Papežev govor članom diplomatskega zbora, akreditiranim pri Svetem sedežu
Vatican News, papež Frančišek
Informativni zapis o diplomatskih odnosih Svetega sedeža
Trenutno ima 184 držav polne diplomatske odnose s Svetim sedežem. Tem je treba dodati Evropsko unijo in Suvereni malteški vojaški red. Diplomatskih predstavništev, akreditiranih pri Svetem sedežu s sedežem v Rimu, vključno s predstavništvi Evropske unije in Suverenega malteškega vojaškega reda, je 90. Pri Svetem sedežu so akreditirani uradi Lige arabskih držav, Mednarodne organizacije za migracije in visoki komisar Združenih narodov za begunce.
V letu 2024, 11. oktobra, je bil podpisan drugi dodatni protokol k sporazumu med Svetim sedežem in Burkino Faso o pravnem statusu Katoliške Cerkve v Burkini Faso. Sveti sedež in Ljudska republika Kitajska sta se 22. oktobra dogovorila, da bosta za nadaljnja štiri leta podaljšala veljavnost Začasnega sporazuma o imenovanju škofov, podpisanega 22. septembra 2018 in podaljšanega 22. oktobra 2020 in 22. oktobra 2022. Končno 24. oktobra je bil podpisan sporazum med Svetim sedežem in Republiko Češko o nekaterih pravnih vprašanjih.
Govor papeža Frančiška
Ekscelence, gospe, gospodje, to dopoldne smo se zbrali na srečanju, ki poleg institucionalnega značaja želi predvsem biti družinsko. Trenutek, v katerem se družina narodov po vaši prisotnosti simbolično zbere, da bi si izmenjali bratska voščila, pustili za seboj spore, ki ločujejo in ponovno odkrili to, kar združuje. V začetku tega leta, ki ima za Katoliško Cerkev poseben pomen, ima naše srečanje posebno simbolno vrednost, saj je sam smisel jubileja »oddahniti se« od mrzličnega hitenja, ki je vedno bolj značilno za vsakdanje življenje, da bi se opogumili in se nasitili s tem, kar je resnično bistveno: da bi se ponovno odkrili kot Božji otroci in v Njem bratje, da bi odpustili žalitve, podprli slabotne in uboge, da bi si zemlja odpočila, da bi ravnali po pravičnosti ter ponovno odkrili upanje. K temu so poklicani vsi tisti, ki služijo skupnemu dobremu in uveljavljajo tisto visoko obliko dejavne ljubezni, morda najodličnejšo obliko dejavne ljubezni, ki je politika.
Ker sem še vedno prehlajen, sem prosil msgr. Ciampanellija naj on nadaljuje z branjem. Hvala.
---
Od tu najprej je govor bral msgr. Filippo Ciampanelli, podtajnik Dikasterija za Vzhodne Cerkve
V tem duhu vas pozdravljam in se najprej zahvaljujem njegovi ekscelenci veleposlaniku Georgeu Poulidesu, dekanu diplomatskega zbora, za besede, s katerimi je izrazil vaša skupna čustva. Vsem izrekam toplo dobrodošlico, hvaležen za naklonjenost in spoštovanje, ki ju imajo do Apostolskega sedeža vaši narodi in vaše vlade, ki jih dobro zastopate. Dokaz za to so obiski preko tridesetih voditeljev držav ali vlad, ki sem jih z veseljem sprejel v Vatikanu leta 2024, kakor tudi podpis Drugega dodatnega protokola k dogovoru med Svetim sedežem in Burkino Faso o pravnem statusu Katoliške Cerkve v Burkini Faso in Dogovora med Svetim sedežem in Republiko Češko o nekaterih pravnih vprašanjih, ki sta bila podpisana preteklo leto. Oktobra lani je bil potem za naslednja štiri leta obnovljen Začasni sporazum med Svetim sedežem in Ljudsko republiko Kitajsko o imenovanju škofov, kar je znak pripravljenosti za nadaljevanje spoštljivega in konstruktivnega dialoga v dobro Katoliške Cerkve v državi in vsega kitajskega ljudstva.
Sam sem nameraval to naklonjenost povrniti z nedavnimi apostolskimi potovanji, na katerih sem obiskal daljne dežele kot je Indonezija, Papua Nova Gvineja, Vzhodni Timor in Singapur, pa tudi bližnje kot sta Belgija in Luksemburg, ter nazadnje Korzika. Čeprav so to med seboj očitno zelo različne stvarnosti, je zame vsako potovanje priložnost, da se srečam in se pogovarjam z različnimi ljudstvi, kulturami in verskimi izkušnjami, ter da prinesem besedo spodbude in tolažbe, zlasti najbolj ranljivim ljudem. Tem potovanjem je treba dodati še tri obiske, ki sem jih opravil v Italiji, v Veroni, v Benetkah in v Trstu.
