P. Maccalli, ki je bil dve leti v ujetništvu: Molimo za izpustitev s. Glorie in vseh talcev
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Zahvalno romanje v Fatimo in prošnja
»Prosimo Gospoda za izpustitev s. Glorie in vseh drugih talcev,« se glasi molitev in poziv p. Maccallija, ki je 1. avgusta poromal v Fatimo, da bi se Mariji zahvalil za svojo osvoboditev. Kolumbijska redovnica Gloria Cecilia Narváez Argoti je bila ugrabljena 7. februarja 2017 v župniji Karangasso na jugu Malija. Nedavno tega je svojemu bratu uspela preko Rdečega križa poslati kratko sporočilo. V njem je z velikimi tiskanimi črkami napisala: »Vsem pošiljam svoje prisrčne pozdrave. Štiri leta sem ujetnica in zdaj sem z novo skupino.«
Pomen molitve za ugrabljene iz osebne izkušnje
Zgodba s. Glorie je bila v preteklih dneh v središču pogovorov p. Maccallija s papeško ustanovo Pomoč Cerkvi, ki trpi. Poudaril je, da človek v ujetništvu zaradi samote misli, da so ga vsi pozabili. Tudi ko so izpuščeni na prostost, je pomembno, da čutijo, da niso bili sami. Če lahko dobijo fotografijo svojih dragih, jim to vlije veliko upanje in pogum. Na vprašanje, kaj želi reči, ko se spominja tistih, ki trpijo v ujetništvu, je p. Maccali odgovoril: »Ne pozabimo na vse talce, ki so v Sahelu in na veliko koncih sveta. Še najprej molimo, jih podpirajmo in prosimo za njihovo izpustitev. Želim, da bi o tem govorili in se tega spominjali. Ne pozabimo na trpljenje teh ljudi in njihovih družin. Molitev je gotovo način bližine, ki ga lahko izkažemo vsi. V njeno moč trdno verjamem tudi zaradi svoje osebne izkušnje. Ko sem se vrnil, sem videl reko molitve, ki je spremljala dve leti mojega ujetništva. Molitev je gotovo pomembna pomoč za verne ljudi. Prizadevajmo si biti resnično blizu na ta način.«
»Človeku se zdi, da so vsi pozabili nanj«
»Druga stvar pa je človeška bližina. Mislim, da je pomembno, da te osebe čutijo, tudi ko se bodo vrnile, da niso bile pozabljene. Spominjam se, da mi je bilo najtežje to, da sem se mi je zdelo, da so vsi pozabili name. Človek se tako počuti v ujetništvu. Vendar pa sem ob svoji vrnitvi odkril, da je bilo veliko ljudi, ki so molili in upali, da bi bil osvobojen.«
Velika pomoč: fotografija bližjih, znamenje
»Velika samota, ki jo človek občuti, je tudi zato, ker ni mogoče prejeti kakšnega napisanega sporočila. Vsem ljudem, ki sodelujejo pri pogajanjih, sem naročil, naj naredijo vse, kar je mogoče, da bi do ujetnikov prišel nek signal, znamenje, morda fotografija. Verjetno je težko, da bi dobili kaj napisanega, ker to ponavadi vržejo v koš. Vendar pa je mogoče, da jih doseže nekaj nevtralnega, znamenje, ki jim da vedeti, da jih družina in svet nista pozabila. Zadošča fotografija družine, prijateljev, kakšno znamenje. To je velika pomoč za tistega, ki živi v situaciji samote.«
Pričevanje Edith Blai
Ob koncu intervjuja je p. Maccalli povedal o pričevanju Edith Blai, kanadskega dekleta, ki je bilo prav tako ugrabljeno: »Uspela je prejeti fotografijo, na kateri je bila z očetom, ko sta merila moči v polaganju rok. Pravi, da je preko te fotografije čutila objem in jo je vključila v knjigo, ki jo je pred kratkim objavila. Fotografija, ki je prišla do nje, ni napolnila le njenega srca, ampak tudi njene oči s solzami. Dala ji je moč, da je vzdržala v tisti situaciji.«
