Pizzaballa: Potrebno je zaupanje, da bi se preseglo zidove in neuspehe

Andreja Červek - Vatikan

»Treba je graditi zaupanje. Zid je tudi znamenje pomanjkanja zaupanja,« je zatrdil apostolski administrator Latinskega patriarhata v Jeruzalemu, Pierbattista Pizzaballa, ki je sodeloval na spletni konferenci na temo Sveta dežela in Bližnji vzhod. Aktualnost in možne perspektive. Spletni dogodek je potekal na pobudo kardinala Fernanda Filonija, velikega mojstra Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu, in sicer v okviru praznika Naše Gospe iz Palestine, ki je zavetnica Božjega groba in se obhaja 25. oktobra.

Palestinci so že dolgo izolirani

Pizzaballa je sedanje stanje na Bližnjem vzhodu opisal takole: »Sporazum med Izraelom in Združenimi arabskimi emirati, s Trumpovim posredovanjem, je Palestince samo še bolj izoliral. Izraelsko-palestinsko vprašanje že nekaj časa ni več na mednarodnem javnem programu. Palestinci so dolgo časa že precej izolirani. Moramo se vprašati, kako iti dalje, kako nadaljevati. Dokler ne bo jasne in primerne rešitve za palestinsko ljudstvo, ne bo moglo priti do stabilnosti na Bližnjem vzhodu. Palestinsko vprašanje je umeščeno v srednjeevropski kontekst, ki doživlja veliko sprememb: libanonsko vprašanje, sirsko vprašanje, poseganje Erdogana – vse to na jasen način kaže, kako se stanje na celotnem Bližnjem vzhodu spreminja. Veliki 'igralci' so Turčija, Emirati, Saudska Arabija in Iran. Tu so potem še Rusija, Združene države in Kitajska. Libanon, Sirija in tudi Irak so kakor bojno polje.« Pizzaballa je dodal, da je Evropa tako zelo pogreznjena v svoje probleme, da se zdi, da je pozabila na mednarodno agendo.

Rešitev dveh držav je danes še težja

Pizzaballa je v zvezi s tem spregovoril o možnosti ustanovitve dveh držav: »Zelo težko je reči, da 'dva naroda, dve državi' ni najboljša rešitev. Istočasno pa se sprašujemo, kako je to mogoče izvesti, kajti v tem trenutku »ne obstaja dialog med obema stranema. Izrael in Palestina že leta ne govorita in manjka zaupanje. Mednarodna skupnost dejansko ni več navzoča, zato smo priča situaciji odlaganja, čakanja.« Po Pizzaballovem prepričanju pot obstaja, vendar tehnično ni izvedljiva. Da bi prišli do miru, ki se danes zdi utopija, je torej treba delovati dolgoročno.

Prihodnost graditi na zaupanju

Vendar pa utopija, ki je povezana s sedanjostjo, ne more preprečevati izgrajevanja prihodnosti. Prihodnost Izraela in Palestine pa potrebuje predvsem »lepilo«, kot je zatrdil Pizzaballa. »Treba je graditi zaupanje med obema narodoma, ki pa v tem trenutku ne obstaja. Zid, ki obstaja in ki ločuje, je tudi znamenje pomanjkanja perspektiv. Potrebna so dejanja, ki bodo počasi ponovno vzpostavila zaupanje, in to se ne bo zgodilo z danes na jutri, potrebne so namreč tudi vizije in vodstvo. Začeti je treba od začetka, upoštevati lekcije iz preteklosti, tudi neuspehe, neuspeh v Oslu in različne sporazume. To pa bo zahtevalo čas.«

Pandemija oslabila palestinsko ekonomijo

Apostolski administrator Latinskega patriarhata v Jeruzalemu je med drugim spomnil, da je pandemija na začetku Bližnji vzhod prizadela mnogo manj kot pa Evropo. Zatem pa je prišel precej zaskrbljujoč val. Poleg zdravstvenega stanja, je zaradi zaprtja mej bilo zaskrbljujoče socialno in ekonomsko stanje. Predvsem v palestinskem kontekstu, ki je že sicer ekonomsko slabotnejši, je za mnoge palestinske družine nastala izredno težka situacija. Tudi v Jordaniji se je videlo zaskrbljujoče siromašenje družin. »To je bil zelo hud udarec, iz katerega ne vemo, kako priti. Razumeli smo, da virus ne dela razlik, prizadene vse,« je zatrdil Pizzaballa in dodal, da je zaprtje cerkva, sinagog in mošej na Bližnjem vzhodu bilo »težko prebaviti«, kajti na tem območju sveta sta bogočastje in molitev pomembna vidika družbenega življenja.

Bratstvo kot pot iz krize

Sedanja kriza pomeni mnoge težave, a lahko postane tudi »priložnost, da se naučimo lekcije«, je nadaljeval Pierbattista Pizzaballa. Lahko postane lekcija, če »sprejmemo idejo, da smo drug drugemu bratje in sestre, da moramo živeti skupaj in spletati skupne niti življenja tudi v družbenem in verskem tkivu«. Judje, kristjani in muslimani v Sveti deželi od vedno živijo skupaj, je poudaril. Sveta dežela je od vedno poznala skupno sobivanje, biti skupaj tudi sredi mnogih težav. Na širši in institucionalni ravni obstaja težava, ki je sestavljena iz predsodkov in stereotipov. V konkretno stvarnost tega teritorija je po Pizzaballovih besedah treba vnesti več dogodkov, kot je bil tisti leta 2019 v Abu Dabiju, ko je bil podpisan Dokument o človeškem bratstvu za svetovni mir in skupno sobivanje, ter dogodek v Rimu, ki ga je pred nekaj dnevi pod naslovom Nihče se ne reši sam organizirala Skupnost sv. Egidija.

Dialog pomeni delitev

Dialog »se gradi na življenju, ki se ga živi skupaj«, je še zatrdil Pizzaballa. Gradi se na vsakodnevni stvarnosti. Spomnil je na socialno okrožnico papeža Frančiška Fratelli tutti ter izpostavil, da upanje bratstva mora premagati težnje individualizma. Ravno to namreč bratstvo tudi pomeni: pot, ki odpira kanale za dialog in za izgrajevanje prihodnosti.