V pripravi na apostolsko potovanje: Cerkev v Mozambiku
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Zgodovina evangelizacije Mozambika je tesno povezana z zgodovino portugalske kolonizacije, ki jo lahko razdelimo v šest obdobij:
1498-1560: Prvo obdobje je zaznamovano s posameznimi pobudami, ki so povezane s prisotnostjo Portugalcev na tem področju: kljub temu, da se je nekaj ljudi spreobrnilo, pa gre za zelo majhno število.
1560-1783: V drugem obdobju je v Mozambik prišlo veliko število misijonarjev: jezuiti (1560), dominikanci (1563), bratje sv. Janeza od Boga (1681) ter avguštinci, frančiškani in kapucini iz Goe (1760) – v tem obdobju je namreč ozemlje današnjega Mozambika še spadalo pod škofijo Goa v Indiji.
1783-1940: Postopoma evangelizacija ni bila več povezana s škofijo Goa, prihajati je začelo vedno več redovnikov: sestre sv. Jožefa iz Clunyja, salezijanci, frančiškani, verbiti. Sicer je bila evangelizacija večkrat tudi prekinjena zaradi različnih vzrokov, med katerimi so bila tudi preganjanja. Situacija se je začela izboljševati leta 1920, ko so se v Mozambik vrnile številne redovne skupnosti in je bil sklenjen konkordat med Svetim sedežem in Portugalsko (1940), ki je vključeval tudi t.i. »misijonski sporazum«.
1940 in 1975: S sporazumom je nastala cerkvena hierarhija v Mozambiku: ustanovljene so bile ena nadškofija in dve škofiji, evangelizacija pa je postala bolj sistematična in hitrejša. Začelo se je ustanavljanje misijonov, šol, zdravstvenih centrov in laboratorijev. Število škofij je hitro naraščalo, ob neodvisnosti jih je bilo že devet.
1975-1992: Z neodvisnostjo se je začelo peto obdobje zgodovine Cerkve v Mozambiku. Zaznamovano je bilo z vzponom marksistično-leninistične stranke Frelimo na oblast ter s konfliktom med to stranko in gverilo Renamo, ki je trajal skoraj 16 let. Za Cerkev je bilo to obdobje težko, mnogi misijonarji so morali oditi, katoliške šole in druge ustanove so bile nacionalizirane. Redovniki, ki so sprejeli, da nadaljujejo s poučevanjem, so postali državni uslužbenci. Verska svoboda je bila zelo omejena, mnoge misijone so morali zaradi državljanske vojne zapreti. Situacija se je izboljšala konec 80-ih let, ko je bila Cerkev poklicana, da posreduje v mirovnem procesu med stranema Frelimo in Renamo. Le-ta je pripravil teren za prve svobodne volitve leta 1994.
Leta 1977 in 1991 sta potekali dve narodni pastoralni zasedanji, kjer so sprejeli pomembno odločitev glede ustanavljanja malih krščanskih skupnosti, saj je bilo po odhodu misijonarjev veliko pomanjkanje duhovnikov. Papež Janez Pavel II. je državo obiskal septembra leta 1988,v okviru 39. mednarodnega apostolskega potovanja.
1992-2015: Nova ustava iz leta 1990, ki verskim skupnostim priznava versko svobodo in pravico do lastnine, ter konec državljanske vojne leta 1992 prav tako zaznamujeta preporod Cerkve. Le-ta je lahko ponovno vzpostavila svoje misijone in se posvetila utrjevanju svoje prisotnosti v vsej državi v služenju evangeliju, v luči predlogov, ki sta jih podali sinodi za Afriko. Pri tem je bil ključnega pomena osebni prispevek pri ponovni izgradnji družbenega tkiva, ki ga je vojna uničila.
Danes katoliška Cerkev v Mozambiku šteje več kot 6 milijonov vernikov, kar predstavlja 28% odstotkov prebivalstva. Mozambiška škofovska konferenca združuje škofe treh nadškofij metropolij in devetih sufraganskih škofij. V državi narašča število binkoštnih sekt, posebej na podeželju pa veliko prebivalcev pripada tradicionalnim afriškim kultom. Skoraj petina prebivalcev je muslimanov, ti živijo pretežno na severu države ter ob obali. Cerkev deluje predvsem na področju pomoči revnim, prizadevanja za odpravo socialne neenakosti, korupcije, nasilja, kriminala, trgovine z mamili, izkoriščanja delovne sile ter trgovine z ljudmi.
V zadnjem desetletju so se okrepili novi odnosi sodelovanja med državo in katoliško Cerkvijo. Leta 2007 se je vlada odločila, da bo redovnim skupnostim vrnila nekatere bogoslužne prostore, ki jim jih je marksistična vlada odvzela leta 1977. 60% lastnine je bilo že vrnjene, glede preostalih 40% pa še potekajo poganjanja.
Odnosi so se še nadalje utrdili leta 2011, ko je bil podpisan prvi dvostranski sporazum med Republiko Mozambik in Svetim sedežem. Ta ureja pravni in davčni status katoliške Cerkve ter določa priznanje študijskih nazivov katoliških univerz ter cerkvene poroke. Dodatna potrditev dobrih odnosov je bil tudi obisk mozambiškega premierja pri papežu Frančišku, 11. aprila 2013.
