Pričevanje misijonarja, ki je bil eno leto v rokah džihadistov v Maliju
Vatican News
Ugrabljen, ko se je odpravljal v župnijo
Misijonar iz Nemčije, ki je 28 let živel v Maliju, je najprej povedal, da ga vsi poznajo pod imenom Ha-Jo. Skupnost belih očetov v prestolnici Bamako vodi center »Vera in srečanje« in center za formacijo s področja krščanstva in islama, s katerim spodbujajo dialog in konkretno gradijo mostove. Glede na to, da patri nimajo svoje župnije, ob nedeljah pomagajo v okoliških župnijah. Sam je bil vključen v župnijo svete Monike, ki ima 30 podružnic in samo štiri duhovnike. Tja je bil namenjen tudi tisto jutro, ko je bil ugrabljen: »Na slovesni praznik Kristusa Kralja, 20. novembra 2022, sem šel proti avtomobilu, da bi šel maševat. Za njim se je ustavil drugi avtomobil, približal se mi je moški in mi rekel: "Pater, aretiran si". V istem trenutku je od zadaj pristopil še en moški, me odvedel v vozilo in odpeljal. Po dveh ali treh urah smo prišli do podeželja, kjer so me prevzeli džihadisti, nato pa smo se vozili še nekaj ur, da smo prišli do Sahela. Takoj na začetku so mi rekli, da se mi treba bati, saj so oni "dobri": da so pripadniki Al Kaide in niso kot pripadniki Islamske države, ki ubijajo ljudi. Prav tako so mi povedali, da me niso ugrabili zato, ker sem duhovnik ali ker delujem na področju medverskega dialoga, ampak zato, ker sem Nemec. Pravijo, da so v vojni z Nemčijo, ker ta pošilja svoje vojake v Mali in skupaj z drugimi državami usposablja malijske vojake za boj z njimi. Rekli so mi, da sem vojni ujetnik. Skupaj smo bili šest tednov in njihovo življenje tam bi lahko na nek način primerjali s skavtskim taborom, z razliko, da so bili vsi oboroženi, vsak s svojo puško: mladi med 17. in 22. letom živijo na podeželju, v gozdu, vsakih deset dni ubijejo eno kozo, kuhajo, pečejo kruh, riž, testenine. Velikokrat smo govorili tudi o veri, a z velikim spoštovanjem.«
Prvi dan dobil majico z napisom »Ljubim svojega Kralja«
Pater Ha-Jo je v nadaljevanju pogovora povedal, kako je že prvi večer čutil Božjo bližino: »Vzeli so mi vse. Vzeli so mi tudi obleko in mi dali druga oblačila, med njimi je bila majica z napisom "I love my King" (Ljubim svojega Kralja). Zelo sem se je razveselil, saj je bil prav praznik Kristusa Kralja. Lahko mi vzameš vse, potni list, oblačila, avto, vendar pa mi ne moreš vzeti vere.«
Posebno sobotno leto. 368 dni (od 371) v globokem miru
Na vprašanje, kako je doživljal dejstvo, da je bil iztrgan iz svoje skupnosti in ni mogel živeti duhovništva na običajen način, je misijonar odgovoril: »V avtomobilu, ki me je peljal v Sahel, v puščavo, sem si rekel, da se sedaj začenja moje sobotno leto. Nameraval sem ga namreč začeti čez nekaj mesecev, tako da sem si dejal, da se je začelo predčasno in v drugačnih okoliščinah, kot sem si predstavljal. Zato, da si lahko človek skupnosti, moraš imeti namreč tudi svoje korenine v veri, v Kristusu. Zato se je potrebno včasih umakniti, tako kot je storil tudi Jezus v evangeliju: šel je na goro molit. Odločil sem se, da vzamem ta čas kot čas molitve, da bom imel potem kaj povedati. Kajti če samo govoriš in nisi ukoreninjen v Kristusu, si kakor brneč bron, kot pravi sveti Pavel. Ta čas sem živel na ta način, opravil sem tudi mesečne duhovne vaje. V ujetništvu sem bil 371 dni in lahko rečem, da sem jih 368 živel v duhovni tolažbi in globokem miru. To je Božji dar, za to nimam nobene zasluge. Seveda je k temu prav tako pripomoglo dejstvo, da so z mano lepo ravnali in da sem lahko poslušal tudi Radio Vatikan.« Ob tem je misijonar dodal, da so ljudje v Maliju in tudi drugod v Afriki zelo gostoljubni, posebej veliko spoštovanje gojijo do starejših. Povedal je, kaj se je zgodilo, ko si je prvič nameraval oprati majico: takoj je pritekel eden izmed džihadistov in rekel, da to ni njegovo opravilo, ker je starejši in da bodo oni prali vse njegove stvari.