Ravno italijanskim oblastem, nacionalnim in lokalnim, bi rad na začetku tega jubilejnega leta na poseben način izrazil svojo hvaležnost za prizadevanje, s katerim so pripravljali Rim na Jubilej. Nenehno delo teh mesecev, ki je povzročilo številne nevšečnosti, je sedaj poplačano z izboljšanjem nekaterih storitev in javnih prostorov, tako da lahko vsi, meščani in romarji, še bolj uživajo v lepoti večnega mesta. Rimljanom, ki so poznani po svoji gostoljubnosti, namenjam posebno misel in se jim zahvaljujem za potrpežljivost, ki so jo imeli zadnje mesece, in za tisto, s katero bodo sprejemali številne obiskovalce, ki bodo prihajali. Prisrčno se zahvaljujem tudi vsem pripadnikom policijskih sil, civilni zaščiti, zdravstvenim oblastem in prostovoljcem, ki se dan za dnem razdajajo, da zagotovijo varnost in miren potek Jubileja.
Dragi veleposlaniki, v besedah preroka Izaija, ki jih je Gospod po pripovedi, ki nam jo je posredoval evangelist Luka (Lk 4,16-21), v shodnici v Nazaretu na začetku svojega javnega delovanja sprejel za svoje, najdemo povzetek ne samo skrivnosti Božiča, ki smo ga obhajali pred kratkim, ampak tudi skrivnosti Jubileja, ki ga živimo. Kristus pravi, da je prišel: »Da oznanim blagovest ubogim, da povežem strte v srcu, da okličem jetnikom prostost, zapornikom osvoboditev, da oznanim leto Gospodove milosti, dan maščevanja našega Boga, da potolažim vse, ki žalujejo« (Iz 61,1-2a).
Na žalost to leto začenjamo, medtem ko svet trgajo številni spopadi, majhni in veliki, bolj ali manj znani in tudi ponovna grozovita teroristična dejanja, kot tista, ki so se nedavno zgodila v Magdeburgu v Nemčiji ali v New Orleansu v Združenih državah.
Vidimo tudi, da je v mnogih državah vedno več družbenih in političnih okoliščin, ki jih naraščajoča nasprotja še povečujejo. Smo pred vedno bolj polariziranimi družbami, v katerih tli splošen občutek strahu in nezaupanja do bližnjega in do prihodnosti. To poslabšuje nenehno ustvarjanje in širjenje lažnih novic, ki ne samo izkrivljajo resničnost dejstev, ampak na koncu popačijo vesti z vzbujanjem lažnih predstav o stvarnosti in povzročajo ozračje suma, ki neti sovraštvo, škoduje varnosti ljudi in ogroža družbeno sobivanje ter stabilnost celih narodov. Tragična primera tega sta atentata, ki sta ga utrpela predsednik vlade Republike Slovaške in izvoljeni predsednik Združenih držav Amerike.
Ozračje negotovosti sili k postavljanju novih ovir in začrtovanju novih meja, medtem ko druge, kot meja, ki več kot petdeset let deli otok Ciper in tista, ki več kot sedemdeset let Korejski polotok, ostajajo trdne ter ločujejo družine in sekajo hiše in mesta. Sodobne meje so linije identitetne razdelitve, kjer je različnost razlog za nezaupanje in strah: »Kar prihaja od tam, ni vredno zaupanja, ker ni znano, ni domače, ni del vasi (…) Posledica so nove samoobrambne pregrade. Potem ne obstaja več svet, obstaja edinole 'moj' svet. Mnogih tako nimajo več za človeška bitja z neodtujljivim dostojanstvom, saj so zanje le 'oni'.[1] Paradoksalno pa pojem meja ne označuje kraja, ki ločuje, ampak kraj, ki združuje, »kjer končamo skupaj« (cum-finis), kjer lahko srečamo drugega, ga spoznamo, se z njim pogovarjamo.
Moje voščilo za to novo leto je, da bi mogel Jubilej vsem, kristjanom in nekristjanom, predstavljati priložnost, da na novo premislimo odnose, ki nas povezujejo kot človeška bitja in kot politične skupnosti; da bi presegli logiko trka in sprejeli logiko srečanja; da nas čas, ki je pred nami, ne najde kot obupane potepuhe, ampak kot resnične romarje upanja oziroma ljudi in skupnosti na poti, ki si prizadevajo graditi prihodnost miru.
