»Svetovno katoliško gibanje za podnebje« je postalo »Gibanje Laudato si’«
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Svetovno katoliško gibanje za podnebje je leta 2015 ustanovila skupina 17 katoliških organizacij in 12 predstavnikov univerzitetnih ustanov in civilne družbe z vseh celin. Njegov cilj je bil pomagati vernikom odgovoriti na spodbude v papeževi okrožnici Laudato si’, ki je izšla v istem letu. Danes Gibanje Laudato si’ šteje že preko 800 stvarnosti. Njegov soustanovitelj in izvršni direktor je v intervjuju najprej spregovoril o razlogih za spremembo imena: »Zakaj novo ime? Ker je bilo staro ime – Svetovno katoliško gibanje za podnebje – predolgo in si ga je bilo težko zapomniti. Šlo je za proces razločevanja, ki je trajal več kot 18 mesecev. Razmišljali smo o identiteti, poslanstvu, imenu in strukturah. Izmed 25 predlogov smo izbrali ime Laudato si’, saj najbolje izraža to, za kar si prizadevamo in kar nas spodbuja pri našem delu: ekološko spreobrnjenje in celostna ekologija.«
Insuna je ob tem povedal, da je Lorna Gold, ki je bila pobudnica omenjene novosti, poudarila, da je potrebno v poslanstvo gibanja vključiti vidik ekološke pravičnosti, ki temelji na Laudato si’ in spominja, da je »vse medsebojno povezano«. »Že od samega začetka je bila okrožnica temelj vsega, kar delamo. V zadnjih letih smo organizirali tudi teden Laudato si’ in tečaje za animatorje Laudato si’, ki so se nadaljevali tudi v času pandemije. Danes je po svetu približno 25.000 animatorjev, večina izmed njih deluje znotraj župnijskih stvarnosti, cerkvenih združenj in redovnih skupnosti, med njimi pa so tudi drugi ljudje, ki so prepoznali klic k celostni ekologiji in želijo služiti svojim skupnostim.«
Na vprašanje, kaj je v tem trenutku najbolj nujno potrebno storiti, je Insuna odgovoril: »Potrebno je narediti veliko stvari, še posebej v tem letu se moramo osredotočiti na prihodnji srečanji Združenih narodov: konferenco o biološki raznovrstnosti (COP15), ki bo predvidoma od 11. do 24. oktobra potekala na Kitajskem, in konferenco o podnebnih spremembah, (COP26) v Glasgowu od 31. oktobra do 12. novembra. Nekaj tednov pred tem, natančneje 4. oktobra, bo v Vatikanu in Rimu potekalo srečanje z naslovom "Vera in znanost: v pripravi na COP26".« Po besedah izvršnega direktorja Gibanja Laudato si’ je cilj vrhov Organizacije združenih narodov povezati človeško družino, da bi nujno ukrepala ob soočanju s temi velikimi krizami: »Znanstveniki nam pravijo, da so le-te vsako leto hujše. Za to obstajajo številna znamenja: požari na Sardiniji, rekordna vročina in požari v Kanadi, suša na Madagaskarju, krik zemlje in revnih, ki je še močnejši. Zato je potrebno ukrepati. Člani Gibanja pomagamo animirati posebno pobudo, ki se imenuje "Zdrav planet, zdravi ljudje". Gre za peticijo več kot 200 katoliških stvarnosti, ki predstavlja poziv udeležencem vrha Združenih narodov: to bo naša prednostna naloga v prihodnjih mesecih in zlasti v času stvarstva, ki se bo začel 1. septembra. Zahtevamo, da se na obeh srečanjih OZN poviša raven ambicije: zlasti v primeru COP26 se govori o cilju ničelne stopnje emisij toplogrednih plinov na svetovni ravni do leta 2050. Vendar pa vemo, da imajo bogatejše države, ki imajo zaradi stoletij emisij največjo odgovornost, možnosti, da bi storile prehod že v letih 2035 – 2040.«
»Papežu Frančišku smo napisali pismo, v katerem smo ga obvestili o postopku, ga prosili za mnenje in blagoslov, preden smo nadaljevali in spremenili ime. Napisal nam je kratek odgovor, ki je prispel na predvečer binkošti, 22. maja, kar je bilo za nas zelo močno znamenje. Glede na to, da je bil ta proces zaznamovan z ozračjem sinodalne molitve, ko smo Svetega Duha prosili za luč na poti, so bile papeževe besede na binkošti praznik za nas še dodatna spodbuda: naslovil jih je na gibanje Laudato Si’, ter se nam zahvalil za poslanstvo, s katerim spodbujamo "celostno ekologijo", ter za pomoč "Cerkvi po svetu". Poleg tega je dodal tudi voščilo ob tednu Laudato Si ', ki je ravno potekal v tistih dneh. Za vse nas je to nadaljnja spodbuda, da bi živeli Laudato si' – da ne bi ostal zapisan dokument, ki je v knjižnici, ampak dokument, ki je živ.«
