V Katovicah beatifikacija mučenca Janeza Frančiška Macha, škofijskega duhovnika

Kardinal Marcello Semeraro

Pridiga med beatifikacijo Janeza Frančiška Macha

»Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Dragi bratje in sestre!
1. Besede iz Janezovega evangelija nas vodijo v središče obhajanja, zaradi katerega smo se danes, na predvečer praznika Kristusa Kralja vesoljstva, zbrali v tej katedrali v Katovicah, ki je posvečenja Njemu. Sveti Avguštin je Jezusovo učenje o pšeničnem zrnu takole komentiral: »Govoril je o samem sebi. On je bil zrno, ki je moralo umreti, da bi se pomnožilo.«  Pričevanje, ki ga je Janez Frančišek Macha, danes blaženi, dal Gospodu Jezusu, je resnično junaška stran vere in ljubezni v zgodovini te Cerkve v Visoki Šleziji. Tudi on je umrl kot zrno pšenice: ubil ga je nacistični sistem, ki je bil poln sovraštva do tistega, ki je delal dobro, da bi človeku današnjega časa pokazal, da zemeljska oblast mine, medtem ko traja Kristusovo kraljestvo, ki ima za najvišji zakon zapoved ljubezni. Sv. Janez Pavel II. - ki je bil rojen nedaleč od tega mesta - je dejal: »Kristus kraljuje s križa, prestola ljubezni in ne gospodovanja.«  V zvestobi največji evangeljski zapovedi, to je zapovedi ljubezni, se je blaženi Janez Frančišek Macha, čeprav še zelo mlad - star je bil komaj osemindvajset let - odločil, da bo dal življenje za Kristusovo kraljestvo. V njem vidimo izpolnjeno napoved starozavezne modrosti: »V kratkem doseže popolnost, izpolni vrsto let« (Mdr 4,13); čeprav je po človeški logiki umrl prezgodaj, je bilo njegovo upanje polno nesmrtnosti in miru (prim. Mdr 3,2).

2. Novi blaženi se je rodil v Chorzów Stary 18. januarja 1914. Globoka vez ga je vedno ohranjala združenega z njegovo družino, vez, polna hvaležnosti in naklonjenosti, globokega spoštovanja do staršev, bratov in sester. Tudi v tragičnih urah njegove aretacije in obsodbe ga je skrbelo trpljenje njegovih dragih staršev, ki jim je pisal iz zapora: »Kakor morem, hvalim Boga in prosim Vsemogočnega, naj potolaži Vas, ljubi starši. Edina stvar, ki mi jo je žal, sta vajina žalostna obraza in srce, polno bolečine. Upam, da vaju bo Gospod potolažil.«

3. 25. junija 1939 je bil posvečen v duhovnika, samo tri mesece, preden je izbruhnil veliki svetovni spopad, ki je povzročil smrt milijonov ljudi. V teh posebnih okoliščinah je mladi duhovnik začel svoje pastoralno služenje kot kaplan v župniji sv. Jožefa v Ruda Śląska. Medtem ko je na Poljskem in po vsem svetu besnelo nasilje vojne, je razumel, da lahko samo vera in ljubezen omogočita, da v vsakem človeku, ustvarjenem po Božji podobi in podobnosti, prepoznamo njegovo lastno neodtujljivo dostojanstvo. Od prvih dni svojega duhovništva je začel služiti bližnjemu in se napotil na pot junaškega uresničevanja ljubezni, ki ga je potem pripeljala do žrtvovanja svojega življenja. Skrbel je za številne družine, ki jih je prizadela mora vojne. Nobeno trpljenje ga ni pustilo ravnodušnega. Tja, kjer je bil kdo aretiran, deportiran, ustreljen, je prinašal tolažbo in materialno pomoč. Ni se oziral na razlike v narodnosti, verski pripadnosti ali socialni ravni. Kako dragocen je danes njegov zgled! Kako jasen je njegov nauk! V razdeljeni družbi, kjer se zdi, da se individualizem in sebičnost vedno bolj uveljavljata zaradi pomanjkanja pristnih in iskrenih odnosov, nas naš blaženi opominja, da nas bo Kristus sodil po ljubezni in dobremu, ki smo ga storili. V brazdo svojega mučeništva je kot rodovitno seme posejal moč te resnice, ki še danes ostaja in rodi sadove. Sv. Avguštin pravi: »Kdor za Kristusa opravlja ne samo telesna dela usmiljenja, ampak kakršno koli dobro delo, je Kristusov služabnik, posebno še, če bo dosegel tisto veliko delo ljubezni, ki je v daritvi lastnega življenja za brate, kar je enako, kot bi ga  daroval za Kristusa.«

