Karitas v službi ukrajinskim beguncem; povrniti dostojanstvo in upanje
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Leonova pravi, da se človeku »srce trga, ko vidi, kako ljudje po približno tridesetih dneh bivanja v zakloniščih prvič jedo kruh in ob tem jokajo; ko se prvič oprhajo s toplo vodo«. Ob tem doda, da je težko verjeti, »da se vse to dogaja v 21. stoletju«. Sedež Karitas Doneck se je po izbruhu vojne v Donbasu pred osmimi leti preselil v Dnipro, glavno mesto regije Dnipropetrovsk. Od 24. februarja dalje si prostovoljci neprestano prizadevajo, da bi zadovoljili potrebe na tisočev ljudi, ki bežijo iz regij, ki jih je napadla ruska vojska, zlasti iz Harkiva, Luganska in Donecka.
Kdo so tisti, ki bežijo, in kako jih sprejmejo
Kot je poudarila Leonova, je Dnipro »postal nekakšno središče za sprejem razseljenih oseb«. Od začetka vojne je v regijo prišlo približno 300.000 beguncev, v samo mesto pa več kot 100.000. To so uradne številke, a po mnenju Leonove so dejanske številke verjetno dvakrat višje. Sama spomni, da odločitev, da človek zapusti dom, ni lahka za nikogar in da je zanjo potrebnih več dejavnikov. Pojasni, da so najprej prišli »ljudje z večjimi finančnimi možnostmi. V t.i. drugem valu so bili tisti, ki so oklevali in so pred prihodom v Dnipro približno mesec dni preživeli v kleteh zaradi bombardiranj. Večina ljudi pride v zavetišče v izredno težkih razmerah. Gostijo jih od enega do petih dni, v tem času pa jim nudijo prvo pomoč, možnost počitka in jim pomagajo pri odločanju in nabiranju novih moči za nadaljevanje poti«.
Zadnji val prihodov: ostareli, ki so primorani oditi
Po besedah Leonove je sledil še tretji val prihodov, ki še vedno poteka: večinoma so to ljudje, stari nad 70 let, ki imajo precej nizke dohodke. »Celotno njihovo življenje se je vrtelo okoli njihove hiše ali soseske. Niso želeli oditi, zato so jih odpeljali prostovoljci. Primorani so bili priti, zato se počutijo krhke, zbegane, težko se družijo«. Tudi njim skušajo pomagati.
Vojna se nadaljuje
Vendar pa niti Dnipro ni povsem varno mesto: skoraj vsak dan se oglasijo sirene, ruske rakete občasno zadenejo industrijska podjetja in civilne zgradbe. Leonova ob tem pove, da se ji je bilo v prvih dneh ruske invazije, ko je veliko ljudi odhajalo na zahod države in v tujino, težko odločiti, če naj odide ali ostane. Po eni strani jo je skrbelo za varnost njenega petletnega sina, saj so od blizu slišali eksplozije in kot pravi sama, »tega zvoka nikoli ne pozabiš«. Ko pa je videla, koliko ljudi prihaja v Dnipro in potrebuje podporo, se je odločila, da ostane. V ekipi prostovoljcev je veliko ljudi, ki so že leta 2014 pobegnili iz Donbasa, zato so zelo občutljivi za potrebe razseljenih. V Dnipro so morali prenesti tudi pisarne Karitas iz nekaterih drugih mest (Severodoneck, Rubižne).
Karitas pomagala 60.000 ljudem
V zadnjih skoraj šestih mesecih je pomoč Karitas Doneck prejelo več kot 60 tisoč ljudi. Poleg zagotavljanja osnovne pomoči si člani organizacije prizadevajo ustvariti okolje, v katerem se vsakdo počuti spoštovanega v svojem dostojanstvu. Na začetku je prihajalo zelo veliko ljudi, nekateri že ob štirih zjutraj. Vrste so bile zelo dolge in niso mogli pomagati vsem, se spominja Leonova ter doda, da so zato takoj k sodelovanju povabili strokovnjake. Ti so jim pomagali pri reševanju težav, ki so nastajale v dolgih vrstah, ter pri zmanjševanju napetosti, da se ljudje ne bi počutili kot »razseljenci«, ampak preprosto kot tisti, ki so prišli prosit za pomoč in so jo prejeli. »Za nas je to zelo pomembno: ne le da jim damo nekaj materialnega, ampak da jim pomagamo povrniti vero in upanje,« izpostavi Mila Leonova.
Najpomembnejši sta dostojanstvo in upanje
Kakor pravi sama, v preteklosti besede »dostojanstvo« niso pogosto slišali, zdaj pa jo ljudje pogosto uporabljajo. Večkrat imajo namreč izkušnjo, da jim je bilo odvzeto, zato takoj zaznajo, kadar jim je dostojanstvo povrnjeno. Številni projekti Karitas Doneck so namenjeni prav temu. Eden od programov povezuje psihologe, animatorje in socialne pedagoge, ki beguncem – tako otrokom kot odraslim – pomagajo pri vključevanju v novo okolje. »Pri tem je pomembno ljudem pomagati ponovno pridobiti zaupanje v lastne moči, da ne bi ostajali dolgo v vlogi žrtve, saj jim to onemogoča, da bi šli naprej.«
Projekt »Človekovo dostojanstvo«
Kaj pomeni, da sta človeku vzeta dom in dostojanstvo, dobro ve Oksana Akčebaš, ki prihaja iz mesta Rubižne v Luganski regiji. Tam je delala v lokalni Karitas in pomagala ljudem, ki so od leta 2014 živeli na varovalnih območjih. Po obsežni invaziji je tudi ona pobegnila iz svojega mesta, ki ga je maja letos zasedla ruska vojska. Sedaj živi v Dnipru in je v Karitas Doneck koordinatorka projekta »Človekovo dostojanstvo«. Sama pravi, da ni mislila, da bo morala zapustiti svoj dom ter doda, da tudi pred 24. februarjem nevarne situacije zanjo niso bile nič novega: za vstop na varovalna območja so morali nositi neprebojne jopiče in čelade, nekajkrat so streljali v bližini. Tudi ko so v noči z 22. na 23. februar slišali tanke, ki so vozili mimo njihove stavbe, še vedno ni hotela verjeti, da se bo vojna tako razširila. Zato so se najprej odločili, da ostanejo. Sredi marca ni bilo plina, elektrike in vode. Ponoči so spali oblečeni, kasneje so odšli zaradi najmlajšega sina: ko je zaslišal strele, je postal bled kot stena in ni prenehal jokati. Vzeli so nekaj stvari in zapustili dom. Ceste, ki so vodile v mesto, so bile minirane, zato je s sinom in očetom šla peš po manjši cesti, mož pa je moral z avtom skozi pokopališče. Danes se ne spominja več natančno, kako je vse skupaj potekalo, vendar je hvaležna, da jim je uspelo oditi.
Upanje, da se bo vojna kmalu končala
Oksana zelo pogreša dom. Če na Karitas pridejo ljudje z njenega konca, jih sprejme kot družinske člane. Kakor mnogi drugi, tudi ona upa, »da se bo vse kmalu končalo, da bo vzpostavljen mir« ter da se bodo lahko vrnili domov in obnovili svoja mesta.
