Sveti oče: Iraka si ni mogoče predstavljati brez kristjanov
Predgovor papeža Frančiška
S hvaležnostjo se spominjam svojega apostolskega potovanja v Irak, kamor sem se – kljub pandemiji in pomislekom glede varnosti – odpravil marca leta 2021, da bi kristjanom in vsem ljudem dobre volje v tej državi izrazil svojo naklonjenost in solidarnost. V mojem srcu in mojih molitvah imajo trdno in stalno mesto.
Kljub številnim težavam, s katerimi se mora soočati Irak, gledam na to državo z upanjem, saj ima izjemen potencial. Ta potencial so predvsem ljudje v samem Iraku, vsi tisti, ki sodelujejo pri obnovi civilne družbe, ki spodbujajo demokracijo v državi in se zavzemajo za iskren in realističen dialog med verstvi. Zato je bil moj obisk pri velikem ajatoli Aliju Al-Sistaniju v Nadžafu pomemben in pomenljiv. To srečanje naj bi bilo sporočilo vsemu svetu: nasilje v imenu vere je zloraba vere. Kot verstva imamo dolžnost, da skrbimo za mir. Živeti, učiti in posredovati moramo ta mir. V tem kontekstu mislim tudi na svoj obisk Ura na jugu Iraka, kjer smo kot predstavniki različnih verstev govorili in molili skupaj – pod istimi zvezdami, ki jih je pred več tisoč leti videl naš oče Abraham, ko je povzdignil oči proti nebu.
Bogata dediščina dvatisočletne zgodovine krščanstva je skoraj neraziskana. Mislim na prve krščanske teološke šole v Mezopotamiji, na večstoletno mirno sobivanje kristjanov in muslimanov med rekama Evfrat in Tigris, na različne katoliške obrede na tem področju, na boj med krščanskimi veroizpovedmi, na čas preganjanj v začetku 20. stoletja in na druge politične povračilne ukrepe ter na kontinuiteto krščanske prisotnosti vse do danes.
Zato je razveseljivo, da sta ta dediščina in zgodovina v delu Matthiasa Koppa prikazani v kontekstu religijskih študijev, in sicer zelo raznovrstno ter upoštevajoč obilico literature. Avtor posebno pozornost posveča zavzetosti Cerkve v Iraku in dejavnosti Svetega sedeža z njegovimi diplomatskimi predstavniki, ki odseva mnogovrstno skrb papežev za Irak in tam živeče kristjane. Tako je nastal velik mozaik, poklon – kot zapiše avtor sam – kristjanom v Iraku, ki spodbuja k intenzivnejšemu zanimanju za njihovo bogato zgodovino ter ohranjanju njihove dediščine: za prihodnost, ki jo tudi danes ogrožata izseljevanje in politična negotovost.
Ob koncu bi rad izrazil svoje globoko prepričanje, da si Iraka ni mogoče predstavljati brez kristjanov, saj skupaj z drugimi verniki močno prispevajo k posebni identiteti države, ki je že od prvih stoletij kraj sožitja, strpnosti in medsebojnega sprejemanja. Naj bo Iraku in njegovim prebivalcem dano, da Bližnjemu vzhodu in svetu pokažejo, da je kljub vsem razlikam mogoče živeti skupaj v miru (prim. Govor predstavnikom krščanskih Cerkva, prisotnih v Iraku, ob prvi obletnici apostolskega potovanja, 28. februar 2022).
Rim, 11. oktober 2024
Frančišek