Papež telefoniral redovnici, ki na Haitiju skrbi za otroke z ulice

Vatican News

Sveti oče je francosko redovnico, ki od leta 1999 živi v haitijski prestolnici Port-au-Prince in se posveča otrokom v največjem slumu v mestu, poklical po tem, ko je v reviji »Ženske Cerkev Svet«, ki kot mesečna priloga izhaja pri vatikanskem časopisu L’Osservatore Romano, prebral članek o njej.

Klic mnogim ljudem prinesel veselje in upanje

Sestra Paësie je za vatikanske medije povedala, da je bila nad papeževim klicem zelo presenečena, saj ga ni pričakovala. Dejala je, da ji je »dal sporočilo spodbude« ter se ji zahvalil za njeno prisotnost med otroki. Prav tako ji je zagotovil svojo molitev, kar se je je zelo dotaknilo, tako kot tudi njegov »zelo blag in prijazen« glas. Novico o klicu je takoj podelila s svojo skupnostjo, sodelavci in z nekaterimi otroki. Po njenih besedah je ta pozornost mnogim ljudem prinesla veselje in upanje, saj sporočilo ni bilo namenjeno samo njej, ampak otrokom in najrevnejšim prebivalcem Haitija.

O ugrabitvah

Na vprašanje, če se po ugrabitvi šestih redovnic prejšnji mesec počuti varno ter zakaj so tarča tolp duhovniki in redovniki, kljub temu, da Cerkev stoji ob strani najbolj ranljivim, je s. Paësie odgovorila, da se ugrabitve dogajajo na vseh ravneh družbe. »Nekateri ljudje so lahko še posebej izpostavljeni, na primer zelo bogati, ki jih ugrabijo v zameno za odkupnino. Včasih pa ugrabijo tudi preproste mimoidoče, potnike v javnem prevozu, ljudi, ki niso posebej bogati. Težko je reči, kakšno je ozadje v primeru šestih redovnic. Osebno nisem imela nikoli občutka, da bi bila Cerkev posebej tarča ugrabitev. Upali so, da bodo dobili odkupnino. Včasih je lahko odvisno od načina življenja posvečenih oseb, tako duhovnikov kot sester. Morda jih nekateri ljudje povezujejo s kategorijo bogatejših oseb, vendar pa ne moremo posploševati. Nekateri redovniki so zaradi svojega poslanstva zelo blizu revnim, drugi pa manj.«

Kaj bi bilo z otroki, če ne bi zanje poskrbela Cerkev?

Ob koncu pogovora pa je s. Paësie odgovorila na vprašanje, kakšna bi bila prihodnost otrok z ulice, če zanje ne bi poskrbela Cerkev. »Resnično bi bili prepuščeni samim sebi in revščini. Samo Gospod ve, kaj bi bilo z njimi. Nedavno tega mi je nekaj mamic reklo: "Sestra, če te ne bi bilo tukaj, bi bili mi vsi mrtvi." Mislim, da so malo pretiravale, vendar pa tako mislijo in to izrazijo. Včasih se sprašujem, kako lahko ljudje več dni preživijo brez hrane in nimajo čisto ničesar. Gospod je prisoten. Mislim, da je to odgovor: On je tam zanje. Lahko je prisoten prek mene ali na kakšen drug način. Toda svojih otrok nikoli ne zapusti.«