V pripravi na 41. apostolsko potovanje: Madžarska

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Madžarska je ena izmed srednjeevropskih držav, ki nima izhoda na morje. Po površini meri 93.030 km² in meji na Slovaško, Ukrajino, Romunijo, Srbijo, Hrvaško, Slovenijo ter Avstrijo. Večina ozemlja je del Panonske nižine in je skoraj izključno ravninsko. V bližini slovaške meje na severu države je vznožje Karpatov, kjer se nahaja tudi Kékes, ki je s svojimi 1014 metri najvišji vrh Madžarske. Glavni reki sta Donava in njen pritok Tisa, država pa je znana tudi po Blatnem jezeru, ki je največje jezero v Srednji Evropi (594 km²). Največje in glavno mesto je Budimpešta.

Madžarska ima skoraj 10 milijonov prebivalcev, slaba dva milijona jih živi v prestolnici. Največ je etničnih Madžarov, 3 % predstavljajo Romi, 2 % pa Nemci. Uradni jezik je madžarščina. Madžarska je dobila svoje ime po plemenu Magyar, ki izvira s področja Sibirije in se je v 9. stoletju skupaj s šestimi drugimi plemeni naselilo na ravninah ob srednji Donavi. Na prehodu v 10. stoletje je bila pod dinastijo Árpádovcev ustanovljena Kneževina Ogrska (896‒1000). Leta 1001 je nastala Kraljevina Ogrska s kraljem Štefanom I., ki je tudi ustanovitelj Cerkve na Madžarskem.

Madžarska se je morala v 16. stoletju braniti pred pritiski Osmanskega cesarstva, na drugi strani pa pred poskusi germanizacije s strani Habsburžanov. Na prelomu 18. stoletja je prišla pod habsburško nadoblast, pozneje pa se je pridružila Avstrijskemu cesarstvu in tvorila Avstro-Ogrsko, ki je razpadla po prvi svetovni vojni leta 1918.

Današnje meje Madžarske so bile vzpostavljene leta 1920 s Trianonsko pogodbo, s katero je država zgubila več kot dve tretjini svojega ozemlja, tako da so madžarske manjšine ostale na ozemlju Romunije, Slovaške in Jugoslavije. S podporo nacistične Nemčije in fašistične Italije je med letoma 1938 in 1940 država, ki jo je takrat vodil regent Miklós Horthy (1920-1944), uspela uveljaviti svoje ozemeljske zahteve ter ponovno dobila področja z etnično večino Madžarov, ki jih je izgubila po prvi svetovni vojni.

Madžarska je vstopila v vojno leta 1941, ko se je pridružila silam osi. Leta 1944 so jo zasedli Nemci, ki so izkoristili sodelovanje skrajno desničarske stranke Puščičastega križa, da so iztrebili madžarske jude.

Ob koncu vojne je Madžarsko zasedla Sovjetska zveza, leta 1947 so bile njene meje enake tistim iz leta 1919. V letih 1948-1949 je bila razglašena za Ljudsko republiko pod strogim stalinističnim vodstvom Mátyása Rákosija. Kljub temu, da je sovjetska vojska leta 1956 zatrla madžarsko revolucijo in poznejši vstop v Svet za medsebojno gospodarsko pomoč, ki ga je želel ustanoviti Stalin, je državi uspelo ohraniti več stikov z Zahodno Evropo kot drugim državam Varšavskega pakta.

Potem ko se je Madžarska leta 1989 osvobodila sovjetskega jarma, je začela prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo. Leta 1991 je skupaj s Poljsko in tedanjo Češkoslovaško ustanovila Višegrajsko skupino; vojaško, gospodarsko in politično zavezništvo, ki je nastalo z namenom spodbujanja vključevanja teh treh držav v Evropsko unijo in Nato. Madžarska se je Natu pridružila leta 1999, EU pa leta 2004. Leta 2007 se je pridružila tudi schengenskemu območju, vendar pa ni uvedla evra.

Leta 2010 je koalicija Fidesz, ki jo je vodil nekdanji premier (1998 do 2002) Viktor Orbán zmagala na volitvah v obdobju, ki je bilo za državo na socialnem in ekonomskem področju zelo kritično. 

Med močnimi temami njegove vlade so bile: krepitev nacionalne suverenosti, varnost, ponovni zagon gospodarstva s spodbujanjem domače potrošnje in naložb, boj proti brezposelnosti, podpora družinam in demografska rast. Zaradi gospodarskega okrevanja, ki je sledilo, drastičnega zmanjšanja brezposelnosti (ki je leta 2010 znašala 11 %) in vrnitve javnega dolga na raven pred krizo so Madžari Orbána ponovno izvolili leta 2014 in 2018, na evropskih volitvah leta 2019 in ponovno na volitvah leta 2022. To se je zgodilo kljub nekaterim spornim ukrepom v zvezi s svobodo tiska, pluralizmu informacij in izobraževanja, avtonomiji sodstva in drugih neodvisnih institucij (k temu je treba dodati še nov zakon o cerkvah, ki je začel veljati 1. januarja 2012), zaradi katerih sta Svet Evrope in Evropska unija sprejela več opozoril in ukrepov. Eden izmed razlogov za nesoglasja z Evropsko unijo je bila migracijska politika, ki jo je uvedla Budimpešta, ko je skupaj z drugimi državami tako imenovane višegrajske skupine zavrnila obvezno prerazporeditev beguncev po kvotah in po letu 2015 začela graditi zid na južni meji, da bi zaustavila tok migrantov po tako imenovani »balkanski poti«. Po drugi strani pa je treba opozoriti, da je madžarska vlada sama v zadnjih letih namenila različna sredstva za begunce in preganjane krščanske skupnosti na konfliktnih območjih na Bližnjem vzhodu.

Dodaten razlog za konflikt z evropskimi institucijami je bila odobritev novega zakona junija 2021, po katerem je nezakonito mladoletnikom prikazovati vsebine, ki predstavljajo ali spodbujajo »kakršno koli odstopanje od identitete, ki ustreza posameznikovemu spolu, ki je bil določen ob rojstvu, spremembo spola ali spodbujanje homoseksualnosti«. Navedeni cilj novih predpisov je zaščititi mladoletnike in »jasno navesti, da lahko o spolni vzgoji svojih otrok odločajo le starši,« vendar pa naj bi šlo po mnenju nasprotnikov za diskriminatoren zakon.

Stališče Madžarske se razlikuje od stališča Evropske unije tudi glede vojne v Ukrajini. Nasprotovala je sankcijam proti Moskvi in pošiljanju orožja v Kijev ter na začetku uporabila veto veto na paket pomoči Evropske unije Ukrajini v vrednosti 18 milijard evrov. Kljub temu pa je Madžarska sprejela na tisoče beguncev, ki so od 24. februarja lani prišli na Madžarsko.