Sveti oče na praznik Gospodovega razglašenja: Zvezda je svetla, vidna vsem in kaže pot

Papež Frančišek

»Videli smo njegovo zvezdo in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). To je pričevanje, ki ga Modri dajo prebivalcem Jeruzalema, ko jim sporočijo, da se je rodil judovski kralj.

Modri pričujejo, da so se odpravili na pot in spremenili svoje življenje, ker so na nebu zagledali novo luč. Ob praznovanju Gospodovega razglašenja v jubilejnem letu upanja se lahko ustavimo in razmislimo o tej podobi. Rad bi poudaril tri značilnosti zvezde, o kateri nam govori evangelist Matej: zvezda je svetla, je vidna vsem in kaže pot. Svetla je, vidna vsem in kaže pot.

Zvezda je najprej svetla. Mnogi vladarji v Jezusovem času so se imenovali »zvezde«, ker so se počutili pomembne, močne in slavne. Vendar pa ni bila njihova svetloba - nikogar od njih - tista, ki je Modrim razkrila božični čudež. Njihov sijaj, umeten in hladen, rezultat preračunavanj in iger moči, se ni mogel odzvati na potrebo po novosti in upanju teh iščočih ljudi. Namesto tega je to storila druga vrsta svetlobe, ki jo simbolizira zvezda, ki razsvetljuje in ogreva tako, da gori in se pusti použiti. Zvezda nam govori o edini luči, ki lahko vsakomur pokaže pot do zveličanja in pot do sreče: to je luč ljubezni. To je edina luč, ki nas bo napravila srečne.

Najprej je to ljubezen Boga, ki je sam postal človek in se nam podaril z žrtvovanjem svojega življenja. Nato pa po odsevu tista, s katero smo tudi mi poklicani, da se razdajamo drug za drugega in z njeno pomočjo postanemo vzajemno znamenje upanja tudi v temnih nočeh življenja. Lahko pomislimo na to: žarimo upanje? Smo z lučjo naše vere sposobni dati upanje drugim?

Kakor je zvezda s svojim sijajem popeljala Modre v Betlehem, tako lahko tudi mi s svojo ljubeznijo pripeljemo ljudi, ki jih srečamo, k Jezusu in jim v Božjem Sinu, ki je postal človek, damo spoznati lepoto Očetovega obličja (prim. Iz 60,2) in njegov način ljubezni, ki ga sestavljajo bližina, sočutje in nežnost. Nikoli ne pozabimo na to. Bog je blizu, je sočuten in nežen. To je ljubezen: bližina, sočutje in nežnost. In to lahko storimo, ne da bi potrebovali izredne pripomočke in prefinjena sredstva, ampak tako, da so naša srca svetla v veri. To napravlja naše poglede velikodušne v sprejemanju, naše geste in besede polne prijaznosti in človečnosti.

Zato, ko gledamo Modre, ki z očmi, obrnjenimi v nebo, iščejo zvezdo, prosimo Gospoda, naj bomo drug za drugega luči, ki vodijo v srečanje z njim (prim. Mt 5,14-16). Grozno je, če neka oseba ni luč za druge.

In tako pridemo do druge značilnosti zvezde: vidna je vsem. Modri ne sledijo napotkom skrivne kode, ampak sledijo zvezdi, ki jo vidijo sijati na nebesnem svodu. Opazijo jo. Drugi, kot so Herod in pismouki, njene prisotnosti sploh ne opazijo. Zvezda pa je vedno tam, dostopna vsakomur, ki pogleda v nebo in išče znamenje upanja. Sem znamenje upanja za druge?

