Kard. Barreto v pripravi na sinodo o Amazoniji: Želimo živeti kulturo srečanja
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Papeževe besede v Peruju
Na začetku spomni na besede, ki jih je papež Frančišek izrekel na srečanju z avtohtonimi prebivalci Amazonije med apostolskim potovanjem v Peruju januarja lani: »Cerkev ni nenaklonjena vašemu problemu in vašemu življenju, ne želi biti tuja vašemu načinu življenja in vas organizirati. Potrebno je, da prvotna ljudstva kulturno oblikujejo amazonske krajevne Cerkve.«
Nove poti za Cerkev in celostno ekologijo
Izhajajoč iz temeljnih načel dialoga in iskanja skupnega dobrega želi bližnja posebna sinoda za Amazonijo prispevati k izgradnji novih poti za Cerkev in celostno ekologijo. Namen je ustvariti pogoje, ki bi ljudstvom, ki živijo na prostranem in pomembnem amazonskem področju, omogočili, da bi živela dostojno ter z zaupanjem gledala v prihodnost, vedno v okviru vzajemnega spoštovanja in prepoznavanja raznovrstnih in dopolnjujočih odgovornosti, ki zadevajo družbene, politične in verske akterje.
Cerkev ne ogroža, ampak je prizma
Sinoda za Amazonijo oz. poslanstvo Cerkve na tem področju sta dejansko izraz pomenljivega spremljanja vsakdanjega življenja ljudstev in skupnosti, ki tam prebivajo. Prisotnosti Cerkve se nikakor ne sme videti kot tisto, ki bi ogrožala stabilnost ali samostojnost posameznih držav. Nasprotno, le-ta je v resnici prizma, ki pomaga prepoznavati šibke točke v odgovorih držav in družb kot takšnih na nujne situacije, do katerih obstajajo konkretne in zgodovinske dolžnosti, katerim se ni mogoče izogniti.
Učiti se od amazonskih ljudstev
Po drugi strani lahko identiteta teh ljudstev in njihova sposobnost varovanja ekosistemov v skladu z njim lastnimi kulturnimi načini in s pogledom na svet pomaga našim neamazonskim družbam ustvarjati primerne pogoje za to, da bi jih cenili, spoštovali ter se od njih učili. Na ta način nam bo morda nekoč uspelo, da tega področja ne bi imeli več za prazen ali »zaostal« prostor; nasprotno, tako bi dobili koristne smernice, ki bi nam, kot družbi, pomagale ugotoviti razloge za naše poraze pri skrbi za naš »skupni dom«.
Prispevek Cerkve
Tudi Cerkev lahko dá svoj prispevek preko svoje zgodovinske, dolge, zakonite prisotnosti (kljub sencam in s svojimi posebnimi lučmi) ter usmerjenosti v dolgoročno prihodnost.
Cerkev: spremljevalka na poti in glasnica
Kardinal Barreto nadalje izrazi željo, da bi mogle nekatere vlade, izhajajoč iz teh načel, premagati držo sumničavosti ter pozorneje prisluhniti tožečim glasovom in nujnim pozivom, ki prihajajo s tega področja. Cerkev želi postati spremljevalka na poti in glasnica, samarijanska ter preroška, kot je zapisano v tretjem delu dokumenta Instrumentum laboris v pripravi na sinodo.
Delovni dokument je izraz glasu Božjega ljudstva
V tem tako edinstvenem trenutku, v katerem je papež sklical posebno sinodo, lahko rečemo, da je Delovni dokument, ki je bil predstavljen 17. junija, izraz glasu Božjega ljudstva. Z namenom, da bi povečali sodelovanje lokalnih prebivalcev, je potekal obširen proces, med katerim so jim neposredno prisluhnili preko raznih zasedanj, tematskih forumov ter razprav, pri katerih je sodelovalo več kot 87.000 oseb iz devetih držav. Zato dokument v veliki meri izraža občutje in željo mnogih predstavnikov amazonskih ljudstev.
