Bari. Roccucci: Krščansko upanje in Sredozemlje

Andreja Červek – Vatikan

»Irelevantnost ni usoda kristjanov. In ni niti usoda Sredozemlja 21. stoletja,« zatrjuje Roccucci, ki je na srečanju v Bariju govoril o krščanskem upanju v Sredozemlju ter izzivih, pred katerimi se nahaja naša doba. Izpostavlja, da se v tem našem času se ne smemo predati nepomembnosti nekega obrobnega dela, ki ima dekorativni ali tolažilni značaj. »Imamo veliko nalogo. Po evangeljskem oznanilu smo poklicani oblikovati zgodovino. Resnično krščansko upanje, ki išče eshatološko kraljestvo, vedno proizvaja zgodovino,« zatrjuje.

Po njegovih besedah je v Sredozemlju, ki je ranjeno z mnogimi konflikti, velika žeja po miru: »Mir potrebuje dialog in prijateljstvo, izgrajevanje mostov in preseganje zidov ločitve in sovraštva. V današnjem globalnem svetu, v Sredozemlju, kjer živijo moški in ženske, dezorientirani in pogosto polni strahu, je krščansko upanje nujnost in odgovornost. In to je tudi pred izzivi epohalne spremembe, ki globoko zaznamuje sredozemske družbe.«

Po Roccuccijevem prepričanju so pred nami izzivi, pred katerimi ne moremo ostati mirni, še manj pa vdani ali brezbrižni. »Treba je gojiti vznemirjenost, ki bo postala preroški glas in istočasno ustvarjalno in velikodušno iskanje konkretnih in evangeljskih odgovorov, ki bodo vplivali na realnost in sprožili procese sprememb. Avtentična vera, ki ni nikoli lagodna in individualistična, namreč vedno vključuje globoko željo po spremembi sveta. To je družbena in zgodovinska značilnost krščanstva, ki je ni nič manj v globalnem svetu. Krščanska izkušnja naših skupnosti ne sme ostati brez družbenih posledic.«

Sredozemlje je bilo skozi zgodovino morje srečanj in izmenjav, a tudi sporov in konfliktov, pri čemer je Roccucci spomnil na mnoga vojna območja tako v preteklosti in danes. »Mnoge katoliške skupnosti so živele in še vedno živijo dramo vojne v svojih državah. In te vojne so vprašanje za vse kristjane v Sredozemlju. Kaj lahko storimo za mir? To ni vprašanje, ki se nanaša samo na nekoga, ki ima v rokah vzvode politične, vojaške in ekonomske oblasti. V tem težkem času je posebna odgovornost na kristjanih. […] Prvi izziv za Cerkve v Sredozemlju je mir. Kako prispevati k miru? Kako pospeševati mirovna posredovanja in spravo? Kako izraziti jasno evangeljsko izbiro nenasilja v družbi, ki je nasilna in ki doživlja nasilje zaradi vojne?«

Gre za vprašanja, ki se nanašajo tudi na države sredozemske Evrope, ki niso izvzete iz odgovornosti za mir. Vojna širi nasilje v družbah, jih prekriva s sovraštvom, kar je vedno bolj zaznavno v javni razpravi in vsakdanjem življenju. Širijo se orožja. Militarizem postaja mikaven v veljavnih družbenih sektorjih. Opaža se rehabilitacija vojne, ki je razumljena kot legitimno sredstvo za reševanje konfliktnih situacij in doseganje političnih ciljev. »Gre za velik izziv za kristjane, ki so iz evangelija miru naredili svojo usmeritev. In to je tudi za katoliško Cerkev, katere papeži so od Benedikta XV. med prvo svetovno vojno, skozi devetnajsto stoletje in vse do danes zoreli v jasni in nepreklicni obsodbi vojne.«

Roccucci med drugim zatrjuje, da je danes naloga miru tudi vzgoja za mir: »Je izziv, h kateremu so krščanske skupnosti poklicane pristopiti. Vzgoja za mir, da bi se porazilo sovraštvo.« Za zoperstavljanje sovraštvu in predsodkom so potrebni konkretne poti ter trden dialog in prijateljstvo. »Potrebno je tkivo prijateljstva, sobivanja in gostoljubnosti v naših družbah,« kar je po Roccuccijevem mnenju posebno poslanstvo Cerkva v Sredozemlju.