Po drugi strani pa je ob vse bolj konkretni grožnji svetovne vojne diplomacija poklicana, da spodbuja dialog z vsemi, vključno z najbolj »neudobnimi« sogovorniki ali jih ne bi imeli upravičenih za pogajanja. To je edina pot, da pretrgamo verige sovraštva in maščevanja, ki vklepajo, in da dezaktiviramo orodja sebičnosti, ošabnosti in človeške oholosti, ki so korenina vsake bojevite volje, ki uničuje.
Ekscelence, gospe in gospodje, v luči teh kratkih razmislekov bi rad z vami to dopoldne, izhajajoč iz besed preroka Izaija, zarisal nekaj potez diplomacije upanja. Vsi smo poklicani, da postanemo njeni glasniki, da bi goste oblake vojne lahko odnesel prenovljen veter miru. Bolj na splošno, rad bi izpostavil nekatere odgovornosti, ki bi jih moral upoštevati vsak politični leader pri izpolnjevanju svojih odgovornosti, ki bi morale biti usmerjene v izgradnjo skupnega dobrega in celostnega razvoja človeške osebe.
Prinašati veselo oznanilo ubogim
V vsakem obdobju in na vsakem kraju je človeka vedno privlačila ideja, da bi lahko bil samozadosten, da bi lahko zadoščal samemu sebi in bil tvorec svoje usode. Kadarkoli je dovolil, da ga je obvladala ta domišljavost, je bil zaradi zunanjih dogodkov in okoliščin prisiljen odkriti, da je slaboten in nemočen, ubog in potreben, da ga mučijo duhovne in materialne nesreče. Z drugimi besedami, odkrije, da je nesrečen, in da potrebuje nekoga, da ga bo dvignil iz njegove bede.
Bede našega časa so številne. Človeštvo še nikdar ni doživelo napredka, razvoja in bogastva, kot ga doživlja danes, in morda se še nikoli ni počutilo tako osamljeno in izgubljeno, ko ima pogosto raje hišne ljubljenčke kot otroke. Nujno moramo prejeti veselo oznanilo. Oznanilo, ki nam ga v krščanski perspektivi Bog ponuja v božični noči! Vendar pa lahko vsak – tudi kdor ne veruje – postane nosilec oznanila upanja in resnice.
Po drugi strani pa je človek obdarjen s prirojeno žejo po resnici. To iskanje je temeljni del človekovega stanja, saj vsak človek nosi v sebi domotožje po objektivni resnici in neugasljivo željo po znanju. Vedno je bilo tako, vendar se v našem času zdi, da zanikanje očitnih resnic dobiva premoč. Nekateri ne zaupajo argumentom razuma, ker jih imajo za sredstva v rokah neke okultne moči, medtem ko drugi mislijo, da edinstveno posedujejo resnico, ki so jo sami zgradili in se tako izmaknili soočenju in dialogu s tistim, ki o tem misli drugače. Eni in drugi težijo k ustvarjanju svoje »resnice«, pri čemer izpuščajo objektivnost resničnega. Te težnje lahko spodbujajo sodobna sredstva obveščanja in umetna inteligenca, ki jih zlorabijo kot sredstva za manipulacijo z vestjo zaradi ekonomskih, političnih in ideoloških ciljev.
Sodoben znanstveni napredek, predvsem na področju informacij in komunikacij, prinaša s seboj nedvomne prednosti za človeštvo. Omogoča nam, da poenostavimo številne vidike vsakdanjega življenja, da ostanemo v stiku z ljubljenimi, čeprav so telesno oddaljeni, da ostajamo obveščeni in da povečamo svoje znanje. Vendar pa ne moremo zamolčati njihovih omejitev in pasti, ker pogosto prispevajo k polarizaciji, k oženju miselnih perspektiv, poenostavljanju resničnosti, nevarnosti za zlorabe, in protislovno, k osamljenosti, zlasti z uporabo družbenih medijev in spletnih iger.
Vzpon umetne inteligence povečuje zaskrbljenost, ki je povezana s pravicami intelektualne lastnine, z varnostjo zaposlitve za milijone ljudi, s spoštovanjem zasebnosti in z zaščito okolja pred elektronskimi odpadki (e-waste). Skoraj noben kotiček sveta ni ostal nespremenjen zaradi obsežne kulturne spremembe, ki jo povzroča hiter napredek tehnologije in vedno bolj je očitna usklajenost s komercialnimi interesi, kar ustvarja kulturo, ki je zakoreninjena v potrošništvu.