Boljše razumevanje stvarnosti, ki vpije
Gre za izkušnjo, ki je nova v pripravi na posebno sinodo. Kljub temu, da gre za dogodek, ki je izrazito cerkvene narave, pa lahko govorimo o dobrem pokazatelju tega, kar se dogaja na omenjenem področju. Izraz tolikšnega bogastva more, po mnenju kardinala Barreta, prinesti elemente za boljše razumevanje stvarnosti, ki vpije.
Področje, ki se ga lahko zavzame in razdeli?
Amazonsko nižavje je v preteklosti veljalo za področje, ki se ga lahko zavzame in razdeli glede na zunanje interese; sprva se je namreč zdelo, da je območje nenaseljeno, ko pa so na njem odkrili naravne vire, se je začelo zanj veliko zanimanje. Kljub temu pa je bila z njim povezana ideja zaostalosti, stvarnosti, ki je odrezana od središčnega položaja mest in ki ohranja demografsko praznino: zato so si nekatere skupine, ki so imele lastne interese, predstavljale, da jim je to področje na razpolago, pogosto je bilo zakrito bogastvo njegove kulture ter flore in favne.
20% nezamrznjene vode, 34% pragozdov na zemlji
Amazonsko nižavje obsega površino približno 7,5 milijona km2 in se nahaja v osmih južnoameriških državah: Boliviji, Braziliji, Kolumbiji, Ekvadorju, Gvajani, Peruju, Surinamu in Venezueli, ter na čezmorskem področju Francoske Gvajani. Predstavlja 43% površine Južne Amerike, na njem pa je zbranih 20% vse sladke nezamrznjene vode ter 34% vseh pragozdov na zemlji, v katerih se nahaja okoli 35% svetovne favne in flore.
Velika raznolikost med 33 milijoni prebivalcev
Gre za živ sistem, ki deluje kot področni in svetovni podnebni stabilizator, ki vzdržuje vlago v zraku in ustvarja tretjino deževja, ki napaja zemljo. V njem je prisotna velika raznolikost tudi z vidika tamkajšnjih prebivalcev, ki jih je okoli 33 milijonov. Avtohtonih prebivalcev je 2,8 milijona, pripadajo pa 390 ljudstvom – od tega je 137 izoliranih oz. nimajo zunanjih stikov. Na področju Amazonije se govori 240 jezikov, ki pripadajo 49 različnim jezikovnim skupinam.
Papež: amazonska ljudstva še nikoli tako ogrožena
Papež Frančišek pozna amazonska ljudstva in vprašanja, ki jih zastavljajo, ter je v preteklosti že spomnil, da prvotni prebivalci Amazonije verjetno »niso bili nikoli tako ogroženi na svojih področjih, kot so danes. Amazonija je področje, ki je sporno z več vidikov: po eni strani prevladuje logika novega izčrpavanja virov in močan pritisk zaradi ekonomskih interesov, ki usmerjajo hlastanje po nafti, plinu, lesu, zlatu ter agroindustrijskih monokulturah;« po drugi strani pa je sveti oče opozoril tudi na grožnjo nekaterih politik, ki pospešujejo »ohranjanje« narave, ne da bi upoštevale človeka oz. konkretno »amazonskih bratov,« ki tam živijo. Poudaril je, da si je potrebno nujno »prizadevati za to, da bi ustvarili institucionalna področja spoštovanja, priznanja in dialoga z avtohtonimi prebivalci; prevzeti in priznati njim lastno kulturo, jezik, izročila, pravice ter duhovnost;« medkulturni dialog, v katerem bi bili prvotni prebivalci »poglavitni sogovorniki, zlasti še tedaj, ko gre za velike projekte, ki se tičejo njihovega življenjskega prostora« (prim. Ludato si, št. 146). Priznanje in dialog bosta po papeževem mnenju najboljša pot za preoblikovanje preteklih odnosov, ki so bili zaznamovani z izključevanjem in diskriminacijo.
Misijonarska vitalnost Cerkve v Amazoniji
Cerkev na amazonskem področju je šla vedno naproti kulturam, tako s svetlimi kot s temnimi platmi. V skladu z evangeljsko zapovedjo Cerkev spremlja korak, s katerim hodi naprej najrevnejše ljudstvo. V teh stvarnostih je mogoče zaznati misijonarsko vitalnost Cerkve v Amazoniji. Ta del planeta je biom, v katerem se življenje kaže v svoji izredni raznolikosti, kot Božji dar za tiste, ki tam živijo ter za vse človeštvo. Kljub temu pa gre za področje, ki je vedno bolj uničeno in ogroženo.
