V Španiji beatifikacija treh medicinskih sester
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Na začetku homilije je spomnil na Jezusove besede »Ne bojte se« ter poudaril, da je naša družba zaznamovana s strahom. Le-ta pa je lahko izraz naših izbir ali pa tudi ne-izbir. Kardinal Semeraro je nato navedel komentar sv. Avguština, ki je ob Gospodovem povabilu »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« zapisal, da so apostoli zato, da ne bi otrpnili od strahu, goreli zaradi ognja dejavne ljubezni. (De Civ. Dei XVII, 50: PL 41,612) »To je torej pot za premagovanje strahu: dejavna ljubezen! Je pot, ki so jo prehodili mučenci in je pot, ki je vedno odprta za nas. Ne le v dramatičnih situacijah, ampak tudi v najbolj običajnih; ne gre le za strahove, ki so posledica groženj oseb, ampak tudi za tiste, ki so povezani z našim človeškim stanjem in izrednimi situacijami, ki se nam dogodijo v življenju.«
Med takšnimi razmerami je po besedah prefekta Kongregacije za zadeve svetnikov tudi čas pandemije, za katerega upamo, da se bo kmalu končal. Papež Frančišek nam je že od vsega začetka pokazal, da je pot, po kateri je potrebno iti, pot dejavne ljubezni: »Naš Bog je Bog, ki je blizu – je dejal – in nam naroča, naj bomo tudi mi blizu drug drugemu, naj se ne oddaljujemo drug od drugega. In v tem trenutku krize, ki jo živimo zaradi pandemije, moramo to bližino še bolj izkazati, jo pokazati. Morda se ne moremo približati fizično zaradi strahu pred okužbo, vendar pa lahko v sebi ponovno prebudimo držo bližine med nami: z molitvijo, s pomočjo, z mnogimi različnimi načini bližine. In zakaj moramo biti blizu drug drugemu? Ker je naš Bog blizu, želi nas spremljati v življenju. Je Bog bližine. Zato nismo izolirane osebe: smo bližnji, saj je dediščina, ki smo jo dobili od Gospoda, bližina, oziroma drža bližine.« (Homilija, Dom sv. Marte, 18. marec 2020)
Kardinal Semeraro je nadalje spomnil, da so tudi nove tri blažene gorele zaradi ognja dejavne ljubezni in so dobro razumele Gospodove besede »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« »Posvetile so se negi telesa bolnih in ranjenih, lajšale so jim bolečine in jih tolažile, saj ima telo neizrekljivo dostojanstvo. Za nas vernike je "človekovo telo deležno dostojanstva 'božje podobe'," kakor nas spominja Katekizem katoliške Cerkve (št. 364).«
»Blažene Pilar, Olga in Octavia so se posvetile skrbi oslabelega in trpečega telesa. Tudi v nevarnosti niso želele zapustiti ranjenih, ampak so jim še naprej pomagale ter s tem tvegale svoje lastno življenje. Zaradi te svoje goreče dejavne ljubezni niso otrpnile od strahu, ko je bilo ogroženo njihovo telo, ampak so z gorečim duhom dejavne ljubezni trpele mučenja in ponižanja. Vse so prenašale z nadnaravno trdnostjo; bile so pripravljene umreti v duhu vere. Umrle so pritrjujoč Kristusu Kralju in zaradi te izpovedi vere so postale mučenke.«