To neravnovesje skuša postaviti na glavo red vrednot, ki so neločljivo združene z ustvarjanjem odnosov, z izobraževanjem in prenosom družbenih navad, medtem ko morajo starši, najbližji sorodniki in vzgojitelji ostati glavni kanali prenosa kulture. V njihovo dobro bi se morale vlade omejiti na podporno vlogo pri njihovih vzgojnih odgovornostih. V to perspektivo je postavljeno tudi izobraževanje za medijsko opismenjevanje, katerega namen je ponuditi bistvena orodja za pospeševanje sposobnosti kritičnega mišljenja, da bi mlade opremili s potrebnimi orodji za osebno rast in za aktivno soudeležbo pri prihodnosti njihovih družb.
Diplomacija upanja je zato predvsem diplomacija resnice. Kjer umanjka vez med stvarnostjo, resnico in znanjem, se ljudje niso več sposobni pogovarjati in razumeti drug drugega, saj manjkajo temelji skupnega jezika, zasidranega v resničnosti stvari in potemtakem univerzalno razumljivega. Namen jezika je sporazumevanje, ki uspe samo, če so besede natančne in če je pomen pojmov splošno sprejet. Svetopisemska pripoved o babilonskem stolpu pokaže, kaj se zgodi, ko vsak govori samo s »svojim« jezikom.
Komunikacija, dialog in zavezanost skupnemu dobremu zahtevajo dobro vero in sprejemanje skupnega jezika. To je posebno pomembno na diplomatskem področju, zlasti v večstranskih kontekstih. Vpliv in uspeh vsake besede, deklaracij, resolucij in dogovorjenih besedil na splošno so odvisni od tega pogoja. Dejstvo je, da je multilateralizem močan in učinkovit le, če se osredotoča na obravnavana vprašanja in uporablja preprost, jasen in dogovorjen jezik.
Zato je posebno zaskrbljujoč poskus instrumentalizacije multilateralnih dokumentov – spreminjanje pomena pojmov ali enostranska reinterpretacija vsebine pogodb o človekovih pravicah – za uveljavljanje ideologij, ki delijo, ki teptajo vrednote in vero narodov. Gre namreč za pravo ideološko kolonizacijo, ki skuša po skrbno preštudiranih programih izkoreniniti izročila, zgodovino in verske vezi ljudstev. Gre za miselnosti, ki ob predpostavki, da je premagala »mračne strani zgodovine« daje prostor kulturi izbrisa; ne prenaša različnosti in se osredotoča na pravice posameznikov ob zanemarjanju dolžnosti do drugih, zlasti najbolj ubogih in krhkih.[2] V tem okviru je na primer nesprejemljivo govoriti o tako imenovani »pravici do splava«, ki je v nasprotju s človekovimi pravicami, zlasti s pravico do življenja. Vse življenje mora biti varovano, v vsakem njegovem trenutku, od spočetja do naravne smrti, kajti noben otrok ni napaka ali kriv za svoj obstoj, tako kot nobenemu staremu ali bolnemu človeku ne moremo vzeti upanja in ga zavreči.
Tak pristop je posebno poln posledic na področju različnih multilateralnih organizmov. Predvsem mislim na Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi, katere ustanovni član je Sveti sedež, ki je dejavno sodeloval pri pogajanjih, ki so pred pol stoletja pripeljala do Helsinške deklaracije leta 1975. Bolj kot kdaj koli je potrebno ponovno pridobiti »duha Helsinkov«, s katerim so nasprotne države, ki so veljale za »sovražnice«, uspele ustvariti prostor srečanja in niso opustile dialoga kot sredstva za reševanje konfliktov.
Nasprotno, zdi se, da multilateralne ustanove, katerih večji del je nastal ob koncu druge svetovne vojne pred osemdesetimi leti, niso več sposobne zagotavljati miru in stabilnosti, boja proti lakoti in razvoja, za kar so bile postavljene, in tudi ne zares učinkovito odgovoriti na nove izzive 21. stoletja, kot so okoljska, javnozdravstvena, kulturna in družbena vprašanja, pa tudi ne na izzive, ki jih postavlja umetna inteligenca. Mnoge med njimi potrebujejo reformo ob upoštevanju, da mora vsaka reforma temeljiti na načelih subsidiarnosti, solidarnosti in na spoštovanju enakovredne suverenosti držav, medtem je boleče ugotoviti, da obstaja nevarnost »monadologije« in drobljenja v klube enako mislečih, ki dovolijo vstop samo tistim, ki mislijo na enak način.
