Peter Seewald: Sulica za papeža Benedikta

Peter Seewald

Ni bil dober dan za zaslužnega papeža. Joseph Ratzinger velja za enega najpomembnejših intelektualcev našega časa. Z milijonskimi nakladami je najbolj brani teolog novega veka. Njegovi privrženci ga vidijo kot sodobnega cerkvenega učitelja. Opoldne ob 12. uri 20. januarja 2022 pa so mu dokazali krivo pričevanje. Papež, ki laže? »Sodelavec za resnico«, kakor se glasi njegovo škofovsko geslo, se požvižga na resnico?

 Čas je za prelom v vrednotenju prejšnjega papeža, kakor je zahtevala bivša sestra Doris Reisinger: »Zdaj vemo, da je Ratzinger pripravljen javno lagati, da bi se znebil odgovornosti.« Za berlinski Tagesspiegel je Ratzinger »zdaj popolnoma diskreditiran«. Emeritus bo sklenil »svoje življenje v sramoti«.

Odvetnikom pri izvedenskem mnenju o spolni zlorabi v nadškofiji München in Freising je pisno sporočil, da ni bil navzoč na neki seji. Nato je moral umakniti izjavo. Cerkveni pravnik v Münstru Thomas Schüller: Ratzingerju je končno dokazana »neresnica. Sam se je razkrinkal, da je prikrival.«

Škoda je velikanska. Za žrtve zlorabe, ki se čutijo zasmehovane. Za ugled katoliške Cerkve v Nemčiji, ki komaj še more imeti pregled nad vojsko bežečih članov. Ne nazadnje za privržence Benediktove linije, ki se morajo bati okrepitve tako imenovanih prenovitvenih sil in s tem odvrnitve od izročenih verskih načel. »Katoličan je začasno zbegan,« piše založnik  Bernhard Müller v  reviji Vatican-Magazin: vse je »zapleteno, zmešano, kalno«.

Padec Josepha Ratzingerja so določili, ko so trije odvetniki pisarne Westpfahl Spilker Wastl predstavili svoje izvedensko mnenje. Na skoraj 2000 straneh, v kardinalsko rdeči mapi. V obdobju od 1945 do 2019 so našteli 497 žrtev zlorab. Število primerov je bilo manjše, kakor so pričakovali. Od 235 domnevnih storilcev v škofiji je bilo 173 duhovnikov. Oznanili so 350 strani težko »posebno mnenje« za samo pet let od skupno 74-letnega obdobja, kar je nakazalo, koga so hoteli odvetniki vzeti na muho: Josepha Ratzingerja, ki je bil nadškof od 1977 do 1982. Vsi drugi primeri skupaj z žrtvami so stopili v ozadje. Izrek krivde: neustrezno ravnanje v štirih primerih. To še ni dovolj. Nekdanji nadškof je obdolžen tudi krivega pričevanja. V nasprotju s svojim zapisom je bil 15. januarja 1980 navzoč na seji münchenskega ordinariata, ko je šlo za primer duhovnika Petra H. iz Essna.

 Ni presenetilo, da je dokazilo odvetnikov sprožilo medijski plaz. Ratzinger je že od koncila, ki ga je odločilno zaznamoval, poleg Janeza Pavla II. najbolj napadani cerkveni voditelj. Pogosto so zadostovala posploševanja, da so mu očitali škandale. Doslej največji napad se je zgodil v povezavi s Pijevo bratovščino leta 2009, ko so nemškemu papežu očitali, da zavestno hoče sprejeti škofa, ki je tajil holokavst. Nič od tega ni ustrezalo dejstvom, toda afera je zadostovala, da so v kali zadušili svetovno navdušenje nad »Benedettom« in zadali Benediktovemu papeževanju odločilno škodo. (Tedaj je papež rekel: »Tudi katoličani so mislili, da morajo udariti po meni z napadalno sovražnostjo.«)

Že pred tiskovno konferenco so izhajali cele strani dolgi članki, začinjeni z informacijami, ki so Ratzingerju očitale prikrivanje zlorabe v njegovi prejšnji škofiji. Odmeval je zlasti primer duhovnika Petra H., o katerem so pisali že v letih 1986 in 2010. Zdaj je prvikrat v cerkveni zgodovini neki pontifex obdolžen napačnega vedenja v času škofovanja. Tako je sramota zlorab dobila novo razsežnost. Papež je bil obdolžen krivega pričevanja. »Ne laži!« se je posmehoval časopis Bild, ki je znan po svoji resnicoljubnosti. Bild am Sonntag je takoj ožigosal Ratzingerja kot »glavnega odgovornega. Kot peklenski pes brani sveti mož cerkveno institucijo in sebe. Laže in greši in se zvija.«