Kristjani in prizadevanje za pravičnost, mir, dostojanstvo
V skladu z družbenim naukom Cerkve je poslanstvo vsakega kristjana povezano s preroškim prizadevanjem za pravičnost, mir ter dostojanstvo vsakega človeka, brez razlike. Poleg tega pa je pomemben tudi trud za integriteto stvarstva, in sicer kot odgovor na prevladujoč model družbe, ki ustvarja izključevanje, neenakosti in ki, kot pravi papež, povzroča pravo »kulturo odmetavanja« in »globalizacijo ravnodušnosti«.
Raznolikost narave in kultur
Kot je bilo že rečeno, je ta biom, poleg tega, da je »vir življenja v srcu Cerkve«, eno izmed področij največje bioraznolikosti na svetu ter tudi prostor, kjer že stoletja bivajo mnoge kulture. Njihov obstoj in identiteta sta trenutno ogrožena zaradi vsiljenega načina izčrpavanja naravnih virov.
Sodelovanje Cerkve
Cerkev ima na razpolago vsa potrebna sredstva – legitimnost na lokalnem, regijskem in mednarodnem področju ter pogled v preteklost in prihodnost. Zato more sodelovati z vsemi vladnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter posebej s samimi ljudstvi, v gotovosti, da so pospeševanje, varovanje in uveljavljanje človekovih pravic v pristnem interesu vseh.
Skupaj ustvarjati možnosti za svetlo prihodnost
Skupaj, vsak na svojem področju, smo poklicani ustvarjati možnosti za tisto »vedro prihodnost«, posebej za avtohtona ljudstva, ki jo je papež Frančišek nakazal s tem, ko je sklical to posebno sinodo. V okrožnici Laudato si' je zapisal: »Človekova potrošniška vizija sveta, ki jo spodbuja kolesje sodobne ekonomske globalizacije, stremi k temu, da bi spravila kulture na skupni imenovalec, jih homogenizirala, s tem pa oslabila neizmerno kulturno raznolikost, ki je zakladnica človeštva. […] Potrebno je upoštevati pravice ljudstev in kultur ter se tako zavedati, da razvoj neke družbene skupine temelji na zgodovinskem razvoju znotraj kulturnega konteksta ter od krajevnih družbenih akterjev terja trajno vodilno vlogo, ki mora izhajati iz njihove lastne kulture.« (št. 144)
Iskati nove poti
To mora voditi k premišljevanju o tem, da je potrebno iskati in najti nove poti za to, da bi uskladili spoštovanje človekovih pravic in okolja z ekonomskim, družbenim in produkcijskim razvojem. S tega vidika se čutimo poklicani iskati razvojni model, ki bo upošteval medkulturne stvarnosti Amazonije ter zagotovil varovanje dobrin stvarstva.
