Človeški in rokodelski dotik, ki ustvarja popolnost
Projekt o trajnostnih oblačilih Xiwikj je nastal leta 2013, ko sta zakonca Bali Patwalia in Federica Cristofori, Indijec in Italijanka, v Veroni odprla trgovino z oblačili in dodatki ter tekstilno delavnico v Indiji, ki danes mnogim družinam zagotavlja redno in pravično plačo.
Delavnica v Sanganerju
»Najprej sva oblačila nabavljala pri dobaviteljih v Indiji, ki so uporabljali naravna vlakna in barvila, a sva pogosto imela težava s pravočasno dobavo in kvaliteto izdelkov,« pojasnjuje Federica. In tako sta se odločila, da odpreta lastno podjetniško dejavnost v kraju Sanganer blizu Džaipurja, glavnega mesta Radžastana. Balijevemu bratu Nindru sta zaupala vodenje delavnice za tiskanje na blago in šivanje. »Kupila sva nekaj zemlje v majhni vasi in zgradila delavnico,« razlaga Bali. »Na tistem območju ni vode, a z dobičkom od dela smo izkopali vodnjak in namestili črpalko, kamor lahko pridejo po vodo vsi. Delo nudimo mnogim osebam iz tiste vasi, tako v sami delavnici kot tudi na domu. Mnoge ženske namreč sprašujejo, če lahko delajo od doma.« Osebe, ki prispevajo k proizvodnji, so plačane na podlagi različnih postavk, a vse redno: nekateri dobivajo mesečno plačo, drugi so plačani po posameznem izdelku. »Pred začetkom dela, se vsi sestanemo in skupaj določimo plačo za delavce. Oni so tisti, ki odločijo, mi pa pristanemo na njihove predloge,« pove Bali. Plača, ki ustreza določenemu delu in številu ur dela, delavcem omogoča živeti dostojno, hkrati pa prispeva k skupnemu dobremu, kar se odraža tudi znotraj lokalne skupnosti.
Povezava z Laudati si'
Čeprav Federica in Bali prihajata iz različnih verskih tradicij, pa sta si podobna v mnogih vidikih, ki jih izpostavlja okrožnica papeža Frančiška iz leta 2016 Laudato si'. V njej sveti oče izpostavlja, da se »danes verni in neverni strinjajo v tem, da je zemlja v osnovi skupna dediščina, katere sadovi morajo biti v korist vsem« (LS, 93). In zato sta se tudi mlada podjetnika odločila, da nekaj mesecev na leto preživita v majhni indijski vasi ter tako neposredno doživita vsakdanje delo in življenje oseb, ki delajo v njunem podjetju. Na ta način vlagata tudi v skupno dobro skupnosti. »Pogosto jemo skupaj z delavci v delavnici,« pravi Bali. »Mi prinesemo hrano in razdelimo, kolikor lahko. Pred prihodom covida-19 je v naši delavnici delalo 32 oseb. Zatem so nekateri raje začeli hoditi na obroke domov, ker so se tako čutili varneje, in mi smo jim pustili, da se svobodno odločijo. Prav tako jim omogočamo, da lahko gredo in se udeležijo njihovih praznikov in verskih dogodkih. Vedno potrebujemo veliko ročnega dela, a jih ne zadržujemo. Raje imamo, da pomembne trenutke živijo z družino.« Gre za razumevanje dela in podjetništva, ki v središče postavlja osebo in njene potrebe. O tem govori tudi okrožnica Laudato si', ki se sklicuje na Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes: »Človek je začetnik, središče in cilj vsega ekonomskega in družbenega življenja« (LS, 127).
Recikliranje blaga s tehniko vezenja kantha quilt
Kantha quilt so odeje ali preproge, ki so narejene iz različnih delov recikliranega blaga, večinoma iz bombaža ali svile. »Ko indijske ženske več ne nosijo nekih oblačil,« pojasnjuje Federica, »ničesar ne odvržejo, ampak naredijo nove predmete iz recikliranega blaga. Ustvarjajo prešite odeje ali preproge, na katerih lahko sedijo. Gre za zelo splošno navado v Indiji, da se predmet, ki se ga več ne uporablja, na novo uporabi. To je postal tudi naš način prispevanja k skrbi za skupen dom.« Federica in Bali sta tako izdelke kantha quilt, narejene iz ostankov blaga od proizvodnje oblačil, začela prodajati. Kar prav tako spominja na Laudato si', kjer se predlaga »pametno in donosno novo rabo, primerno predelavo in reciklažo« (LS, 192).
Podjetniški slog Federice in Balija izstopa po še eni posebnosti. Ohraniti želita rokodelski način tiskanja na blago. Namesto da bi se prilagodila na hitro in donosno industrijsko tiskanje, raje tiskata s klasično ročno tehniko. Kot pravi Federica: »Jaz v Italiji ustvarim vzorce poslikav in jih pošljem v Indijo k proizvajalcu blokov, ki se potem uporabljajo za ročno potiskanje blaga. Raje imamo, da pride do nepravilnosti v tiskanju zaradi človeške in rokodelske roke, kajti za naju popolnost ni nekaj natančnega, ampak nekaj izjemnega; in ročno potiskanje je s tega vidika popolno.«