Katoliški škofje in funkcionarji, ki so se hitro potuhnili, da ne bi zašli v nevarnost nuje zastaviti besedo za prejšnjega papeža, so izražali svoj gnus. Georg Bätzing, predsednik Nemške škofovske konference, je spoznal »pogubno vedênje«. Škof Helmut Dieser iz Aachna je zahteval javno priznanje krivde. Jezuitski pater in izvedenec za varstvo otrok Hans Zollner misli, da je »nujno novo vrednotenje papeževanja zaslužnega papeža«. Prej je kot član Papeške komisije za varstvo mladoletnih še izjavljal, da je Benedikt XVI. zanj »junak, ki se je bojeval zoper zlorabo in storil vse, kar človek zmore, da bi preprečil zlorabe v prihodnosti«.

Evangeličanski bratje prav tako niso hoteli molče gledati, kako tolčejo po Benediktu. Sonntagsblatt mu očita, da je »v štirih primerih še naprej pustil duhovnike v službi katoliške Cerkve, čeprav je vedel za domnevne zlorabe«. To nikakor ne izhaja iz izvedenskega mnenja. Predsednica sveta evangeličanske Cerkve v Nemčiji Annette Kurschus je opozorila na »cerkvene vzorce in strukture, ki podpirajo seksualizirano nasilje«. Ti so k sreči »v evangeličanski Cerkvi drugačni kakor v katoliški«. Žrtve zlorab so javno grajale, da se dvanajst let po objavi zlorab ni zgodilo skoraj nič razen »lirike o prizadetosti«. Matthias Schwarz, evangeličanski župnik in žrtev zlorab, pravi: »Smo samo predmet, o katerem govorijo, nismo pa oseba, s katero govorijo.«

Kaj je res v »Benediktovem potresu«? Ali še smemo braniti zaslužnega papeža? Ali pa ga celo moramo braniti, ker gre v medijskem poboju za obstreljevanje z mešanico resničnega, zlaganega in zlobnega? Merila v času dogajanja so bila drugačna od današnjih.

Vsepovsod podirajo spomenike, popravljajo zgodovino, spreminjajo jezik. Ali danes še smemo igrati Richarda Wagnerja zaradi njegovega antisemitskega odnosa? Ali moramo prisilno razpustiti evangeličansko Cerkev, ker je bil njen ustanovitelj Martin Luter strašen sovražnik Judov? Ali je delo Martina Heideggerja kontaminirano, ker je filozof sprva pristopil v Hitlerjevo partijo (a se je od nje ločil, ko je sprevidel napako)?

Ratzinger je kot münchenski nadškof skrbel za skoraj dva milijona katoličanov. Bil je odgovoren za okoli 800 župnij, 2000 duhovnikov in diakonov, na tisoče sodelavcev, 20 cerkvenih šol, 1400 socialnih ustanov, nešteta združenja, od Kolpinga do ženske zveze. Bil je predsednik Bavarske škofovske konference in verske komisije nemških škofov. V Vatikanu je sodeloval v Mednarodni teološki komisiji, v kongregaciji za verski nauk, v tajništvu za edinost kristjanov in v svetu škofovske sinode. Praviloma je bilo treba letno rezervirati približno 30 dni samo za potovanja v Italijo. Poleg tega so bila zasedanja nemških in bavarskih škofov, srečanja stalnega sveta škofovske konference, seje komisij, srečanja z dekani v škofiji, z duhovniškim in škofijskim svetom, tedenske seje na ordinariatu, srečanja z diakoni, pastoralnimi in župnijskimi referenti, z redovnimi predstojniki, z avtorji revije Communio, ki jo je soustanovil in izdajal, predavanja na simpozijih, jubilejih in akademijah. Upravne stvari je rad prepuščal drugim, je pripomnil njegov tedanji generalni vikar. V svoji pristojnosti je obdržal vprašanja nauka in posredovanja vere. Ob vsem tem je pisal knjige, pripravljal predavanja …

Zdaj Ratzingerju očitajo »neustrezno ravnanje« v štirih primerih, zlasti v primeru omenjenega duhovnika iz Essna Petra H. Izvedenci, ki jih je pooblastila (in plačala) nadškofija München, trdijo, da je Ratzinger storilce zlorab »z veliko verjetnostjo« vede nastavil v dušnem pastirstvu. Benedikt je v odgovoru odvetniški pisarni izjavil, da teh primerov »ni poznal«. Tudi s prejšnjo zgodovino Petra H. ni bil seznanjen. Zapisnik seje ordinariata 15. januarja 1980 dejansko potrjuje prošnjo personalnega referenta škofije Essen, da bi tedaj 33 let starega kaplana »za nekaj časa«, kakor je dobesedno rečeno, sprejeli in mu dali »stanovanje in bivališče pri župniku v kaki münchenski župniji«. Razlog: »kaplan se bo podvrgel psihično-terapevtskemu zdravljenju«. Zapisnik sklene: »Pisni prošnji se ugodi.« Za Petra H. še naprej ostaja pristojna njegova domača škofija Essen.

