Bl. Jean-Baptiste Fouque - prerok, v katerem gori ogenj ljubezni do Boga in bližnjega

Andreja Červek - Vatikan

Obred beatifikacije je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Giovanni Angelo Becciu. Med homilijo je dejal, da vsi svetniki, v svoji raznolikosti in načinih, ki so različni glede na čas in kraj, imajo eno skupno točko: »svetniki so preroki«. S svojim življenjem, s svojo molitvijo in svojimi dejanji, nam govorijo v Gospodovem imenu, so Gospodov glas. Razkrivajo nam zaklad, ki ga nosimo in ki smo ga poklicani deliti z drugimi, s tem ko priznamo, da je naše srce tam: to je zaklad Božje ljubezni. Tako nam njihovo življenje oznanja evangelij in njegovo aktualnost za življenje tega sveta in za naše lastno življenje. Blaženi Jean-Baptiste Fouque je »prerok, kajti v njem gori ogenj ljubezni do Boga in ljubezni do bližnjega«, je dejal kardinal.

Jean-Baptiste Fouque se je rodil leta 1851 in bil v duhovnika posvečen leta 1876. Vse življenje je ostal kaplan. Najdlje, kar 38 let, je deloval v župniji Svete Trojice, kjer je tudi umrl leta 1926. Opravljal je »službo dobrote, sad njegovega duhovnega življenja«, je dejal kardinal Becciu in Fouqueja opredelil kot »živi in stimulativni zgled za brate duhovnike in vse, ki so poklicani v duhovništvo«. Posvečene duhovnike in semeniščnike spominja, da je njihova prva poklicanost »postati Božji možje«, da bi vodili brate in sestre v Gospodu, s tem pa pričevali resnično zmožnost sprejemanja in poslušanja. Pri čemer je kardinal spomnil, da je Fouque imel dolge vrste pred spovednico, mnoge osebe so ga iskale, ker so v njem našle Božjega človeka, ki je znal razumeti njihovo človeško dušo.

Ljubil je vse duše, a zelo utelešene v živih telesih, ki so potrebovale pomoč in ki so imele obraze osamljenih in bolnih oseb, revežev in otrok. Fouque je ljubil duše v konkretnih dejanjih, z ustvarjalnostjo, pri čemer se je pustil voditi Bogu. Kot je sam govoril: 'Bog me je navdihnil in mi rekel Naprej!' ali pa: 'Spodbudil me je dobri Bog.' »Ljubil je z navdušenjem, kajti brez navdušenja smo obsojeni na življenje v banalnosti in brezbrižnosti. Navdušenje, ki se rodi iz trdnega prepričanja, da samo kdor trdno in močno veruje, je zmožen dati kri za zaščito lastne vere.«

Fouque lahko tudi nam pravi: »Prijatelj moj, to je največ, kar se lahko naučiš iz moje izkušnje. Ko boš imel neko idejo, da bi naredil dobro, ne razmišljaj, naredi takoj, kajti sicer se med premišljevanjem vidijo težave, začne se omahovati in tako se izgubi mnogo dobrih stvari.« Kot je dejal kardinal, tako se postane svetnik, z delanjem dobrega. Dovolj je dejanje ljubezni, eno vsak dan, a narejeno dobro, s prepričanjem, z navdušenjem, brez prelaganja na jutri, če se lahko naredi danes. Na ta način svetost postane dostopna in uresniči se naša skupna krstna poklicanost, korak za korakom, z Božjo milostjo.

Pogosto si naredimo napačno idejo o svetosti in mislimo, da zahteva opravljanje izrednih stvari. In tako postavimo na stran našo poklicanost k svetosti ter se raje zatečemo v povprečnost. A v nebesih niso samo osebe kot sv. Pavel, sv. Frančišek Ksaver, sv. Frančišek Asiški, je zatrjeval Fouque, v nebesih je tudi na tisoče in tisoče kristjanov, ki so bili med nami kot preprosti smrtniki, z zelo ponižnimi krepostmi, skromni, slabo oblečeni, malo izstopajoči, da bi jih kdo pogledal. Njihova skrivnost je bila »živeti male stvari v vsakdanjosti z ljubeznijo do Boga, v njegovem imenu in v njegovo slavo«.

Več kot devetdeset let po Fouquejevem rojstvu v nebesa, moški in ženske še vedno služijo otrokom in vsem ljudem v stiski v ustanovah in preko dejavnosti, ki jih je blaženi sam ustanovil. »To pričevanje ljubezni in služenja v Jezusovem imenu iz vsakega med nami danes dela pristnega misijonarja dobrote in usmiljenja. V zaupnosti srca cveti ljubezen do Boga in bližnjega. Živeti iz te Ljubezni – to je naše poslanstvo; ne smemo spati!« In če se na poti spotaknemo ali pademo, ne smemo izgubiti poguma.

Blaženi Jean-Baptiste Fouque posreduje nam in našim skupnostim še eno sporočilo, in sicer, da je evharistija v središču našega življenja in je izvir in vrh celotnega življenja Cerkve. V tem smislu se je Fouque zelo dotaknil vernikov s svojim načinom obhajanja svete maše. Vztrajal je, da so mnogi mladi in odrasli redno prejemali evharistično obhajilo. Fouque je tako živel globoko povezanost s Kristusom.

Kakor Jezus je tudi blaženi Fouque delal dobro. »Potrpežljivo je poslušal nesreče bratov, na njihovo trpljenje je zlival balzam Kristusove ljubezni. Uči nas razumeti vrednost žrtvovanja Jezusove ljubezni, ki spreminja bolečino v veselje, v veselje, da se prepoznamo kot ljubljeni in da znamo ljubiti. Veselje, da smo poklicani narediti vidno to ljubezen, s katero nas je Oče napolnil v Jezusu Kristusu in jo izlil v naša srca po Svetem Duhu.«

»Pokorščina, uboštvo, ponižnost, služenje Bogu in revnim – to so značilnosti življenja tega duhovnika, za katerega je bilo vse urejeno po Božji ljubezni in služenju dušam,« je sklenil kardinal Becciu.