Kljub temu ni manjkalo in ne manjka spodbudnih znamenj tam, kjer obstaja dobra volja za srečevanje. Mislim na Pogodbo o miru in prijateljstvu med Argentino in Čilom, ki je bila podpisana v Vatikanu 29. novembra 1984 in ki je s posredovanjem Svetega sedeža ter dobro voljo pogodbenic končala spor glede kanala Beagle, kar dokazuje, da sta mir in prijateljstvo mogoča, kadar se dve članici mednarodne skupnosti odrečeta uporabi sile in se slovesno zavežeta, da bosta spoštovali vsa pravila mednarodnega prava ter pospeševali dvostransko sodelovanje. V zadnjem času mislim na pozitivne znake ponovnega začetka pogajanj za vrnitev na platformo Iranskega jedrskega sporazuma, katerega cilj je vsem zagotoviti varnejši svet.
Obvezati rane strtih src
Diplomacija upanja je tudi diplomacija odpuščanja, ki je sposobna v času, polnem odprtih ali prikritih konfliktov, ponovno stkati odnose, ki so jih potrgala sovraštvo in nasilje, in tako obvezati rane strtih src premnogih žrtev. Moja želja za leto 2025 je, da bi si celotna mednarodna skupnost predvsem prizadevala za končanje vojne, ki že skoraj tri leta moči s krvjo mučeno Ukrajino in ki je povzročila ogromno žrtev, vključno s številnimi civilisti. Na obzorju se je pojavilo nekaj spodbudnih znamenj, vendar bo potrebnega še veliko dela, da bodo ustvarjeni pogoji za pravičen ter trajen mir in za zacelitev ran, ki jih je prizadela agresija.
Prav tako ponovno pozivam k prekinitvi ognja in k osvoboditvi izraelskih talcev v Gazi, kjer so zelo resne in bedne humanitarne razmere, in prosim, da palestinsko prebivalstvo dobi vso potrebno pomoč. Moja želja je, da bi Izraelci in Palestinci mogli znova zgraditi mostove dialoga in medsebojnega zaupanja, začenši od najmanjših, da bi prihodnji rodovi mogli živeti drug ob drugem v dveh državah, v miru in varnosti. Jeruzalem pa naj bo »mesto srečanja«, kjer bodo v sožitju in spoštovanju lahko živeli kristjani, judje in muslimani. Ravno junija lani smo se v Vatikanskih vrtovih vsi skupaj spomnili desete obletnice Prošenj za mir v Sveti deželi, ki sta se jih 8. junija udeležila takratni predsednik Izraela Šimon Peres in predsednik palestinske države Mahmud Abbas, skupaj s patriarhom Bartolomejem I. To srečanje je izpričalo, da je dialog vedno mogoč in da se ne moremo prepustiti ideji, da nasprotovanje in sovraštvo med narodi dobivata premoč.
Kljub temu pa je potrebno poudariti, da je vojno možno vzdrževati zaradi hitrega širjenja vse bolj izpopolnjenega in uničujočega orožja. V tem dopoldnevu ponavljam poziv, da »z denarjem, ki gre za orožje in druge vojaške stroške, ustanovimo Svetovni sklad za končno resnično odpravo lakote in razvoj najrevnejših držav, da bi se njihovi prebivalci ne zatekali k nasilnim ali dvomljivim rešitvam in ne bi bili prisiljeni zapustiti svojih držav, temveč bi se trudili za človeka vredno življenje.«[3]
Vojna je vedno polom in vpletanje civilistov, zlasti otrok, ter uničevanje infrastrukture ni samo poraz, ampak pomeni, da je med dvema nasprotnikoma zmagovalec samo eden, zlo. Nikakor ne moremo sprejeti, da se bombardira civilno prebivalstvo ali da se napada infrastruktura, ki je potrebna za njegovo preživetje. Ne moremo sprejeti, ko vidimo otroke umirati od mraza, ker so bile uničene bolnišnice ali je bilo prizadeto energetsko omrežje neke države.
Zdi se, da se celotna mednarodna skupnost na videz strinja s spoštovanjem mednarodnega humanitarnega prava, kljub temu pa odsotnost njegovega polnega in konkretnega uresničevanja postavlja vprašanja. Če smo pozabili, kaj je v osnovi, v samih temeljih našega bivanja, če smo pozabili na svetost življenja, na načela, ki gibljejo svet, kako lahko mislimo, da je takšno pravo učinkovito? Potrebno je ponovno odkritje teh vrednot in njihovo utelešenje v predpisih javne zavesti, da bo načelo človečnosti v resnici temelj delovanja. Zato upam, da bo to jubilejno leto ugoden čas, da si bo mednarodna skupnost dejavno prizadevala, da nedotakljive človekove pravice ne bodo žrtvovane vojaškim zahtevam.
