospod, kaj moram storiti, da bi pripravil srce na božič?« Kdor se ima za pravičnega, se ne prenavlja. Po drugi strani pa se tisti, ki so veljali za javne grešnike, želijo od nepoštenega in nasilnega ravnanja obrniti k novemu življenju. In oddaljeni postanejo bližnji, ko se nam Kristus približa. Janez namreč cestninarjem in vojakom odgovori takole: ravnajte pravično; bodite pošteni in pravični (prim. Lk 3,13-14). Gospodovo oznanilo, ki vključuje zlasti zadnje in izključene, ponovno prebuja vest, saj On prihaja, da bi rešil, ne pa obsodil izgubljene (prim. Lk 15,4-32). In najboljše, kar lahko storimo, da bi nas Jezus rešil in poiskal, je, da povemo resnico o sebi: »Gospod, grešnik sem.« Vsi, ki smo tukaj, smo grešniki. »Gospod, grešnik sem.« In tako se približamo Jezusu z resnico, ne pa z ličili neresnične pravičnosti. On namreč prihaja, da bi rešil prav grešnike.

Zato tudi mi danes vzemimo za svoje isto vprašanje, s katerim so se množice obrnile na Janeza Krstnika. V tem adventnem času najdimo pogum, da brez strahu vprašamo: »Kaj naj storim?«. Vprašajmo iskreno, da bi pripravili ponižno, zaupno srce za Gospoda, ki prihaja.

Berila, ki smo jih slišali, nam predstavljajo dva načina pričakovanja Mesija: sumničavo čakanje in veselo čakanje. Razmislimo o teh duhovnih držah.

Prvi način čakanja, sumničav, je poln nezaupanja in tesnobe. Kdor je zaposlen z egocentričnimi mislimi, izgubi veselje duha: namesto da bi z upanjem bdel nad prihodnostjo, dvomi o njej. Popolnoma vpet v posvetne projekte ne čaka na delo Božje previdnosti. Ne zna čakati z upanjem, ki nam ga daje Sveti Duh. In potem pride zdravilna beseda svetega Pavla, ki prebudi iz te otrplosti: »Nič ne skrbite« (Flp 4,6). Ko nas prevzame tesnoba, nas vedno uniči. Bolečina je ena stvar, telesna bolečina, moralna žalost zaradi kakšne nesreče v družini … Tesnoba pa je nekaj drugega. Kristjani ne smejo živeti v tesnobi. Ne bodite zaskrbljeni, razočarani, žalostni. Kako razširjene so te duhovne nadloge danes, zlasti tam, kjer se širi potrošništvo! Te dni sem v Rimu na ulicah videl veliko ljudi, ki hodijo po nakupih, nakupujejo s tesnobo potrošništva, ki potem izgine in za seboj ne pusti ničesar. Takšna družba, ki živi od potrošništva, se stara v nezadovoljstvu, ker ne zna dajati: kdor živi zase, ne bo nikoli srečen. Kdor ima zaprte roke, samo zase, in nima rok, da bi dajal, da bi pomagal, delil z drugimi, ne bo nikoli srečen. In to je bolezen, ki jo imamo lahko vsi, vsi kristjani, tudi mi, duhovniki, škofje, kardinali, vsi, tudi papež.

Apostol pa nam ponuja učinkovito zdravilo, ko piše: »Ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Vera v Boga daje upanje! Pred kratkim je bilo na kongresu, ki je potekal tukaj v Ajacciu, poudarjeno, kako pomembno je gojiti vero in pri tem ceniti vlogo ljudske pobožnosti. Pomislimo na molitev rožnega venca: če jo ponovno odkrijemo in prav prakticiramo, nas uči, kako naj svoje srce osredotočimo na Jezusa Kristusa, s kontemplativnim Marijinim pogledom. In pomislimo na bratovščine, ki lahko vzgajajo k zastonjskemu duhovnemu in telesnem služenju bližnjemu. Ta združenja vernikov, ki imajo tako bogato zgodovino, dejavno sodelujejo pri bogoslužju in molitvi Cerkve, ki jo polepšajo s pesmimi in ljudskimi pobožnostmi. Članom bratovščin priporočam, naj se vedno dajo na razpolago, še posebej najbolj ranljivim, in udejanjajo vero v ljubezni.

In od tod pridemo do druge drže: veselo čakanje. Prva drža je bila sumničavo čakanje, tisto čakanje, ki je »zame«, z zaprtimi rokami. Druga drža je veselo čakanje. In ni lahko biti vesel. Krščansko veselje nikakor ni brezskrbno, površinsko, karnevalsko. Nasprotno, gre za veselje srca, ki temelji na trdnih temeljih. Prerok Sofonija, ki nagovarja ljudstvo, to izrazi takole: veseli se, kajti »Gospod, vaš Bog, je mogočen rešitelj v vaši sredi« (Sof 3,17). Zaupanje v Gospoda, ki je med nami. Velikokrat se na to ne spomnimo: med nami je, ko storimo dobro delo, ko vzgajamo otroke, ko skrbimo za ostarele. Ni pa ga v naši sredi, kadar opravljamo, kadar govorimo slabo o drugih. Tam ni Gospoda, tam smo samo mi. Gospodov prihod nam prinaša zveličanje: zato je razlog za veselje. Bog je »mogočen«, pravi Sveto pismo: lahko odreši naša življenja, ker je sposoben uresničiti, kar reče! Naše veselje torej ni navidezna tolažba, ki nam pomaga pozabiti na tegobe življenja. Ne, ni navidezna tolažba. Naše veselje je sad Svetega Duha po veri v Kristusa Rešenika, ki trka na naše srce in ga osvobaja žalosti in naveličanosti. Zato Gospodov prihod postane praznik, poln prihodnosti za vse narode: v Jezusovi družbi odkrijemo pravo veselje do življenja in do podarjanja znamenj upanja, ki jih svet pričakuje.