»Pomežik Boga« v puščavi
Pater Ha-Jo je povedal, da je eden izmed džihadistov v Sahelu, ker je bil najprej, pogosto poslušal radio, tako da ga je prosil, če mu ga lahko posodi. Spremljal je tri tekme svetovnega prvenstva v nogometu, pravo presenečenje pa je doživel na sveti večer, dober mesec po tem, ko je bil ugrabljen: »24. decembra 2022 sem vzel radio in začel iskati, ko sem zaslišal besede "Iz svetega evangelija po Luku": bila je papeževa maša iz bazilike sv. Petra. Spremljal sem papeževo homilijo o jaslih, kamor je bil položen Jezus, spremljal sem mašo v celoti. Zame je bilo to kot pomežik Boga, ki mi je rekel: "Kristus se je rodil tudi zate in tam, kjer si, nisi sam."«
Zadnjih šest mesecev vsak dan poslušal Radio Vatikan
Naslednji dan je misijonar uspel slišati zadnje besede papeževega blagoslova Mestu in svetu (Urbi et orbi), potem pa približno šest mesecev ni imel dostopa do radia, dobil ga je konec junija. »Vedno sem spremljal Radio Vatikan, od 16.30 do 17.15 novice v angleščini in francoščini, poslušal sem intervjuje s škofi o sinodi o sinodalnosti in to mi je bilo resnično v veliko pomoč in podporo. Zelo sem bil vesel, čutil sem se povezanega s Cerkvijo, vedel sem, kaj se dogaja, spremljal sem tudi Svetovni dan mladih v Lizboni. Bilo je zelo lepo.«
Žal ni mogoče, da bi se vrnil v Mali
Glede načrtov za prihodnost je p. Ha-Jo povedal, da jih zaenkrat nima, o možnosti, da bi se vrnil v Mali pa je dejal: »To je žal, žal prepovedano. Povedali so mi, da se nihče izmed talcev, ki so bili izpuščeni, ne vrne v isto državo. Tisti, ki so šli nazaj, so bili ponovno ugrabljeni in se niso vrnili živi. Tako so tudi moji predstojniki rekli, da zaenkrat gotovo ne bom mogel iti v Mali, Burkina Faso ali Niger. Pater general mi je rekel, naj si vzamem čas, ki ga potrebujem, obiskal bom nekatere naše skupnosti v Nemčiji in Franciji, morda bo moje naslednje poslanstvo tam. V Marseillu imamo skupnost, ki deluje na področju medverskega dialoga.«
Vprašanje džihadista: Kaj delajo duhovniki v Afriki?
Vprašanje o prihodnosti je ob koncu intervjuja p. Lohre povezal še s pripovedjo o srečanju z enim izmed džihadistov. »Zadnji dan, preden sem se vrnil v Nemčijo, sem se malo pogovarjal z voznikom, ki me je prevzel v puščavi – znal je malo francosko. V nekem trenutku me je vprašal: "Kaj delajo katoliški duhovniki v državah kot so Mali, Niger, Mavretanija, Alžirija?" Malo sem pomislil in mu odgovoril: "Delajo to, kar morajo delati vsi duhovniki: biti priče Božje ljubezni med ljudmi, zlasti do malih, revnih, bolnih, migrantov." In mislim, da bo šlo v to smer tudi moje prihodnje poslanstvo, da bom pričeval o tem, kar sem živel v puščavi.«