S temi mislimi prosim, da še naprej delamo, da nespoštovanje mednarodnega humanitarnega prava ne bilo več možno. Potrebni so dodatni napori, da bi to, o čemer smo razpravljali tudi med 34. mednarodno konferenco Rdečega križa in Rdečega polmeseca, ki je bila lanskega oktobra v Ženevi, obrodilo sad. Pred kratkim smo obhajali 75. letnico Ženevske konvencije in ostaja nujno, da se norme in načela, na katerih temelji, izpolnijo na še vedno preveč odprtih vojnih prizoriščih.
Med temi mislim na različne konflikte, ki se nadaljujejo na afriški celini, zlasti v Sudanu, v Sahelu, na Afriškem rogu, v Mozambiku, kjer poteka resna politična kriza, in v vzhodnih pokrajinah Demokratične Republike Kongo, kjer je številne ljudi prizadela huda zdravstvena in humanitarna kriza, ki jo včasih poslabša še nadloga terorizma. To povzroča izgube človeških življenj in razselitev milijonov ljudi. Temu se pridružujejo še uničujoči učinki poplav in suše, ki poslabšajo že tako negotove razmere v različnih delih Afrike.
Vendar pa diplomacija odpuščanja ni poklicana le k izboljševanju mednarodnih ali regionalnih konfliktov. Vsakemu nalaga odgovornost, da postane tvorec miru, da bi lahko zgradili v resnici miroljubne družbe, v katerih bi legitimne politične, pa tudi družbene, kulturne, etnične in verske razlike predstavljale bogastvo, ne pa vir sovraštva in delitve.
Na poseben način mislim na Mjanmar, kjer prebivalstvo močno trpi zaradi nenehnih oboroženih spopadov, zaradi katerih morajo ljudje bežati s svojih domov in živeti v strahu.
Boleča je tudi ugotovitev, da zlasti na ameriški celini ostajajo različna okolja razvnetega političnega in družbenega spopada. Posebej mislim na Haiti, kjer upam, da bo mogoče čim prej narediti potrebne korake za ponovno vzpostavitev demokratičnega reda in za zaustavitev nasilja. Mislim tudi na Venezuelo in na težko politično krizo, v kateri se nahaja. Premagali bi jo lahko samo z iskrenim sprejemanjem vrednot resnice, pravičnosti in svobode, s spoštovanjem življenja, dostojanstva in pravic vsakega človeka – vključno s tistimi, ki so bili aretirani zaradi dogodkov v preteklih mesecih – z zavračanjem kakršnega koli nasilja in, upajmo, z začetkom pogajanj v dobri veri in v skupno dobro države. Mislim na Bolivijo, ki gre skozi težko politično, družbeno in gospodarsko krizo, kakor tudi na Kolumbijo, kjer zaupam, da je mogoče s pomočjo vseh premagati množico potekajočih konfliktov, ki že predolgo razdirajo državo. Končno mislim na Nikaragvo, kjer Sveti sedež, ki je vedno pripravljen na spoštljiv in konstruktiven dialog, z zaskrbljenostjo spremlja ukrepe, sprejete proti ljudem in ustanovam Cerkve ter upa, da bodo verska svoboda in druge temeljne pravice ustrezno zagotovljene vsem.
Dejansko ni resničnega miru, če ni zagotovljena tudi verska svoboda, ki vključuje spoštovanje vesti posameznikov in možnost javnega izražanja svoje vere in pripadnosti skupnosti. V tem smislu so zelo zaskrbljujoči naraščajoči izrazi antisemitizma, ki jih močno obsojam, in ki prizadevajo vedno večje število judovskih skupnosti po svetu.
Ne morem molčati ob številnih preganjanjih različnih krščanskih skupnosti, ki jih pogosto zagrešijo teroristične skupine, zlasti v Afriki in Aziji, in tudi ne o bolj »delikatnih« oblikah omejevanja verske svobode, ki včasih zadevajo tudi Evropo, kjer naraščajo zakonske norme in administrativne prakse, ki »omejujejo ali dejansko odpravljajo pravice, ki jih ustave formalno priznavajo posameznim vernikom ali verskim skupinam«.[4] V zvezi s tem želim poudariti, da verska svoboda predstavlja »pridobitev politične in pravne civilizacije«,[5] saj je, ko je ta »priznana, spoštovano dostojanstvo človekove osebe v njegovem izvoru in se okrepijo etos ter ustanove ljudstev.«[6]
Kristjani lahko in hočejo dejavno prispevati k izgradnji družb, v katerih živijo. Tudi tam, kjer v družbi niso večina, so polnopravni državljani, zlasti v tistih deželah, v katerih živijo že od nekdaj. Na poseben način mislim na Sirijo, za katero se zdi, da po letih vojne in opustošenja, stopa po poti stabilnosti. Upam, da nihče ne bo ogrožal ozemeljske celovitosti, enotnosti sirskega ljudstva in potrebnih ustavnih sprememb in da bo mednarodna skupnost pomagala Siriji, da bo dežela mirnega sobivanja, v kateri se bodo lahko vsi Sirci, vključno s kristjani, v polnosti čutili državljane in sodelovali pri skupnem dobrem tega dragega naroda.