Ni bilo odločilno, ali je bil Ratzinger na inkriminirani seji navzoč ali ne. Bil je škof. Nosil je zadnjo odgovornost, tudi če ni bil »kot nadškof vključen v operativno obravnavo« – kakor se je branil kardinal Marx v primerih, ki ga bremenijo. Zakaj je torej Benedikt v svoji pisni izjavi odvetniški pisarni zapisal, da je bil naveden kot odsoten na seji? Vprašalnik obsega 82 strani. Od tega je kar 50 strani napolnjenih z vprašanji in predlogami izvedencev. Toda če že ti odvetniki niso opozorili Benedikta na napako, kar bi bilo pri 94-letniku na mestu, zakaj tega niso storili pravniki, ki jih je pritegnil Vatikan ter so sooblikovali in urejali odgovore?

Ratzinger v preteklosti ni imel nobene težave pri soočanju s problemi in s prevzemanjem odgovornosti. Celo za stvari, za katere ni bil kriv, na primer za polomijo Williamsonove afere. Nepozabna je njegova meditacija križevega pota v Koloseju marca 2005: »Koliko umazanije je v Cerkvi,« je zaklical, »in prav med tistimi, ki naj bi v duhovništvu povsem pripadali Kristusu!«

Kot papež je ob raznih priložnostih izražal svoj sram, svoje sočutje z žrtvami spolne zlorabe, priznaval je krivdo Cerkve. Na vseh večjih potovanjih je vztrajal pri tem, da se sreča z žrtvami zlorab. Februarja 2010 je obtožil »gnusne zločine« mož v cerkveni službi. Škofje pa niso učinkovito preprečevali zlorab, ampak so prikrivali dejanja in storilce. Papež je 19. marca 2010 pisal pastirsko pismo irskim vernikom, žrtvam zlorabe in njihovim družinam: »Vi ste strašno trpeli in tega mi je iskreno žal. Vem, da tega, kar ste prestali, nič ne more izbrisati iz vašega življenja … V imenu Cerkve javno izrekam sram in kesanje, ki ju vsi občutimo.«

 Medtem je zaslužni papež priznal, da je treba njegovo zmoto glede seje ordinariata januarja 1980 razlagati kot napako uredniškega dela. V resnici je ozadje za krivo pričevanje tako grozljivo, da ga komaj lahko povemo. Tudi zato, ker bo sprožilo nove napade, češ da se Benedikt XVI. samo izgovarja. Kaj se je v resnici dogajalo?     

Kakor kažejo raziskave, je osiveli papež svojemu štabu pojasnil, da se je gotovo udeležil tiste seje pred dobrimi 40 leti. Njegov spomin ga ni varal. Njegova navzočnost je potrjena tudi v moji knjigi o Benediktovem življenju. Benediktovi svetovalci bi se mogli informirati. Namesto tega so ga nagnili k lažni izjavi: Ne, Papa Benedetto, recite, da niste bili zraven. Češ, da zapisnik seje potrjuje njegovo odsotnost. V resnici pa dokument govori o »odsotnosti GV [generalnega vikarja] dr. Gruberja«. Neki sodelavec je nemarno bral zapisnik. Njegove izjave niso več preverili. Usodna zmota je bila tu – kot papeževa laž!

To ni edini primer diletantstva pri vatikanskih svetovalcih v pravnih in medijskih vprašanjih. Emeritus je podprl münchensko izvedensko mnenje. Že v uvodu svojega odgovora odvetnikom poudarja: »Vsak primer spolnega napada je strašen in vsako pomanjkljivo ravnanje z njim je neopravičljivo.« Papež pozdravlja raziskavo in želi, da bi preiskovali »v interesu žrtev in prizadetih, katerih usode so mi zelo pri srcu, ter opravili dobro, brezhibno in uspešno obdelavo«.

Očitno niti Benedikt niti njegov štab niso mislili, da bo razsežnost tega primera pretresla vesoljno Cerkev. Papež s svetim Avguštinom navaja prispodobo, da v Cerkvi »skupaj rasteta pšenica in ljuljka«, v njej so poleg svetnikov tudi grešniki. Vendar je bil neizprosen pri očiščevanju Cerkve.

