V Manrezi beatifikacija treh kapucinov, umorjenih med špansko državljansko vojno

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Homilijo je pričel z naslednjim odlomkom iz Pisma Hebrejcem: »Spominjajte se prejšnjih dni, v katerih ste bili razsvetljeni in ste prestali velik boj v trpljenju: zdaj izpostavljeni zaničevanjem in stiskam, zdaj tovariši tistih, ki se jim je tako godilo.« Po kardinalovih besedah v teh vrsticah lahko nedvomno prepoznamo pričevanje treh novih blaženih. Ti so »po poteh, ki so bile različne, vendar povezane v odločitvi, da želijo slediti asiškemu ubožcu, prišli v Manrezo in pričeli z zglednim in rodovitnim poslanstvom pridiganja in duhovnega vodstva. Ko je izbruhnila državljanska vojna in je milica njihov samostan zasedla, opustošila in požgala, so po naročilu redovnih predstojnikov poiskali zatočišče. Vendar pa so jih iskali in kmalu so bili aretirani, nato pa so jih pretepali in poniževali. Od p. Beneta so zahtevali, da bi preklinjal in zatajil vero v Kristusa. Vsi trije so bili umorjeni brez sodnega postopka, zgolj zato, ker so bili kristjani, in kakor nadaljuje avtor Pisma Hebrejcem, so z veseljem prenesli zaplembo svojega imetja, saj so vedeli, da imajo posest, ki je boljša in ostane.« (prim. Heb 10,32-34)

»Njihova zgodba je podobna zgodbi vseh drugih mučencev. Gre za zgodbo, ki pa je, kljub temu, da se v zgodovini Cerkve ponavlja skozi stoletja vse do danes, enkratna in posebna, saj je pred Bogom vsakdo edinstven in neponovljiv ter v Jezusu Kristusu vedno poklican po lastnem, nezamenljivem imenu (prim. Janez Pavel II., Christifedeles laici, št. 28). V obličju vsakega mučenca najdemo originalen žarek, v katerem lahko opazimo eno izmed potez Kristusovega obličja: vedno je on tisti, ki vsakemu podeli trdnost vztrajnosti in v boju podarja zmago (prim. Drugi hvalospev pri mašah svetih mučencev). Mučenec vedno in povsod v lastnem telesu nosi Jezusovo umiranje, da bi se v njegovem telesu razkrilo tudi Jezusovo življenje (prim. 2 Kor 4,10).«

Kardinal Semeraro je poudaril, da je ta zamenjava med smrtjo in življenjem protislovna in vendar zelo stvarna, ter navedel besede svetega Pavla v Drugem pismu Korinčanom: Smo »kakor umirajoči, pa glejte, živimo.« (2 Kor 6,9) »To je eno izmed načel duhovnega življenja. Sveti Gregor Veliki je zapisal, da "bolj ko pravični navzven prenaša nasprotovanja, bolj notranje sije zaradi svetlobe kreposti in duše dobrih; težje ko so preizkušnje, ki jih prenaša zaradi resnice, toliko bolj z gotovostjo upa na večne dobrine." (Moralia in Iob, II, X, 35) Toliko bolj bomo to rekli za mučenca, ki ne živi, da bi umrl, niti ni zgolj "bitje za smrt", ampak umira, da bi živel. V svoji smrti doživi prehod iz smrti v življenje Kristusa, ki je v njem, do te mere, da more reči: "Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe." (Gal 2,20)«

V nadaljevanju homilije je kardinal Semeraro dejal, da je »odnos umiranja in življenja s Kristusom v mučencu neločljiv od umiranja in življenja s Cerkvijo in, bolj konkretno, z vsako delno Cerkvijo in vsako ecclesiola in Ecclesia, v kateri in za katero mučenec podari svoje življenje. Odnos med Kristusom in mučencem, ki ne bi šel skozi odnos s Cerkvijo, bi bil namreč nezadosten. Če se z vsakim mučeništvom, tako pred dva tisoč leti pa vse do danes, začne pomlad Cerkve, je to zato, ker mučenec v svojem mesu dopolni to, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev. (prim. Kol 1, 24)«

»Ker je Kristusova daritev popolna, ne potrebuje nobenega dodatka, saj je dopolnjena enkrat za vselej. V času njegovega telesa, ki je Cerkev, pa manjka nekaj, kar se terja od vsakega vernika, to je martyria, oziroma pričevanje vse do prelitja krvi. Bodimo pozorni na to, da ne gre za mučeništvo za vsako ceno – Cerkev si je vedno prizadevala, da bi se izogibala njegovim nevarnim odklonom. Vemo, da so sredi silovitega preganjanja tudi naši blaženi mučenci iskali zavetje pri prijateljih! Gre za vprašanje pričevanja, ki daje rodovitnost življenju Cerkve; usposablja jo, da je mati, ki podarja vero, ter hkrati hči, ki jo ustvarja zvestoba pričevanja.«

Zadnji in odločilni vidik, ob katerem se je med homilijo zaustavil kardinal Semeraro, pa je naslednji: »dejstvo, da v vsakem mučeništvu ne deluje človeški duh, ampak Sveti Duh, iz katerega izhajata nehlinjena ljubezen in beseda resnice (prim. 2 Kor 6,7). Duh je tisti, ki posvečuje vernika tako, da ga stori za pričo ali mučenca resnice. Mučeništvo – to je pomembno poudariti in je vedno koristno ponoviti – se ne rodi iz sebe, iz zaničevanja življenja ali iz oblike skrajnega junaštva, temveč iz poživljajočega delovanja Duha svetosti. Ko Duh prevzame življenje učenca, le-ta povsod postane priča: kateremu koli prostoru in času pripada. Še toliko bolj, ko gre za mučeništvo. Da bi šli skozi smrt, da bi dosegli življenje, je potrebno, da je Duh tisti, ki deluje, tako da tisti, ki imajo Duha svetosti, ostanejo veseli, tudi ko so žalostni; čeprav so ubogi, morejo mnoge bogatiti; in tudi če nimajo ničesar, imajo vse. (prim. 2 Kor 6,10)«

Čast, ki jo danes izkazujemo našim trem blaženim mučencem, na nepredstavljiv, a resničen način prevrača proces življenja in smrti. Tudi njihove relikvije, ki so danes izpostavljene v čaščenje, nikakor niso drobci smrti, ampak kali življenja. Spominjajo nas, da pšenično zrno, ki pade v zemljo, sicer umre, vendar obrodi obilo sadu (prim. Jn 12,25). Zato se to, kar se je zgodilo Glavi, obnavlja v vsakem udu Kristusovega telesa, svete Cerkve.