Enako mislim na ljubljeni Libanon v upanju, da bo država s odločilno pomočjo krščanske komponente mogla imeti potrebno institucionalno stabilnost, da se bo spoprijela s težkim gospodarskim in družbenim položajem, z obnovo od vojne prizadetega juga države, in v polnosti uveljavila Ustavo in Taifski sporazum. Vsi Libanonci naj si prizadevajo, da obraza dežele ceder ne bo več izmaličila delitev, ampak bo na njem vedno sijalo »skupno življenje« in bo ostajala država-sporočilo sobivanja in miru.
Razglasiti svobodo sužnjev
Dva tisoč let krščanstva je prispevalo k odpravi suženjstva iz vsake pravne ureditve. Kljub temu še vedno obstajajo številne oblike suženjstva, začenši z manj priznano a precej izvajano obliko suženjstva, ki zadeva delo. Preveč ljudi živi kot sužnji svojega dela, ki so ga spremenili iz sredstva v cilj svojega življenja, pogosto pa so tudi sužnji nečloveških delovnih pogojev, kar zadeva varnost, delovni čas in plačo. Prizadevati si moramo, da bomo ustvarili dostojne delovne pogoje in da delo, ki je samo po sebi plemenito in plemeniti, ne bo postalo ovira za izpolnitev in rast človeške osebe. Istočasno je potrebno zagotoviti, da bodo obstajale učinkovite zaposlitvene možnosti, zlasti tam, kjer razširjena nezaposlenost spodbuja delo na črno in posledično kriminal.
Potem obstaja grozljivo suženjstvo odvisnosti od mamil, ki prizadene predvsem mlade. Nesprejemljivo je videti, koliko življenj, družin in držav je uničila ta kuga, za katero se zdi, da se vedno bolj širi tudi zaradi pojava pogosto smrtonosnih sintetičnih drog, ki so široko dostopne zaradi odurnega pojava trgovine z mamili.
Med drugimi oblikami suženjstva našega časa pa eno najbolj strahotnih predstavljajo trgovci z ljudmi: ljudje brez vesti, ki izkoriščajo potrebe tisočev ljudi, ki bežijo pred vojno, lakoto, preganjanjem ali posledicami podnebnih sprememb ter iščejo varen kraj za svoje življenje. Diplomacija upanja je diplomacija svobode, ki zahteva skupno zavezo mednarodne skupnosti za odpravo te bedne trgovine.
Hkrati je potrebno poskrbeti za žrtve te trgovine, ki so sami migranti, prisiljeni peš prehoditi tisoče kilometrov v Srednji Ameriki ali v saharski puščavi, ali prečkati Sredozemsko morje ali Rokavski preliv v prenatrpanih zasilnih plovilih, da bi bili potem zavrnjeni ali pa se znajdejo kot ilegalci v tuji deželi. Zlahka pozabimo, da se srečujemo z ljudmi, ki jih je treba sprejeti, zavarovati, spodbujati in jih vključevati.[7]
Z velikim razočaranjem pa ugotavljam, da migracije še vedno pokriva teman oblak nezaupanja, namesto da bi jih presojali kot vir rasti. Na ljudi v gibanju se gleda samo kot na problem, ki ga je treba obvladovati. Ne moremo jih izenačiti s predmeti, ki jih je treba umestiti, imajo pa dostojanstvo in vire, ki jih lahko ponudijo drugim; imajo svoje izkušnje, potrebe, strahove, želje, sanje, sposobnosti, talente. Samo v tej perspektivi lahko naredimo korake naprej pri soočanju s pojavom, ki zahteva skupni prispevek vseh držav, tudi z ustvarjanjem varnih rednih poti.
Ključno pa ostaja soočenje z globokimi vzroki za preseljevanje, tako da bo zapustitev svojega doma zaradi iskanja nekega drugega odločitev in ne »nujnost za preživetje«. V tej perspektivi mislim, da je temeljnega pomena skupna zavezanost vlaganju v sodelovanje za razvoj, da bi prispevali k izkoreninjenju nekaterih vzrokov, ki ljudi vodijo k izseljevanju.
