Kmalu beatifikacija poljske družine Ulma
Emanuela Campanile – Vatikan
Družina Ulma je bila žarek svetlobe v temnih letih druge svetovne vojne. Pa vendar je bila kot vsaka druga družina. Oče Jožef je delal na polju, mama Viktorija je skrbela za dom in šest otrok, sedmi pa je bil na poti.
Evangelij majhnih stvari
Sredi preproste vsakdanjosti so živeli evangelij. Vzgoja v veri, skupna družinska molitev in branje Svetega pisma so bili sestavni del družine Ulma, ki je tako postala »domača Cerkev«, ki je odprta za stiske drugih. In v tistih letih so v stiski bili zlasti Judje. Osmim je vrata svojega doma odprla družina Ulma, jim pripravila skrivališče, dajala hrano in nudila prijateljstvo, čeprav so se vsi zavedal velike nevarnosti.
Nepričakovano srečanje
Da bi izvedeli nekaj več o zgodbi družine Ulma, pa se moramo vrniti v današnji čas in prebrati besede Manuele Tulli, novinarke tiskovne agencije ANSA, ki je skupaj s Pawlom Rytel-Andrianikom, zgodovinarjem in odgovornim za poljsko redakcijo Vatikan News - Radio Vatikan, napisala knjigo »Ubili so tudi otroke. Ulmovi, mučeniška družina, ki je pomagala Judom«.
Manuela Tulli, ki je kot dopisnica bila poslana v Ukrajino, se je ustavila tudi na jugovzhodu Poljske. Takole pripoveduje: »Družino Ulma sem spoznala slučajno. Gre za zgodbo, ki je nisem izbrala sama, ampak je zgodba izbrala mene. Novinarji se pogosto podamo na lov za zgodbami. Tokrat pa lahko rečem, da je bilo ravno obratno. Na Poljskem sem vsepovsod videla slike, risbe in fotografije te številčne družine, ki je živela pred več kot 80 leti. Iskreno povedano, nisem vedela, kdo so, čeprav je za Poljake to bilo samoumevno. Toda človek je bil vesel že samo tega, da jih je videl ... ta dva tako mlada starša s toliko majhnimi otroki. Ko sem bila tam, sem razmišljal o sedanji in pretekli vojni. O sedanjem prijateljstvu, saj so Poljaki tudi sedaj odprli vrata svojih domov dvema milijonoma beguncev. Gostoljubja ne nudijo le ustanove in samostani. In o preteklem prijateljstvu, o tem, kako je ta družina odprla vrata svoje revne hiše, ki je imela le dve sobi, osmim ljudem.«
Tulli se še spominja, da ji je postulator postopka za beatifikacijo družine Ulma govoril, kaj vse so Poljaki naredili za Ukrajince, nato pa ji dal knjigo in jo povabil, naj si vzame nekaj časa in bolje spozna družino. »Knjigo sem dala v kovček in se odpravila v Ukrajino. Ko sem se vrnila v Italijo in je papež odobril dekrete za beatifikacijo družine Ulma, sem razumela, da moram bolje seznaniti z zgodbo te družine.«
Samarijani iz Markove
Družina Ulma je živela v kraju Markova na jugovzhodu Poljske. V družinskem Svetem pismu – ki je še vedno ohranjeno – najdemo podčrtano besedo »Samarijan«, poleg nje pa zapisano »da!«. Gre za zavestno izbiro, za poklicanost, ki je bila sprejeta v preprostosti življenja, ki je ostalo marljivo in urejeno v času, ko so nasilje, sovraštvo in razdor hoteli vsiliti nered. O tem pričujejo številne fotografije, ki jih je naredil Jožef, amaterski fotograf, iznajdljiv človek in dejaven v domači vasi Markova.
Pokol
24. marca 1944 v hišo Ulmovih vdrejo nacisti. Nekdo jih je ovadil, izdal. Streljajo v strop, kjer se na podstrešju skrivajo judovski prijatelji. Za sabo pustijo pokol. Jožefa in Viktorijo zvlečejo ven iz hiše in ju pred očmi otrok ustrelijo. Viktorija je v sedmem mesecu nosečnosti. Ubijejo tudi vseh šest otrok. Nato hišo zažgejo.
Judovsko-krščansko mučeništvo
Paweł Rytel-Andrianik, soavtor knjige, poudarja, da uboj Ulmovih govori o mučeništvu, ki pa ni samo krščansko: »P. François–Marie Léthel, svetovalec Dikasterija za zadeve svetnikov, je za L’Osservatore Romano zapisal, da gre za judovsko-krščansko mučeništvo. S to trditvijo je želel izpostaviti, da je jasno, da so bili ubiti nedolžni ljudje: družina Ulma in oseb Judov, in sicer Shaul Goldmann in njegovi štirje otroci, Lea Didner s petletno hčerko Reshlo ter Golda Grünfeld.
To je zelo ganljiva zgodba. Ko so nemški nacisti prišli v hišo Ulmove družine, so začeli streljati proti stropu, kjer je bil podstrešni prostor, in s stropa je začela kapljati kri žrtev. Kri je kapljala na mizo, ki se je nahajala točno spodaj in na kateri je ležala – ne vemo, zakaj – fotografija dveh judovskih žensk z Davidovo zvezdo na roki. Ta fotografija se je ohranila do danes kot “relikvija“ mučeništva, tudi judovskega.«
Rytel-Adrianik sklene, da v teh dogodkih vidimo »grozo holokavsta, a tudi luč evangelija, ki prihaja iz tistih, ki so ga želeli utelesiti v konkretnosti vsakdanjega življenja«.
Pravični in blagoslovljeni
Zlo vojne ni uspelo ugasniti luči teh dogodkov. Država Izrael je osmim žrtvam holokavsta dodelila naziv »pravični med narodi«. Katoliška Cerkev pa je celotni družini Ulma priznala mučeništvo, tudi še nerojenemu otroku, ki ga je Viktorija nosila pod srcem.
Beatifikacija kot je še ni bilo
Kardinal Marcello Semeraro, prefekt Dikasterija za zadeve svetnikov, je v intervjuju za knjigo »Ubili so tudi otroke« pojasnil, da je v prošnjo, podano svetemu očetu, bil vključen tudi otrok, ki ga je v telesu nosila mati, ki je najverjetneje zaradi velikega strahu začela rojevati med samo usmrtitvijo. »Gre za zelo poseben primer, ki ga s sklicevanjem na evangeljski prizor lahko imenujemo krst krvi,« je dejal kardinal in pri tem mislil na pokol nedolžnih otrok. »Tudi temu bitjecu, kot so ga po pokolu našli v množičnem grobišču, je bilo priznano mučeništvo.« Glava in del otrokovega telesa sta namreč že bila zunaj Viktorijinega telesa.
