Pred 800 leti v Assisiju srečanje med Frančiškom in Antonom

Andreja Červek – Vatikan

Okrogla obletnica je priložnost za obuditev lepote srečanja, do katerega je prišlo 30. maja 1221, med dvema svetnikoma, ki še vedno navdihujeta življenja številnih moških in žensk: Frančiškom in Antonom.

Brat Anton je kot mladi romar s Portugalske, skupaj z vsemi brati reda prispel v cerkev Svete Marije Angelske v Assisi, da bi se udeležil pomembnega kapitlja pod rogoznicami. Imel je priložnost videti in slišati besede brata Frančiška, ki je bil že zelo bolan in obtežen s številnimi obveznostmi. Pa vendar je to srečanje za Antona pomenilo notranji ogenj, ki ga ni nikoli pozabil.

Med svetnikoma je nato prišlo do izmenjave pisem med koncem leta 1223 in začetkom leta 1224. Frančišek je Antonu poslal pismo, v katerem ga je pooblastil, naj brate poučuje teologijo, vendar ne na račun molitve. To je pomenilo, da je Frančišek Antona določil za pridigarja in učitelja teologije ex cathedra, pri čemer pa je postavil prvenstvo Boga nad vse drugo, ne da bi se oviralo ali preprečevalo razvoj osebnih talentov.

Sorrentino: V Frančiškovi in Antonovi šoli

Asiški nadškof Domenico Sorrentino je za Vatican News pojasnil, da se teh dveh svetnikov običajno med seboj ne povezuje: »V ljudski pobožnosti je sv. Anton pogosto viden kot svetnik čudežev in je nekoliko ločen od frančiškanske razsežnosti. Njegovo spreobrnjenje je bilo spreobrnjenje v spreobrnjenju, saj je takoj po mučeništvu prvih frančiškanov opravil celotno duhovno pot. Ideal uboštva, da bi se popolnoma približal Kristusu, ki ga je sprejel Frančišek, je razžaril njegovo dušo, zato je bilo to srečanje zanj zelo pomembno. Kasneje so se njune poti spet križale, čeprav le z izmenjavo pisem, ko je moral Anton prositi Frančiška za dovoljenje za študij teologije. Prošnja je bila odobrena, vendar je Frančišek poudaril, naj bo študij vedno prežet s pobožnostjo in vero v Boga. Dejansko je bil Anton pridigar, ki je bil vnet v veri in ljubezni do Kristusa. In lepo je najti to skupno točko: v središču vsega in njunega življenja je bil samo Kristus.«

Po Sorrentinovih besedah Frančišek navdihuje z življenjem, ki je »dobesedno po vzoru evangelija«. To je storil s preroškimi dejanji, ki nas pretresajo še danes, na primer, ko si je snel vse materialne dobrine. Anton je »svetnik čudežev, ki ga ljudje čutijo blizu, ga kličejo v stiski, je tisti, ki pri Bogu posreduje za ljudi. To posebno karizmo je vedno imel že na zemlji in jo še naprej uresničuje iz nebes.« »Frančišek in Anton imata poseben čar, zato sta nam tako blizu,« je dejal nadškof.

Izpostavil je, da od njunega učenja v današnjem svetu ostaja prav vse. »V nekaterih primerih je treba aktualizirati njuno sporočilo, vendar vse ostaja, saj je na koncu Kristus pravi odgovor na človekove globoke potrebe in pričakovanja njegovega srca.« Da bi prisluhnili šoli sv. Frančiška in sv. Antona, je po Sorrentinovem prepričanju dovolj, da vanjo vstopimo s ponižnostjo.