Pozornost na staroselske skupnosti
Papež nadalje zapiše: »V tem smislu moramo biti še zlasti pozorni na prvotne, staroselske skupnosti in na njihovo kulturno izročilo. […] Zanje namreč zemlja ni ekonomska dobrina, temveč dar Boga in prednikov, ki v njej počivajo, sveti prostor, s katerim sodelujejo pri ohranjanju in utrjevanju identitete in svojih vrednot. Kadar ostajajo na svojih ozemljih, skrbijo zanjo bolje od drugih. Kljub temu na različnih koncih sveta pritiskajo nanje, da bi svojo zemljo zapustili in jo prepustili v škodljivo izkoriščanje, na primer za rudarstvo, kmetovanje ali živinorejo, ki se ne menijo za uničevanje narave in kulture.« (Laudato si', št. 146)
Panamazonska cerkvena mreža
S tem namenom je bila septembra 2014 ustanovljena Panamazonska cerkvena mreža (Red eclesial Panamazonica), ki jo je priznal tudi Sveti sedež. Papež Frančišek je tedaj v pismu, ki ga je poslal preko državnega tajnika, kardinala Pietra Parolina, zapisal: »Ne moremo živeti sami, zaprti sami vase. […] Le na ta način, zahvaljujoč mreži, more krščansko pričevanje doseči človeške bivanjske periferije ter omogočiti krščanskemu kvasu, da oplodi in pomaga napredovati živim kulturam Amazonije ter njihovim vrednotam.«
Vloga držav in tujih podjetij
Najprej poudari, da pastoralne izkušnje preteklih desetletij in posebej zadnjih let pomagajo razumeti, da za sedanjo situacijo niso odgovorne le države, v katerih razvijajo ekstraktivno (izčrpavajočo) industrijo. Pomembno vlogo imajo tudi nekatera tuja podjetja (tako javna kot zasebna) ter države, od koder le-ta izvirajo – torej tisti, ki ekstraktivne naložbe podpirajo in pospešujejo izven svojih meja in se okoriščajo z bogastvom zemlje za ceno uničujočih vplivov na panamazonsko okolje ter njegove prebivalce.
Države podpisale konvencije glede pravic domorodcev
Večina držav na tem področju je podpisala poglavitne konvencije in dokumente, povezane s pravicami avtohtonih ljudstev ter z varovanjem okolja. Kardinal Barreto je prepričan, da si bodo zato tudi prizadevale, da bi se jih držale. Cerkev želi biti most in sodelavka pri doseganju tega cilja, ki je usmerjen v dobro vsake izmed držav na tem področju; za človeka vredno in polno življenje ljudstev, ki tam živijo ter za varovanje tamkajšnjega ekosistema, ki je življenjskega pomena za sedanjost in prihodnost celotnega planeta.
Pravice domorodnih ljudstev
Deklaracija Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev (sprejeta 13. septembra 2007), ki jo je papež omenjal ob različnih priložnostih, vsebuje pomembne pravice. Med njimi je pravica do samoodločanja, na podlagi katere lahko ljudstva sama določijo lasten političen status in svobodno uresničujejo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj (člen 3). Prav tako lahko zahtevajo neodvisnost glede vprašanj, ki se nanašajo na njihove notranje in lokalne zadeve (člen 4). V 6. členu Konvencije 169 Mednarodne organizacije dela o domorodnih in plemenskih ljudstvih iz leta 1989 pa je določena njihova pravica, da se ne podrejajo zakonodajnim ali upravnim ukrepom, ki jih neposredno zadevajo, v kolikor se prej z njimi ni posvetovalo »v dobri veri in na okoliščinam primeren način« ter niso izrazili svoje predhodne in svobodne privolitve, po tem, ko so bili seznanjeni z vsebinami.
Med državami, ki so ratificirale Konvencijo 169 Mednarodne organizacije dela o domorodnih in plemenskih ljudstvih so naslednje: Bolivija, Brazilija, Kolumbija, Ekvador, Gvajana, Peru in Venezuela. Bolivija, Brazilija, Ekvador, Francija (Francoska Gvajana), Peru, Surinam in Venezuela pa so glasovale tudi za sprejetje Deklaracije Združenih narodov o pravicah domorodnih ljudstev.
Izziv podnebnih sprememb
Vse države, ki se nahajajo v Amazonskem nižavju, so tudi podpisnice Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah in kardinal Barreto je prepričan, da ga bodo upoštevale ter prispevale na načine, ki so določeni na posameznih nacionalnih ravneh. Po drugi strani moramo, po njegovih besedah, glede na izredne podnebne razmere, s katerimi se soočamo danes, te države in celotno družbo povabiti, da bi si bistveno učinkoviteje prizadevali za dosego tega cilja. Ohranjanje takšnega ekosistema je temeljnega pomena zato, da bi dosegli cilje Pariškega sporazuma. Tudi papež Frančišek je v okrožnici Laudato si' spomnil, da so avtohtona ljudstva tista, ki najbolje skrbijo za zemljo, kadar ostanejo na svojih področjih (prim. št. 146).