In tukaj je pomembno sporočilo: Bog se ne razodeva ekskluzivnim krogom ali peščici privilegiranih, ampak ponuja svojo družbo in vodstvo vsakomur, ki ga išče z iskrenim srcem (prim. Ps 145,18). Dejansko pogosto predvidi naša vprašanja in nas pride iskat, še preden ga vprašamo (prim. Rim 10,20; Iz 65,1). Ravno zato v jaslicah upodabljamo Modre z značilnostmi, ki zajemajo vse starosti in rase - mladega človeka, odraslega, starca, s telesnimi značilnostmi različnih ljudstev sveta -, da bi nas spomnili, da Bog vedno išče vsakogar. Bog vedno vse išče. Vse.

In kako nam bo dobro delo meditirati o tem danes, v času, ko se zdi, da so ljudje in narodi, čeprav so opremljeni z vedno močnejšimi komunikacijskimi sredstvi, vse manj pripravljeni razumeti, sprejemati in se srečevati v svoji različnosti!

Zvezda, ki v nebesih ponuja svojo luč vsem, nas spominja, da je Bog Sin prišel na svet, da bi se srečal z vsakim moškim in žensko na zemlji, ne glede na etnično skupino, jezik ali narod, ki mu pripada (prim. Apd 10,34-35; Raz 5,9), in da nam zaupa isto univerzalno poslanstvo (prim. Iz 60,3). To pomeni, da nas poziva, naj prepovemo vse oblike selekcije, odrivanja na rob in zavračanja ljudi ter v sebi in v okolju, v katerem živimo, spodbujamo močno kulturo sprejemanja, v kateri ključavnice strahu in zavračanja nadomestijo odprti prostori srečanja, vključevanja in podelitve; varni kraji, kjer lahko vsi najdejo toplino in zavetje.

Zato je zvezda na nebu. Ne zato, da bi ostala oddaljena in nedosegljiva, temveč nasprotno, da bi bila njena svetloba vidna vsem, da bi dosegla vsak dom in premagala vsako oviro ter prinesla upanje v najbolj oddaljene in pozabljene kotičke planeta. Na nebu je zato, da bi s svojo velikodušno svetlobo vsem povedala, da se Bog nikomur ne odpove in nikogar ne pozabi (prim. Iz 49,15). In zakaj? Kajti on je Oče, čigar največje veselje je videti svoje otroke, ki se združeni vračajo domov z vseh koncev sveta (prim. Iz 60,4); veselje videti jih, kako gradijo mostove; utirajo poti; iščejo izgubljene in nosijo na ramenih tiste, ki težko hodijo, tako da nihče ni zapostavljen in so vsi deležni slave doma.

Zvezda nam govori o Božjih sanjah: da bi vse človeštvo v bogastvu svojih razlik prišlo v eno družino in živelo skupaj v blaginji in miru (prim. Iz 2,2-5).

To nas pripelje do zadnje značilnosti zvezde: kaže pot. Tudi to je povod za razmišljanje, zlasti v okviru Svetega leta, ki ga obhajamo in v katerem je ena od značilnih potez romanje.

Svetloba zvezde nas vabi na notranje potovanje, ki, kot je zapisal sv. Janez Pavel II., osvobaja naša srca vsega, kar ni ljubezen, da bi »v polnosti srečali Kristusa, izpovedali svojo vero vanj in prejeli obilje njegovega usmiljenja« (Pismo vsem, ki se pripravljajo na praznovanje velikega jubileja v veri, 29. junij 1999, 12).

Skupna hoja »je značilna za tiste, ki gredo iskat smisel življenja« (prim. bula Spes non confundit, 5). Tudi mi naj ob pogledu na zvezdo obnovimo svoje prizadevanje, da bomo moški in ženske »poti«, kakor so kristjane označevali ob nastanku Cerkve (prim. Apd 9,2 in vzporednice).

Naj nas tako Gospod naredi za luči, ki kažejo nanj kakor Marija, velikodušne v darovanju sebe, odprte za sprejemanje in ponižne v skupni hoji, da bi ga srečali, spoznali in častili ter odšli od njega prenovljeni in svetu prinašali luč njegove ljubezni.