Južnoafriška republika. Dan molitve katoliških žensk
Andreja Červek – Vatikan
Molitveni dan poteka na pobudo Južnoafriške zveze katoliških žensk in je izraz »vzajemne podpore in krepitve čuta za sestrstvo v tem času globalnega trpljenja«. Predvidena so predavanja preko spletne platforme, med govorniki pa je tudi generalni tajnik Južnoafriške škofovske konference Hermenegild Makoro. Tema »Ne morem dihati« spominja na smrt Georga Floyda junija letov v ZDA.
Avgust je že sicer v Južnoafriški republiki posvečen ženskam in velja za »mesec žensk«, ko se spominjajo na več kot dvajset tisoč mladih deklet, ki so se 9. avgusta 1956 v času apartheida množično podale v prestolnico Pretorio ter tako protestirale proti prepustnici, ki je bila obvezna za temnopolte državljane. Mesec žensk letos poteka na temo »Splošna enakost: uresničiti pravice žensk za enakost v prihodnosti«.
Redovna sestra Nkhensani Shibambu, sicer predsednica Konference za posvečeno življenje, vztraja pri enakih priložnostih za ženske, pri čemer izpostavlja plače, domače delo, zaustavitev spolnih zlorab in vsake vrste nasilja, primerno zdravstveno oskrbo ter aktivno soudeležbo v političnem in družbenem življenju. V izjavi za javnost zatrjuje, da ima Južnoafriška republika »eno od najbolj progresivnih ustav na svetu, ki zagotavlja enakost spola in žensko emancipacijo«. A kljub temu je »dejanska sprememba še vedno zelo počasna« in ostaja »eden od največjih družbeno-ekonomskim izzivov v državi«. »Ženske zaslužijo manj, zasedajo manj varna delovna mesta, saj končajo v neformalnem sektorju, imajo manjši dostop do socialnega varstva in predstavljajo večino enostarševskih družin,« pravi sr. Shibambu.
Med glavnimi ovirami izpostavlja »splošno nasilje in femicid«: »Leta 2019 je bilo policiji prijavljenih več kot 52 tisoč spolnih kaznivih dejanj in skoraj 42 tisoč posilstev, kar kaže, da je nasilje nad ženskami zelo razširjeno v južnoafriških skupnostih.« Poleg tega so zaradi karantene in obvezne družbene izolacije ženske postale »še ranljivejša družbena skupina in še bolj izpostavljene domačemu nasilju«. Tudi skrb za bolne je večinoma na plečih žensk, trdi sr. Shibambu, sklicujoč se pri tem na nekatere ugotovitve, da je namreč smrtnost zaradi koronavirusa višja med moškimi kot pa ženskami, kar pomeni, »da ženske skrbijo za bolnike in da je večja verjetnost, da bo žena postala vdova zaradi pandemije«. Sr. Shibambu zato posebej omenja vse, ki so zaradi bolezni izgubile zakonca ter tudi ženske, ki so umrle za posledicami okužbe s koronavirusom, vključno z redovnicami: »Zahvaljujemo se jim za njihov velikodušni prispevek pri nesebičnem služenju skupnostim in predvsem za njihovo molitev.« Zahvalo nameni še zdravstvenim delavkam v Afriki, ki »so v prvi vrsti in namesto nas tvegajo svoja življenja v boju proti temu smrtnemu virusu«.
Sr. Shibambu sklene s pozivom: »Sedaj je na nas, da postanemo del generacije, ki bo postavila konec neenakosti spolov, kajti dokler ne bodo vse ženske svobodne in obravnavane na enak in dostojen način, me same ne bomo mogle biti svobodne.«