Razglasiti izpustitev zapornikov
Diplomacija upanja je končno diplomacija pravičnosti, brez katere ne more biti miru. Jubilejno leto je ugoden čas za uresničevanje pravičnosti, za odpust dolgov in zmanjšanje kazni zapornikom. Ni pa dolga, ki bi nekomu, vključno z državo, dopustil, da bi zahteval življenje nekoga drugega. V zvezi s tem ponavljam svoj poziv, da bi smrtno kazen odpravili v vseh državah,[8] saj danes nima nobenega opravičila med sredstvi za ponovno vzpostavitev pravičnosti.
Po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da smo v določenem smislu vsi ujetniki, saj smo vsi dolžniki. To smo v odnosu do Boga, do drugih in tudi do naše ljubljene zemlje, iz katere pridobivamo vsakdanji živež. Kot sem opozoril v letnem Sporočilu za svetovni dan miru, se mora »sleherni izmed nas na nek način čutiti odgovornega za opustošenje, ki mu je podvržen naš skupni dom«.[9] Zdi se, da se narava s skrajnimi izrazi svoje moči vedno bolj upira človekovemu delovanju. Primer tega so uničujoče poplave, ki so se zgodile v Srednji Evropi in v Španiji, kakor tudi cikloni, ki so spomladi prizadeli Madagaskar, malo pred božičem pa tudi francoski departma Mayotte in Mozambik.
Ob vsem tem ne moremo ostati ravnodušni! Nimamo pravice! Imamo pa dolžnost, da po svojih najboljših močeh poskrbimo za naš skupni dom in za tiste, ki v njem živijo ter bodo živeli.
Med COP 29 v Bakuju so bile sprejete odločitve za zagotovitev večjih finančnih virov za podnebne ukrepe. Upam, da bodo omogočili razdelitev virov v korist številnih držav, ki so ranljive za podnebno krizo in na katerih leži breme zatirajočega ekonomskega dolga. Pod tem vidikom se obračam na najbogatejše države, naj odpustijo dolgove državam, ki jih ne bodo mogle nikdar odplačati. Ne gre samo za dejanje solidarnosti ali velikodušnosti, ampak predvsem za pravičnost, ki je obremenjena tudi z novo obliko krivičnosti, ki se je danes vedno bolj zavedamo: z »ekološkim dolgom«, zlasti med Severom in Jugom.[10]
Z ozirom na ekološki dolg je pomembno tudi odkriti učinkovite načine za pretvorbo zunanjega dolga revnih držav v učinkovite, ustvarjalne in odgovorne politike in programe za celovit človeški razvoj. Sveti sedež je pripravljen spremljati ta proces v zavesti, da ni političnih ali družbenih meja ali ovir, za katerimi bi se lahko skrili.[11]
Dragi veleposlaniki, v krščanski perspektivi je Jubilej čas milosti. In kako si želim, da bi bilo leto 2025 v resnici leto milosti, polno resnice, odpuščanja, svobode, pravičnosti in miru. »V srcu vsakega človeka živi upanje kot želja in pričakovanje dobrega«[12] in vsi smo poklicani, da vzcveti okoli nas. Moja najbolj srčna želja za vse vas, dragi veleposlaniki, za vaše družine, vlade in narode, ki jih predstavljate, je ta: naj upanje cveti v naših srcih in naj naš čas doseže mir, ki si ga tako želi. Hvala.
[1] Okrožnica «Fratelli Tutti» o bratstvu in družbenem prijateljstvu (3. oktober 2020), 27.
[2] Prim. Srečanje s civilno družbo, predstavniki domorodnih ljudstev in diplomatskim zborom, Citadelle de Québec, 27. julija 2022.
[3] Fratelli tutti, št. 262; Pavel VI., Okrožnica Populorum progressio (26. marca 1967), 51.
[4] Janez Pavel II., Poslanica za XXI. svetovni dan miru, 1. januar 1988, št. 2.
[5] Benedikt XVI., Poslanica za XLIV svetovni dan miru, 1. januar 2011, št. 5.
[6] Prav tam.
[7] Govor udeležencem mednarodnega foruma »Migracije in mir«, 21. februar 2017.
[8] Prim. Poslanica za LVIII. svetovni dan miru, 1. januar 2025, št. 11.
[9] Prav tam, št. 4.
[10] Prim. Bula Spes non confundit (9. maja 2024),16 in okrožnica «Laudato si’» o skrbi za skupni dom (24. maja 2015), 51.
[11] Prim. Laudato si’, št. 52.
[12] Spes non confundit, št. 1.
