Ukrajina. S solidarnostjo proti miselnosti »vsak naj se znajde sam«
Andreja Červek – Vatikan
»Pet hlebov in dve ribi« je ime menze za ljudi v stiski, ki jo vodi grko-katoliška župnija v Beryslavu, mestu z deset tisoč prebivalci, ki se nahaja približno 70 kilometrov od Hersona na jugu Ukrajine. Tako Beryslav kot glavno mesto regije sta trenutno obkoljena z rusko vojsko. »V mesto ni mogoče priti in ljudje živijo v težkih razmerah,« pove župnik Oleksandr Bilskyj. »Veliko ljudi nima bistvenega, v trgovinah zmanjkuje hrana, ker dobavitelji ne morejo priti.« Menza za ljudi v stiski je svoja vrata odprla oktobra lansko leto. »Pred vojno smo pripravili kosilo enkrat na teden, ob nedeljah po maši. A ko je izbruhnila vojna, smo se odločili, da bo menza odprta vsak dan.«
Čudeži iz nič
Zaenkrat v menzo prihaja od sto do sto deset oseb na dan, od katerih je približno 40 otrok. Za mizami, ki so postavljene v mali cerkvi, sedijo številne družine in osebe, ki nimajo denarja za hrano. A tudi če bi ga imele, pogosto ni mogoče ničesar kupiti. Župnija ponuja tudi prehrambene izdelke, da ljudje lahko kaj skuhajo tudi doma. V sodelovanju s socialno službo v Beryslavu grko-katoliška skupnost, ki spada pod eksarhat v Odesi, pripravlja obroke tudi za osebe, ki živijo same in ne morejo samostojno skrbeti zase.
Župnik Bilskyj pravi, da ni lahko najti prehrambenih izdelkov za menzo. Nekaj prispevajo prebivalci, nekaj župnija kupi od bližnjih kmetov, vsak naredi, kar lahko. Kot na primer kuharice prostovoljke, ki se pripravi toplih obrokov posvetijo z veliko ljubezni. Ime menze »Pet hlebov in dve ribi«, ki je začela delovati pred pol leta, se je pokazalo previdnostno: mala skupnost pred stisko ni izbrala poti »vsak naj se znajde sam« in tako so se ljudje nasitili. Ko odprta srca naletijo na težko realnost, se zgodi čudež.
Odraz velike človeške vere
Temni časi trpljenja niso vzeli poguma niti prebivalcem Odese, ki so znani po svojem posebnem smislu za humor. Tudi njihov odgovor je solidarnost. V tamkajšnjem grko-katoliškem eksarhatu je začel delovati center za koordinacijo humanitarne pomoči, ki prihaja tako iz zahodne Ukrajine kot iz tujine in jo zatem razdelijo med ljudi. »Prejeli smo veliko zdravil, poleg hrane za otroke, toplih odej, oblek, obuval, hrane. Vse to pomaga ljudem, da preživijo ta tako zelo težak trenutek,« pove duhovnik Ruslan Ostafiy, koordinator centra in vojaški kaplan. Zahvali se vsem dobrotnikom in poudari, da njihova podpora »ni izraz preprostega sočutja, ampak velike človeške vere, ki prebuja srca ljudi, ki vidijo razmere v naši državi in ponudijo, kar lahko.«
Tudi ti moški in ženske so zavrnili pot »vsak naj se znajde sam«. »Nisem si mislila, da bom v nekem trenutku v svojem življenju prisiljena razložiti otrokom, kaj pomeni vojna,« pravi prostovoljka Svitlana Kiseliova-Osafiy. »Prej nas je bilo zelo strah, vzeli smo svoje otroke in šli na varne kraje. A potem smo razumeli, da če vsi odidemo, kdo bo ostal in branil, pomagal in nudil kakršno koli pomoč? Razumem, da moč in motivacija prihajata od Boga, saj sem človeška oseba in tudi mene je tako kot druge strah. A ko se spomnim, da je Bog z mano, čutim, da mi ponovno zrastejo krila in tako smo pripravljeni delati in pomagati.«
