Poslanica za 33. svetovni dan bolnikov: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5) in nas krepi v stiski
Papež Frančišek
POSLANICA SVETEGA OČETA
za 33. svetovni dan bolnikov
11. februar 2025
»Upanje ne osramoti« (Rim 5,5) in nas krepi v stiski
Dragi bratje in sestre!
Obhajamo 33. svetovni dan bolnikov v jubilejnem letu 2025, v katerem nas Cerkev vabi, naj postanemo »romarji upanja«. Pri tem nas spremlja Božja Beseda, ki nam po sv. Pavlu sporoča veliko spodbudo: »Upanje ne osramoti« (Rim 5,5), temveč nas krepi v stiski.
Ti izrazi so tolažilni, vendar pa lahko zlasti v tistih, ki trpijo, zbudijo nekaj vprašanj. Na primer: kako naj ostanemo močni, ko se nas v telesu dotaknejo težke bolezni, ki nas onesposobijo in morda zahtevajo zdravljenje, katerih stroški pa presegajo naše gmotne možnosti? Kako naj bomo takšni, ko poleg našega trpljenja vidimo trpljenje tistega, ki nas ima rad in se kljub temu, da nam je blizu, čuti nemočnega, da bi nam pomagal? V vseh teh okoliščinah čutimo potrebo po podpori, ki je večja od nas: potrebujemo Božjo pomoč, pomoč njegove milosti, njegove previdnosti, tiste moči, ki je dar njegovega Duha (prim. Katekizem Katoliške Cerkve, 1808).
Za trenutek se torej pomudimo pri razmišljanju o Božji navzočnosti v bližini tistega, ki trpi, zlasti pod 3 vidiki, ki so zanjo značilni: srečanje, dar in podelitev.
1. Srečanje. Ko Jezus pošlje 72 učencev (prim. Lk 10,1-9), jih spodbudi, naj bolnim rečejo: »Približalo se vam je Božje kraljestvo« (v. 9). To pomeni, da prosi, naj tudi v bolezni, če je še tako boleča in težko sprejemljiva, pomagamo doumeti, da gre za priložnost srečati se z Gospodom. Če namreč v bolezni po eni strani čutimo vso svojo krhkost ustvarjenih bitij – telesno, duševno in duhovno –, po drugi strani doživimo bližino in sočutje Boga, ki v Jezusu deli naše trpljenje. On nas ne zapusti in nas pogosto preseneti z darom vztrajnosti, za katero ne bi nikoli mislili, da jo imamo v tolikšni meri in ki je sami ne bi nikoli našli.
Bolezen tedaj postane priložnost za srečanje, ki nas spremeni, za odkritje neomajne skale, na katero se lahko zasidramo, da se spoprimemo z viharji življenja. Gre za doživetje, ki nas kljub žrtvi naredi močnejše, ker se bolj zavedamo, da nismo sami. Zato rečemo, da bolečina vedno nosi s seboj skrivnost odrešenja, ker nam daje izkusiti bližnjo in stvarno tolažbo, ki prihaja od Boga, vse do »spoznanja polnosti evangelija z vsemi njegovimi obljubami in njegovim življenjem« (sv. Janez Pavel II., Govor mladim, New Orleans, 12. september 1987).
2. In to nas pripelje do druge pobude za premišljevanje: dar. Nikoli se namreč ne zavedamo močneje, kot v trpljenju, da vsako upanje prihaja od Gospoda, in da je potemtakem najprej dar, ki ga moramo sprejeti in gojiti ter ostajati »zvesti Božji zvestobi« (Upanje je luč v temi, Vatikan 2024, Predgovor).
Sicer pa šele v Kristusovem vstajenju vsaka naša usoda najde svoje mesto na neskončnem obzorju večnosti. Šele iz njegove velike noči izhaja gotovost, da nič, »ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni« (Rim 8,38-39). In iz tega »velikega upanja« izvira vsak drug žarek luči, s katerim premagujemo preizkušnje in ovire življenja (prim. Benedikt XVI., okrožnica Rešeni v upanju, 27.31). Pa ne samo to! Vstali tudi hodi z nami in postane naš sopotnik kakor obeh učencev iz Emavsa (prim. Lk 24,13-53). Tako kot ona dva lahko tudi mi z njim delimo svojo zbeganost, svoje skrbi in razočaranja, lahko poslušamo njegovo besedo, ki nas razsvetljuje in razvnema naša srca ter ga prepoznamo v lomljenju kruha, ko v njegovem »biti z nami«, doumemo – četudi v mejah sedanjosti – tisti »onstran«, ki nam s svojim približanjem vrača pogum in zaupanje.
3. In tako pridemo do tretjega vidika, do podelitve. Kraji, kjer ljudje trpijo, so pogosto kraji podelitve, na katerih drug drugega bogatimo. Kolikokrat se ob postelji nekega bolnika naučimo upati! Kolikokrat se v bližini tistega, ki trpi, naučimo verovati! Kolikokrat sklonjeni k tistemu, ki je v stiski, odkrijemo ljubezen! Doumemo, da smo vsi skupaj drug za drugega »angeli« upanja, Božji glasniki: bolniki, zdravniki, medicinske sestre, družinski člani, prijatelji, duhovniki, redovniki in redovnice. In sicer tam, kjer smo: v družinah, v ambulantah, v domovih za nego, v bolnišnicah in na klinikah.
In pomembno je, da znamo doumeti lepoto in pomembnost teh milostnih srečanj in se jih naučimo zabeležiti v dušo, da jih ne pozabimo. Ohraniti v srcu prijazen nasmeh zdravstvenega delavca, hvaležen in zaupljiv pogled bolnika, razumevajoč in skrben obraz zdravnika ali prostovoljca, obraz, poln pričakovanja in strahu, zakonca, otroka, vnuka ali dragega prijatelja. Vse to so luči, ki jih moramo ceniti in ki tudi v temi preizkušnje ne dajejo samo moči, ampak nas učijo pravega čuta do življenja v ljubezni in bližini (prim. Lk 10,25-37).
Dragi bolniki, dragi bratje in sestre, ki pomagate trpečim, v tem jubileju imate bolj kot kadar koli svojo posebno vlogo. Vaša skupna hoja je namreč znamenje za vse, »hvalnica človeškemu dostojanstvu, pesem upanja« (Bula Upanje ne osramoti, 11), katere glas sega daleč onkraj sob in postelj v zdravstvenih ustanovah, kjer se nahajate, ter spodbuja in opogumlja v ljubezni »sodelovanje celotne družbe« (prav tam), v sozvočju, ki ga je včasih težko uresničiti, je pa prav zaradi tega prijetno in močno, sposobno prinašati luč in toplino tja, kje sta najbolj potrebni.
Vsa Cerkev se vam za to zahvaljuje! Tudi sam se vam zahvaljujem in molim za vas ter vas izročam Mariji, Zdravju bolnikov, po besedah, s katerimi so se mnogi bratje in sestre obrnili nanjo v stiski: »Pod tvoje varstvo pribežimo, o sveta Božja porodnica, ne zavrzi naših prošenj v naših potrebah, temveč reši nas vselej vseh nevarnosti, o častitljiva in blagoslovljena Devica«.
Blagoslavljam vas skupaj z vašimi družinami in vašimi dragimi, in vas prosim, da ne pozabite moliti zame.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 14. januarja 2025.