Papež učiteljem: Bodite ljudje upanja. Oblikujte novo kulturo odgovornosti.

Vatican News

Papeževe besede so bile namenjen trem italijanskim združenjem, ki so z avdienco v Vatikanu, 4. januarja 2025, obeležile okrogle obletnice delovanja: Italijansko združenje katoliških učiteljev ter Italijanska katoliška zveza učiteljev, vzgojiteljev in formatorjev obeležujeta 80 let delovanja, 50. obletnico ustanovitve pa praznuje Združenje staršev katoliških šol.

Kot je dejal papež, gre za lepo priložnost, da skupaj praznujejo, a se tudi spomnijo svoje zgodovine in se zazrejo v prihodnost. Gre za držo, ki je usmerjena tako h koreninam kot k sadovom in ki je ključnega pomena pri prizadevanju na vzgojno-izobraževalnem področju.

Pedagogika, ki ceni bistveno

Sveti oče je najprej spregovoril o »pedagogiki Boga« in njegovi »vzgojni metodi«, kar je bližina, ter izpostavil osrednje mesto družine.

»Kot učitelj, ki vstopi v svet svojih učencev, se Bog odloči živeti med ljudmi, da bi učil z jezikom življenja in ljubezni. Jezus se je rodil v revščini in preprostosti. To nas kliče k pedagogiki, ki ceni bistveno ter v središče postavlja ponižnost, zastonjskost in sprejemanje. Božič nas uči, da se veličina ne kaže v uspehu ali bogastvu, ampak v ljubezni in služenju drugim. Božja pedagogika je pedagogika daru, je klic k življenju v občestvu z Njim in z drugimi kot del načrta univerzalnega bratstva, načrta, v katerem ima družina osrednje in nenadomestljivo mesto. Poleg tega je ta pedagogika povabilo, naj priznamo dostojanstvo vsake osebe, začenši s tistimi, ki so zavrženi in odrinjeni na rob, kot so pred dva tisoč leti ravnali s pastirji, in naj cenimo vrednost vsakega življenjskega obdobja, tudi otroštva,« je dejal papež in izpostavil osrednje mesto družine, kjer je pogovor pomemben, saj omogoča rast družinskih članov.

Dober učitelj je človek upanja

V nadaljevanju se je navezal tudi na jubilej, začetek katerega je sovpadal s praznovanjem utelešenja Božjega Sina, torej upanja, ki je prišlo na ta svet. Jubilej lahko veliko pove svetu izobraževanja in šolstva.

»Romarji upanja so namreč vsi ljudje, ki iščejo smisel svojega življenja, in tudi tisti, ki na tej poti pomagajo najmlajšim. Dober učitelj je moški ali ženska upanja, saj se z zaupanjem in potrpežljivostjo posveča načrtu človeške rasti. Njegovo ali njeno upanje ni naivno, ampak je ukoreninjeno v resničnosti, podpira pa ga prepričanje, da ima vsako vzgojno prizadevanje vrednost ter da ima vsak človek dostojanstvo in poklicanost, ki si zaslužita, da ju gojimo.«

Krščansko upanje se rodi iz vere in živi v ljubezni

Upanje je motor, ki podprita vzgojitelja pri njegovem vsakodnevnem prizadevanju, tudi sredi težav in neuspehov, je poudaril Frančišek ter zatem odgovoril na vprašanje, kako ne izgubiti upanja in kako ga vsak dan ohranjati.

»Pogled usmeriti na Jezusa, učitelja in sopotnika: to omogoča, da ste zares romarji upanja. Pomislite na ljudi, ki jih srečujete v šoli, na otroke in odrasle. “Vsi upajo. V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega, kljub temu da ne ve, kaj se bo zgodilo jutri” (Bula Upanje ne osramoti, 1). Ta človeška upanja lahko prek vas srečajo krščansko upanje, upanje, ki se rodi iz vere in živi v ljubezni. Upanje, ki presega vsako človeško željo, saj odpira misli in srce za življenje in večno lepoto.« Izpostavil je, naj ne pozabijo, da upanje nikoli ne razočara; razočara optimizem, a upanje nikoli.

Oblikovati novo kulturo

In prav to potrebuje šola. »Čutite se poklicani,« je papež pozval zbrane učitelje, »da oblikujete in posredujete novo kulturo, ki je utemeljena na srečanju med generacijami, vključevanju in prepoznavanju resničnega, dobrega in lepega; kulturo osebne in kolektivne odgovornosti, da bi se soočili z globalnimi izzivi, kot so okoljska, socialna in ekonomska kriza, ter z velikim izzivom miru. V šoli si lahko “zamislite mir” oziroma postavite temelje za svet, ki je pravičnejši in bolj bratski, s prispevkom vseh strok in z ustvarjalnostjo otrok in mladih.«

Sedanjost šole je prihodnost družbe

Ob koncu je sveti oče izpostavil, da so združenja katoliških učiteljev nastala z namenom, da bi šolam pomagala pri doseganju njihovih vzgojno-izobraževalnih ciljev. Ne šoli kot nekemu zabojniku, ampak osebam: učencem in dijakom, učiteljem, staršem, vodstvu in vsem zaposlenim.

»Na začetku vaše zgodovine je bila slutnja, da se lahko samo z združevanjem in skupno hojo izboljša šola, ki je po svoji naravi skupnost, potrebna prispevka vseh. Vaši ustanovitelji so živeli v času, v katerem je za dobro vseh bilo treba pričevati o vrednotah človeške osebe in demokratičnega državljanstva ter jih krepiti, pa tudi o vrednoti svobode vzgoje in izobraževanja. Nikoli ne pozabite, od kod prihajate. Vendar pa ne hodite z glavo, obrnjeno nazaj, in ne obžalujte dobrih starih časov! Raje pomislite na sedanjost šole, ki je prihodnost družbe, na spoprijemanje z epohalnimi spremembami. Pomislite na mlade učitelje, ki delajo prve korake v šoli in družini in se počutijo sami pri svoji vzgojni nalogi. Vsakemu ponižno predlagajte novost svojega vzgojnega in združitvenega sloga.«

Papež Frančišek jih je spodbudil, naj vse to počnejo skupaj, z neke vrste »dogovorom med združenji«, saj bodo na ta način lahko bolje pričevali o »obrazu Cerkve v šolah in za šole«. »Upanje nikoli ne razočara, upanje ni nikoli nepremično, upanje je vedno na poti in nas spodbuja k hoji. Pojdite torej naprej z zaupanjem!«