Papež Frančišek na drugo nedeljo po Božiču: Učlovečenega Boga noben izziv ne zaustavi
Papež Frančišek
Spominja nas torej, kako močna je Božja ljubezen, ki ne pusti premagati se ničemur in da onkraj ovir in zavračanj nadaljuje svetiti in razsvetljevati našo pot.
To vidimo v Božiču, ko Božji Sin, ki je postal človek, prebrodi številne zidove in delitve. Sooči se z zaprtostjo razuma in srca »velikih« svojega časa, ki so bolj zaskrbljeni z ohranitvijo moči kot pa iskanjem Gospoda (prim. Mt 2,3-18). Živel je ponižno življenje skupaj z Marijo in Jožefom, ki sta ga sprejela in da je v ljubezni odraščal, sicer z omejenimi možnostmi in stiskami tistega, ki nima sredstev, torej revnimi. Ponudil se je kot krhek in nezaščiten med srečanjem s pastirji (prim. Lk 2,8-18), torej z ljudmi, katerih srce je zaznamovano krutostjo življenja in z zaničevanjem družbe; in potem z Modrimi (prim. Mt 2,1), ki so ga, gnani z željo, da bi ga spoznali in se soočili z dolgim potovanjem, našli v hiši običajnih ljudi in v veliki revščini.
Zaradi teh in drugih izzivov, ki se zdijo kot protislovja, se Bog nikoli ne ustavi. Prisluhnimo dobro temu: Bog se nikoli ne ustavi. Najde na tisoče načinov, da brez preračunavanja in pogojev doseže vsakega od nas, kjer smo, odpira tudi v najtemnejših nočeh človeštva razsvetljena okna, ki jih tema ne more prekriti (prim. Iz 9,1-6). To je resničnost, ki nas tolaži in nam daje pogum, še posebej v času, kot je naš, nelahek čas, kjer je toliko potrebe po luči, upanju in potrebe po miru, kjer ljudje včasih ustvarjajo tako zapletene situacije, da se zdi, da je iz njih nemogoče iziti. Danes pa nam Božja Beseda pravi, da temu ni tako. Še več, kliče nas, da posnemamo Boga ljubezni, odpiramo žarke luči, kjerkoli lahko, s komerkoli se srečamo, v vsakem kontekstu: družinskem, družbenem, mednarodnem. Vabi nas, naj se ne bojimo narediti prvega koraka. To je današnje Gospodovo povabilo, da se ne bojimo narediti prvega koraka in odpremo svetla okna bližine trpečim, odpuščanja, sočutja in sprave. To je veliko prvih korakov, ki jih moramo narediti, da bo pot jasnejša, varnejša in mogoča za vse. In to povabilo na poseben način odmeva v jubilejnem letu, ki se je pravkar začelo, in nas poziva, naj bomo glasniki upanja s preprostim, a konkretnim »da« življenju, z odločitvami, ki prinašajo življenje. Naredimo jih. To je pot zveličanja!
In tako se lahko na začetku novega leta vprašamo: kako naj odprem okno luči v svojem okolju in v svojih odnosih? Kje sem lahko žarek svetlobe, ki prepušča Božjo ljubezen? Kateri je prvi, korak, ki ga moram storiti danes?
Naj nam Marija, zvezda, ki nas vodi k Jezusu, pomaga biti do vseh svetle priče Očetove ljubezni.
