Sveti oče: Posvečene osebe so luč uboštva, čistosti in pokorščine današnjemu svetu
Papež Frančišek
»Glej, prihajam […] da spolnim tvojo voljo, Gospod« (Heb 10,7). S temi besedami avtor pisma Hebrejcem pokaže Jezusovo popolno privolitev Očetovemu načrtu. Danes jih beremo na praznik Gospodovega darovanja, na Svetovni dan posvečenega življenja, med jubilejem upanja, znotraj bogoslužja, ki je zaznamovano s simbolom luči. In vsi vi, bratje in sestre, ki ste se odločili za življenje evangeljskih svetov, ste se posvetili kot »Nevesta pred Ženinom […] obdana z njegovo svetlobo« (sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Vita consecrata, 15); posvetili ste se tistemu svetlemu Očetovemu načrtu, ki sega na začetek sveta. Svojo izpolnitev bo dosegel ob koncu časov, a že sedaj postaja viden po »čudovitih delih, ki jih Bog vrši v krhki človeškosti poklicanih oseb« (prav tam, 20). Razmislimo torej o tem, kako ste lahko po obljubah uboštva, čistosti in pokorščine, ki ste jih izpovedali, tudi vi nosilci luči za ženske in moške našega časa.
Prvi vidik: luč uboštva. Svoje korenine ima v življenju Boga, v večnem in popolnem medsebojnem daru Očeta, Sina in Svetega Duha (prav tam, 21). Z življenjem v uboštvu posvečena oseba s svobodno in velikodušno uporabo vseh stvari zanje postane nosilka blagoslova. Izraža njihovo dobroto v redu ljubezni, zavrača vse, kar bi lahko zasenčilo njihovo lepoto – sebičnost, poželenje, odvisnost, nasilno in v smrt naravnano rabo – ter sprejema vse, kar jo lahko povzdigne: treznost, velikodušnost, podelitev, solidarnost. Kot pravi sv. Pavel: »Vse je vaše! Vi Kristusovi, Kristus pa Božji« (1 Kor 3,22-23). To je uboštvo.
Druga prvina je luč čistosti. Tudi ta ima izvor v Trojici in kaže »odsev neskončne ljubezni, ki povezuje tri Božje osebe« (Posvečeno življenje, 21). Izpoved čistosti v odpovedi zakonski ljubezni in v življenju v zdržnosti potrjuje absolutno prvenstvo Božje ljubezni za človeka, sprejete z nerazdeljenim in poročnim srcem (prim 1 Kor 7,32-36), in jo nakazuje kot vir in vzorec vsake druge ljubezni. Vemo, živimo v svetu, ki je pogosto zaznamovan z izkrivljenimi oblikami čustvenosti, v katerem nas načelo »kar je meni všeč« - to načelo - sili, da v drugem bolj iščemo zadovoljitev svojih potreb, kot veselje ob rodovitnem srečanju. Res je. To v odnosih povzroča površnost in nestalnost, sebičnost in uživaštvo, nezrelost in moralno neodgovornost, zaradi česar moža in ženo za vse življenje zamenjamo s trenutnim partnerjem, otroke, sprejete kot darilo s tistimi, ki jih zahtevamo kot »pravico« ali jih odstranimo, kot »nevšečnost«.
Bratje in sestre, v takšnem kontekstu ob »naraščajoči potrebi po notranji jasnosti v človeških odnosih« (Vita consecrata, 88) in po počlovečenju povezav med posamezniki in skupnostmi, nam posvečena čistost kaže - moškemu in ženski enaindvajsetega stoletja – kaže pot ozdravitve od zla osamljenosti, v uresničevanju svobodne in osvobajajoče ljubezni, ki vse sprejema in spoštuje ter nikogar ne sili ali zavrača. Kakšno zdravilo za dušo je srečati redovnice in redovnike, ki so sposobni takšnih zrelih in veselih odnosov! So odsev Božje ljubezni (prim. Lk 2,30-32). Zaradi tega je pomembno, da v naših skupnostih skrbimo za duhovno in čustveno rast oseb že v začetni formaciji in tudi v trajni formaciji, da bi čistost zares pokazala lepoto ljubezni, ki se daruje, ne bi se pa zakoreninili škodljivi pojavi kot so zagrenjenost srca ali dvoumnost odločitev, ki so vir žalosti ter nezadovoljstva in v bolj krhkih osebah včasih vzrok, da razvijejo pravo pravcato »dvojno življenje«. Boj zoper dvojno življenje je vsakodneven. Vsakodneven je.
Prihajamo do tretjega vidika: luč pokorščine. Tudi o njej nam govori besedilo, ko smo ga poslušali, in nam v odnosu med Jezusom in Očetom prestavlja »osvobajajočo lepoto sinovske in ne hlapčevske odvisnosti, ki je polna čuta odgovornosti in jo poživlja medsebojno zaupanje« (Vita consecrata, 21). Ravno luč Besede, ki postane dar in odgovor ljubezni, znamenje za našo družbo, v kateri veliko govorimo in malo poslušamo. V družini, na delu in zlasti na družbenih omrežjih, kjer lahko izmenjujemo reke besed in podob, ne da bi se kdaj zares srečali, ker se nikoli zares ne postavimo na kocko drug proti drugemu. To je nekaj zanimivega. V vsakdanjem pogovoru velikokrat, se, preden nekdo neha govoriti, že pojavi odgovor. Ne poslušamo se. Poslušati se, preden odgovorimo. Sprejeti besedo drugega kot sporočilo, kot zaklad, tudi kot pomoč meni. Posvečena pokorščina je protistrup takšnemu samotarskemu individualizmu, ki ko drugo možnost spodbuja model odnosa, za katerega je značilno aktivno poslušanje, v katerem »reči« in »slišati« sledi konkretnost »delovanja«, in to tudi za ceno odpovedi mojemu okusu, mojim načrtom in mojim prednostnim izbiram. Samo na ta način namreč lahko človek v polnosti doživi veselje daru, premaga osamljenost in odkrije smisel svojega bivanja v velikem Božjem načrtu.
Na koncu bi rad opozoril še na eno točko: »vrnitev k izvirom«, o kateri se danes veliko govori v posvečenem življenju. Toda ne vrnitev k izvoru kot vrnitev v muzej, ne. Vrnitev k samemu začetku našega življenja. V zvezi s tem nas Božja beseda, ki smo jo poslušali, spominja, da je prva in najbolj pomembna »vrnitev k izvirom« vsake posvetitve za vse nas vrnitev h Kristusu in po njegovemu »da« Očetu. Opominja nas, da se prenova prej kot pred srečanji in pred »okroglimi mizami« - ki jih moramo pripravljati in so zelo koristne – dogaja pred tabernakljem, v češčenju. Bratje in sestre, malo smo izgubili občutek za češčenje. Preveč smo praktični, radi delamo stvari, toda … Češčenje. Češčenje. Sposobnost češčenja v tišini. Na ta način ponovno odkrijemo svoje ustanovitelje in ustanoviteljice, odkrivamo jih predvsem kot žene in može vere, in z njimi v molitvi in v darovanju sebe ponavljamo: »Glej, prihajam […], da spolnim, o Gospod, tvojo voljo! (Heb 10,7).
Lepa hvala vam za vaše pričevanja. To je kvas Cerkve. Hvala.