In prvo od teh znamenj upanja je mir. On, ki prihaja, je Emanuel, Bog z nami, ki daje mir tistim, ki jih Gospod ljubi (prim. Lk 2,14). In ko se pripravljamo, da ga sprejmemo, naj v tem adventnem času naše skupnosti rastejo v sposobnosti, da bi spremljali vse, zlasti mlade, na poti h krstu in zakramentom; in na poseben način tudi ostarele. Ostareli so modrost ljudstva. Ne pozabimo tega! In vsak od nas lahko razmisli: kako se obnašam pred ostarelimi? Ali jih obiskujem? Ali z njimi zapravljam čas? Ali jim prisluhnem? »Oh ne, s svojimi zgodbami so dolgočasni!«. Ali jih zapustim? Koliko otrok zapusti svoje starše v domovih za ostarele. Spomnim se, da sem nekoč v drugi škofiji šel v dom za ostarele na obisk k ljudem. Tam je bila gospa, ki je imela tri, štiri otroke. Vprašal sem jo, kako so njeni otroci. Odgovorila je, da so dobro in da ima veliko vnukov. Potem sem jo vprašal, če jo obiskujejo in je odgovorila, da vedno pridejo. Ko sem odšel, mi je medicinska sestra rekla, da pridejo enkrat na leto. Vendar pa je mama prikrivala pomanjkljivosti svojih otrok. Mnogi pustijo ostarele same. Za božič ali veliko noč jih pokličejo po telefonu, da jim voščijo! Skrbite za ostarele, ki so modrost ljudstva!

In pomislimo na mlade, ki so na poti h krstu in zakramentom. Na Korziki jih je, Bogu hvala, veliko! In čestitke! Še nikoli nisem videl toliko otrok kot tukaj! To je Božja milost! In videl sem samo dva psička. Dragi bratje, imejte otroke, imejte otroke, ki vam bodo v veselje in tolažbo v prihodnosti. To je resnica: še nikoli nisem videl toliko otrok. Samo v Vzhodnem Timorju jih je bilo toliko, v drugih mestih pa ne. To je vaše veselje in vaša slava.

Bratje in sestre, žal dobro vemo, da med narodi ne manjka velikih razlogov za žalost: bede, vojn, korupcije, nasilja. Nekaj vam povem: včasih pridejo na avdience ukrajinski otroci, ki so jih sem pripeljali zaradi vojne. Ali veste, da se ti otroci ne smejijo! Pozabili so se smejati. Prosim, pomislimo na te otroke v deželi vojn, na bolečino tolikih otrok.

Božja beseda pa nas vedno opogumlja. In spričo opustošenja, ki tare narode, Cerkev oznanja gotovo upanje, ki ne razočara, saj Gospod prihaja, da bi prebival med nami. Tako naša zavzetost za mir in pravičnost v njegovem prihodu najde neizčrpno moč.

Sestre in bratje, Kristus je prisoten v vsakem času in v vsakršni stiski, Kristus je vir našega veselja. Z nami je v stiski, da bi nas vodil naprej in bi nam podaril veselje. Ohranjajmo vedno v srcu to veselje, to gotovost, da je Kristus z nami, da hodi z nami. Ne pozabimo tega! In tako, s tem veseljem, s to gotovostjo, da je Jezus z nami, bomo srečni in bomo osrečevali druge. To mora biti naše pričevanje.

Papeževa zahvala ob koncu svete maše

Ob koncu svete maše v Ajacciu se je sveti oče gostiteljem zahvalil z naslednjimi besedami: »Zahvaljujem se kardinalu Bustillu za njegove besede in za ves ta dan, v katerem sem se počutil kot doma! Hvala vsem, ki ste na različne načine pripravili ta obisk, cerkveni in civilni skupnosti. Pojdite naprej v harmoniji, v različnosti, ki ni ločitev, vedno v sodelovanju za skupno dobro. Danes bi rad pozdravil tudi korziškega kardinala, ki je z nami, kard. Mambertija.

Pozdravljam in blagoslavljam bolne, osamljene ostarele in zapornike. Naj Madunnuccia podeli tolažbo in upanje tistim, ki trpijo. Bodite blizu ostarelim, bolnim in osamljenim. Bodite blizu s srcem, z gestami, s pomočjo.
Bratje in sestre, naj vam evangelij Jezusa Kristusa pomaga, da boste imeli srce odprto za svet: vaše tradicije so bogastvo, ki ga je treba negovati in gojiti, vendar ne zato, da bi se izolirali. Vaše tradicije naj bodo vedno namenjene srečanju in podelitvi.
Hvala vsem! Vse dobro na poti proti božiču! Hvala.«