4. Blaženi Janez Frančišek Macha je svojo službo vršil malo manj kot tri leta (1939 – 1942). V tem kratkem času ga je Kristus spoznal sebe vrednega (prim. Mdr 3,5). Blaženi je nekaj dni pred smrtjo pisal staršem: »Moj ljubljeni Odrešenik je moja edina Tolažba in moje Življenje.« Okrepljen s tem prepričanjem je kot mlad duhovnik postal žrtev: bil je preganjan, pretepan, trpinčen. S trpljenjem, ki je v času razvodenelo, je ostajal brezkompromisno pripravljen posnemati Učitelja, ko je vedro sprejel svojo obsodbo. Na svojem telesu je nosil Jezusovo smrt – da uporabimo izraz sv. Pavla, ki smo ga danes poslušali – in je ostal zvest do konca. Preganjali so ga, vendar se nikoli ni čutil zapuščenega. Umrl je, da bi obrodil sad, da bi se Jezusovo življenje pokazalo na njegovem umrljivem telesu (prim. 2 Kor 4,12-18). Malo preden so izvršili smrtno obsodbo, je pisal: »Čez štiri ure bo izvršena obsodba. Ko boste torej brali to pismo, me ne bo več med živimi! Ostanite z Gospodom! Odpustite mi vse! (…). Živel sem kratek čas, a čutim, da sem dosegel svoj cilj. Ne obupujte. Vse bo dobro. Gozd bo brez enega drevesa še vedno ostal gozd.« S svojimi besedami nam zapušča svoj najvišji nauk. Pričuje, da je bil na tej zemlji vsak ustvarjen za poslanstvo, ki naj bi ga izpolnil. Dobro opisuje kot večje od interesov posameznikov: težnje po sreči so pristne, če postanejo obramba pravičnosti, služba skupnemu dobremu, medsebojna podelitev, sprejemanje, spoštovanje, pozornost do potreb drugih. Končno vabi, naj ostanemo z Gospodom, naj ga iščemo v molitvi in v notranjem pogovoru, naj ga slavimo s svetim življenjem. Iz prispodobe gozda, iz katerega je bilo odstranjeno eno drevo, še bolje razumemo evangelij: zrno, ki je padlo v zemljo, je umrlo, vendar more, celo mora še naprej v nas roditi obilen sad. Janez Frančišek Macha, novi blaženi, je kot drevo, posekano v mladosti, postavil temelj za graditev trdne hiše za prihodnje rodove, ki jim z življenjem, zapečatenim z lastno krvjo, izroča jasno sporočilo: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).

5. Dragi bratje in sestre! Vam, krajevni Cerkvi Zgornje Šlezije, je danes na nek način vrnjen ta vaš mladi duhovnik. Sprejemate ga kot blaženega, kot zavetnika in priprošnjika pred Bogom.

Ne moremo, da ne bi priprošnji novega blaženega zaupali posebno iskrene prošnje za bogoslovce in duhovnike, posebno za najmlajše. Sveti oče Frančišek je rekel: »Biti duhovnik pomeni zastaviti svoje življenje za Gospoda in za brate, nositi v svojem telesu radosti in stiske ljudstva, porabljati čas in poslušanje za zdravljenje ran drugih, in vsem ponujati Očetovo nežnost.« Naj zgled in prijateljstvo blaženega Macha obrodita sad v daru svetih poklicev za služenje temu dobremu in vztrajnemu ljudstvu.

Blaženega Janeza Frančiška Macha prosite še za vse potrebe družin in družbe. Ne pozabite mu priporočati svoje Cerkve, da bi bila vedno združena s svojim škofom pri spodbujanju ljubezni, pri odpravljanju delitev in premagovanju krivic. Naj se čaščenje novega blaženega v Šleziji ne kaže samo v spomenikih in kamnitih ploščah, ampak po konkretnih dejanjih usmiljene ljubezni, predvsem v degradiranih postindustrijskih predmestjih, ko boste šli naproti tistim, ki so še danes ranjeni v svojem človeškem dostojanstvu. Sprejmite povabilo tega duhovnika, ki je bil danes povzdignjen v čast oltarja, da boste odpirali nove prostore za srečanje z mladimi in jih pridobili za služenje evangeliju v različnih razmerah krščanskega življenja.

6. Zaradi časa pandemije, ki še vedno poteka, smo morali počakati do danes za slovesnost, na kateri smo se zbrali. V teh mesecih smo razumeli, kako netrdno je življenje in nestalna vsakdanjost. Predvsem pa smo doumeli, kako potrebujemo drug drugega. Delamo prve korake na sinodalni poti, ki jo je papež Frančišek predložil Cerkvam po vsem svetu, ob zavedanju, da ima družina Božjih otrok veliko povedati današnjemu svetu, veliko ponuditi za dobro vseh. Občestvo, sodelovanje, poslanstvo bodo Cerkev bolj usposobili za dialog s to spremembo dobe, ki jo doživljamo. Sinodalno pot, po kateri hodi tudi vaša cerkvena skupnost, naj osvetljuje sporočilo življenja novega blaženega: če pšenično zrno ne pade zemljo in ne umre, ostane samo; če pa umre, obrodi veliko sadu (prim. Jn 12,24), ki je tako željeno in tako potrebno pri graditvi Kristusovega kraljestva.

Ko se torej zahvaljujemo Gospodu za dar blaženega Janeza Frančiška Macha, katerega dragocena kri je oblila to veličastno deželo svetnikov, se izročamo materinski priprošnji Kraljice Poljske, Marije Device, Božje Matere. Posnemamo pobožnost našega novega blaženega, ki je v dneh zapora spletel vrvico, da je molil rožni venec. Skupaj z njim v Mariji zremo podobo tega, kar  želimo in kar upamo biti v Cerkvi.

Marija, Kraljica Poljske, prosi za nas!
Blaženi Janez Frančišek Macha, prosi za nas!