Kard. Hummes: Novi razvojni modeli. Zaustaviti ropanje amazonskega gozda

Novi razvojni modeli

Eden od ključnih problemov pri zaščiti Amazonije in njenih ljudstev izvira ravno iz trenutno prevzetega razvojnega modela, ki so ga postavile javne oblasti in interesi zasebnih podjetij. Gre za model, ki se v bistvu izraža kot ponovna vzpostavitev kolonializma. Amazonski gozd je mišljen kot ogromna naravna rezerva, ki jo lahko izrabljajo vse vrste industrije: lesarstvo, ribištvo, rudarstvo, iskanje dragocenih kamnov, intenzivna živinoreja, monokulture, namenjene za izvoz (soja, koruza, bombaž …); in veliki vladni načrti za proizvodnjo električne energije (hidroelektrika) in mnoge druge stvari. Ko se začne izvajati te roparske dejavnosti, je krčenje gozda in onesnaževanje vode neizogibno. Z razgodovanjem in onesnaževanjem se izgublja ogromna, bogata in kompleksna biotska raznovrstnost tega življenjskega okolja. Istočasno, kar je neposredna posledica teh dejanj, je na tisoče Indijancev prisiljenih oditi proti mestom, saj so brez možnosti za življenje na opustošenih gozdnih področjih. Potem ko pridejo v mesta jih velika večina konča na periferijah, prisiljenih v revščino, pogosto žrtve alkoholizma, v stanju popolne zapuščenosti. Tako se jih odvrže, vrže v smeti, v imenu napredka.

Ta roparski model razvoja je izraz »tehnokratskega vzorca«, ki je zavrnjen v Laudato si': »V tem vzorcu izstopa pojmovanje subjekta, ki postopno, v logično-racionalnem procesu, dojema in na ta način poseduje objekt, ki je zunaj njega. Takšen subjekt deluje tako, da z eksperimentiranjem vzpostavi znanstveno metodo, ki je že izrazita tehnika posedovanja, prevlade in transformacije. To je tako, kakor da bi se subjekt znašel pred brezoblično realnostjo, ki je popolnoma na voljo njegovi manipulaciji« (Laudato si', 106). Ta moč, ki izvira iz moderne eksperimentalne znanosti in njene posledične tehnologije, ki je vedno bolj razvita in prefinjena in ki se ji subjekt prilagaja, mu daje napačno verjeti, da je absolutni gospodar realnosti, razumljene kot »neskončna razpoložljivost zemeljskih dobrin, ki vodi k njihovemu skrajnemu in celo neomejenemu izžemanju« (Laudato si', 106).

Sinoda za Amazonijo se bo lotila izziva, ki se nanaša na oblikovanje in pospeševanje novih razvojnih modelov. Jasno je, da Cerkev kot taka ni usposobljena za formulacijo te vrste, a zagotovo lahko obsodi zla, ki jih povzroča model, ki je v veljavi. Lahko pokaže načela, ki osvetljujejo formulacijo novih modelov in lahko spodbudi njihov pogon in delovanje.

Obstajajo različne izkušnje drugih modelov, ki se tudi že prakticirajo, na primer nekateri načini upravljanja z gozdovi, ki so učinkoviti brez uničevanja. Dobro vemo, da upravljanje z gozdom, pri čemer se uporablja nove modele izkoriščanja, lahko v srednjeročnem času  pripelje do večjega bogastva države, v primerjavi z razgozdovanjem, katerega cilj so zaslužki takojšnje proizvodnje. Predlaga se torej družbeno-okoljski razvojni model, nasproten sedaj uveljavljenemu modelu, ki je čisto plenjenje in ga lahko definiramo kot neokolonialistični. »Družbeno-okoljski model izhaja iz osnovnega načela: členitve biotske raznolikosti in družbene raznolikosti. Z drugimi besedami, med seboj spravlja razvoj in varovanje okolja. Zasnovan je v korist ljudstev, ki živijo v gozdu in imajo na stotine let izkušenj in znanja o upravljanju gozdnih virov brez vplivanja, ki dolgoročno postaja samomorilsko« (Felicio Pontes jr., Povos da floresta, str. 82-83). Konferenca v Aparecidi leta 2007 je že predlagala, da bi se »poiskalo alternativni, celostni in solidarni razvojni model, utemeljen na etiki, ki vključuje odgovorno raziskovanje pristne naravne in človeške ekologije, ki ima svoje temelje v evangeliju pravičnosti, solidarnosti in univerzalne namembnosti dobrin: želimo razvoj, ki presega utilitaristično in individualistično logiko, ki ekonomske in tehnološke moči ne podreja nobenemu etičnemu kriteriju« (Dokument iz Aparecide, 474).

Sedanji model plenjenja je dobro opisal papež Frančišek, ko je obsodil »tiste, ki imajo kovčke pripravljene za odhod, potem ko so izkoristili vse, kar se je izkoristiti dalo« (Govor brazilskim škofom, Rio de Janeiro, 2013). Papež je dejal, da Cerkev v Amazoniji ni navzoča kakor tisti, ki so se obogatili z opustošenjem Amazonije in, potem ko so jo izčrpali, gredo drugam in s sabo vzamejo vsa nabrana bogastva, za sabo pa pustijo sled uničenja in nič za tamkajšnje prebivalce. Družbeno-okoljski model bo moral biti »model redistribucije dohodka, kajti v njem ima prednostno mesto kolektivna oblika uporabe zemlje, kot so rudninski viri, zemlja staroselcev, ozemlja, ki se jih upravlja v obliki quilomba, in trajnostni razvojni projekti. To je model ljudstev, ki kot 'razvoj' razumejo posedovati točno to, kar že posedujejo: čisto vodo in zaščiten gozd« (Felicio Pontes jr., Povos da floresta, str. 83).

Eno je gotovo: če bo sedanji veljavni razvojni model Amazonije ostal, bo celotno območje uničeno, z vsemi katastrofalnimi posledicami, ki so predvidljive.