Vključitev pravic v ustave posameznih držav
Nekatere države na področju Amazonije so postopoma v svoje ustave vključile prej omenjene pravice, predvsem do predhodnega, svobodnega posvetovanja. Poleg tega so prav tako razvile okoljske standarde za zmanjšanje izsekavanja gozdov ter ustvarile mehanizme za zagotavljanje spoštovanja naravnih rezervatov in priznanja zemlje domorodcev kot dedne lastnine njihovih prednikov. Po drugi strani je potrebno tudi jasno povedati, da obstajajo resne ovire in v nekaterih primerih manjkata učinkovito prizadevanje in nedvoumna volja za to, da bi uresničili tovrstne načrte.
Domorodna ljudstva v prostovoljni izoliranosti
Domorodna ljudstva v prostovoljni izoliranosti je potrebno po besedah kardinala Barreta obravnavati s kar največjo pozornostjo. Razlogi za to so njihova visoka stopnja ranljivosti, specifični antropološki položaj in nujnost, da se jih zaščiti pred kakršnimkoli postopkom, ki bi vodil v kršenje človekovih pravic. Glede domorodnih ljudstev v prostovoljni izoliranosti je papež Frančišek na srečanju z amazonskimi ljudstvi med apostolskim potovanjem v Peruju dejal: »Zapuščina preteklih obdobij jih je prisilila, da so se izolirala celo od svojih lastnih etnij ter tako začela živeti v zaprtosti na najbolj nedostopnih krajih pragozda, da bi lahko živela v svobodi. Še naprej branite te najranljivejše brate. Njihova prisotnost nas spominja, da ne smemo razpolagati s skupnimi dobrinami v ritmu pohlepa in potrošništva.« Zaščita teh ljudstev je po besedah kardinala Barreta temeljna etična zahteva, ki za Cerkev pomeni moralni imperativ. Le-ta je povezan tudi z vidikom celostne ekologije, ki jo papež Frančišek predlaga v okrožnici Laudato si'.
Cerkev v Amazoniji želi živeti kulturo srečanja
Nadalje je dejal, da Cerkev na območju Amazonije v skladu s pozivi svetega očeta, da bi si prizadevali za občestvo z družbami in v družbah, kjer se nahajajo, želi živeti »kulturo srečanja« z domorodnimi ljudstvi, s skupnostmi, ki živijo ob bregovih rek, s potomci Afričanov, z malimi kmeti, s prebivalci mest ter z verskimi skupnostmi. S političnimi in družbenimi predstavniki ter z drugimi verstvi pa želi graditi spoštljiv in konstruktiven dialog.
V tem duhu uradni predstavniki Svetega sedeža in Panamazonske cerkvene mreže spremljajo člane amazonskih ljudstev in skupnosti na različnih mednarodnih in regijskih področjih sistema Združenih narodov, da bi mogli predstaviti posebne situacije, ki jih zadevajo.
Pozornost na odgovornost družbe, vlade in Cerkve
Člani katoliške Cerkve v Amazoniji želijo biti po besedah kardinala Barreta žive priče upanja in sodelovanja ter še naprej v službi oznanjevanja, ki bi pognalo korenine v rodovitni zemlji, kjer živijo amazonska ljudstva in njihove kulture. V tem smislu je lahko sinoda kot cerkveni dogodek pomembno znamenje učinkovitega odgovora za pospeševanje pravičnosti in varovanje dostojanstva oseb, ki so najbolj prizadete. Družba, vlade in Cerkev so lahko pozorne na te glasove, da bi mogle vedno bolj vztrajno prevzemati vsaka svoje odgovornosti, ki se razlikujejo, pa tudi dopolnjujejo.
Uskladiti pravico do razvoja in varovanjem staroselcev
Kardinal Barreto svoje razmišljanje zaključi z besedami papeža Frančiška, ki so izziv za današnji čas in jih želi Cerkev v Amazoniji vzeti za svoje: »Menim, da je bistven problem, kako uskladiti pravico do razvoja, ki vključuje tako socialni kot tudi kulturni razvoj, z varovanjem značilnosti, ki so lastne staroselcem in njihovim področjem. […] V tem smislu bi morala vedno prevladati pravica do vnaprej obveščenega soglasja.«