Strokovnjaki so si edini: Ratzinger je kot prefekt in pontifex tlakoval pot za razčiščenje spolne zlorabe. Kot prefekt je zahteval zaostritev cerkvenega kazenskega prava. Dosegel je, da so primere kleriških zlorab obravnavali na njegovi kongregaciji, ker kongregacija za duhovnike ni bila učinkovita. Določil je načela: bližina do žrtev, sankcije proti škofom, ki zanemarjajo svoje dolžnosti, prenova bogoslovnih semenišč, sodelovanje s civilnim sodstvom, ničelna toleranca do krivcev.

Kot papež je v letih 2011 in 2012 odslovil 384 duhovnikov in višje odgovorne, med njimi irskega škofa in nekdanjega tajnika treh papežev Johna Mageeja. Že 2008 in 2009 je bilo suspendiranih 171 duhovnikov. Julija 2010 je s prenovljenim odlokom Sacramentorum Sanctitatis Tutela še enkrat zaostril cerkveni postopek. »Prva skrb mora veljati žrtvam!«

Kako dosledno je papež izvajal ničelno toleranco do vseh storilcev zlorab, je potrdil italijanski raziskovalni novinar Gianluigi Nuzzi: »Boj papeža Benedikta XVI. zoper zlorabo je bil odločnejši in trši kakor boj njegovega naslednika.« Benedikt je snel »plašč molka in prisilil svojo Cerkev, da se ozira na žrtve«. Vsi njegovi ukrepi niso bili učinkoviti. »Toda za vsakogar, ki je nepristranski,« je zatrdil bostonski nadškof, kardinal Patrick O’Malley, »je bilo vedno jasno: kardinal Ratzinger in poznejši papež Benedikt se je posvečal nalogi, da izkorenini spolno zlorabo iz Cerkve in popravi napake preteklosti.«

Za Cerkev ni druge poti! Toda opozoriti je treba, da se 99 odstotkov spolnih zlorab otrok in mladoletnih ne zgodi v Cerkvi, ampak v civilni družbi. Po podatkih Unicefa je bilo v prvih letih 21. stoletja nad 220 milijonov otrok po vsem svetu letno prisiljenih v spolnost. Spomladi 2019 so bili razkriti spolni napadi celo pri organizacijah za pomoč, zdravnikih brez meja … Pri »zelenih« so od 1984 silovito zahtevali, naj bo seks z otroki nekaznovan. Politolog Franz Walter, ki je raziskoval to problematiko, je bil pretresen nad molkom odgovornih.

Nobeno človeško življenje ni brez notranjih in zunanjih bojev. Nihče ni brez krivde. Tudi papež ne. Če bi pri Benediktovih predhodnikih v petrinski službi z enako ostrino pregledovali njihove nekdanje škofije – kateri papež bi ostal brez napake in graje?

Cerkveni pravnik Schüller je dejal, da je münchensko izvedensko mnenje zgodovinska zareza. Ratzinger naj bi s svojim stališčem »uničil svoje življenjsko delo«. Ali je to res? Ali je bil Ratzinger vse življenje lažnivec in goljuf? Ali je rasist, antisemit ali ščuva k sovraštvu? Ali je zlorabljal otroke in mladostnike? Ali štirje primeri domnevnega neustreznega ravnanja zadostujejo, da ga izobčijo? Ali morajo zdaj njegove knjige na grmado? Ali morajo zapreti institute in preimenovati šole z njegovim imenom? Končno izobčiti tudi ljudi, ki cenijo Ratzingerjevo delo in poslanstvo?

Življenje Josepha Ratzingerja je ustvarilo življenjepis stoletja. Izpričuje delo velikana našega časa, ki je delal tudi napake, a se je pogumno bojeval zoper izvotlitev in popačenje Jezusovega oznanila. Svaril je pred nevarnostmi našega časa, dajal odgovore in zapustil duhovno dediščino, ki je za Cerkev in vero v 21. stoletju neprecenljive vrednosti. Konec koncev mora zgodovina presoditi, kakšen pomen pripada Benediktu XVI. onkraj tega dneva. Izvedensko mnenje nekaj odvetnikov nikakor ni prepričljiv razlog, da ga obsodimo. Za jakobince morda zadostuje. Oni so dobro namazali svojo giljotino in ne omahujejo niti sekunde. Zame to ne zadostuje. Kakor je pripomnil nemški aforist Erwin Koch: »Človek je zares velikodušen samo tedaj, ko drugim dodeljuje krivdo.«

Izvirnik:
Peter Seewald
Eine Lanze für Papst Benedikt
Joseph Ratzinger hat im Missbrauchsskandal Fehler gemacht.
Aber ist deshalb sein Lebenswerk zerstört?
Prispevek za FOCUS, 29. januar 2022.
Z avtorjevim dovoljenjem prevedel Anton Štrukelj.