Ukrajina, nadškof Mokrzycki: Ne borimo se s puško, ampak z rožnim vencem

Beata Zajączkowska – Vatikan

Nadškof Mieczysław Mokrzycki, metropolit Lvova, je v pogovoru za Radio Vatikan - Vatican News povedal, da je v tem temnem času celotna Ukrajina ovita v molitveno verigo: »Smo Božji borci, ne s puško, ampak z rožnim vencem. Ne na bojišču, ampak na kolenih pred Najsvetejšim zakramentom. Moč, upanje in vero mi daje to, da vidim, da nas Božja previdnost ne zapušča in da je v ljudeh veliko vere.«

Lvovski nadškof metropolit Mieczysław Mokrzycki

Drevo prepoznamo po njegovem sadu

Nadškof Mokrzycki spomni na Jezusove besede, da »ni dobrega drevesa, ki bi obrodilo slab sad, in ne slabega drevesa, ki bi obrodilo dober sad«. Vsako drevo namreč prepoznamo po njegovem sadu.

»Te besede so za nas glas resnice, ki nam pomagajo presojati ravnanje ljudi, ki s tem, ko sledijo zlu, postanejo grenki sadovi za druge. In čeprav pravijo, da želijo braniti in osvoboditi, vidimo, da temu ni tako. Namesto miru povzročajo vojno. Namesto ljubezni širijo sovraštvo. Namesto miru povzročajo strah. To je njihov sad, grenak in kisel. Boli nas, da moramo nekaj desetletij po koncu druge svetovne vojne znova braniti svojo svobodo in razmišljati o tem, kako se ljudje ne morejo ali ne zmorejo spominjati grozot, ki jih je za seboj pustila vojna. Mi pa se je zelo dobro spominjamo: večina le iz zgodovine, obstajajo pa tudi ljudje, ki se tistega obdobja spominjajo kot osebne izkušnje.«

Strah, tesnoba in negotovost ...

O vsakdanjem življenju ljudi po dveh letih vojne, nadškof pove, da se vojaške dejavnosti na žalost nadaljujejo.

»Rakete in brezpilotna letala padajo na ljudi in mesta. Umirajo vojaki in nedolžni ljudje. Številni ljudje so ranjeni, nimajo svojih domov, nimajo sredstev za preživljanje, nimajo dela. Vse to povzroča strah, tesnobo in negotovost. Številni otroci, odrasli in celo duhovniki zapadejo v obup, depresijo in duševne bolezni. Cerkev si v teh razmerah prizadeva pomagati vsem. Vojakom, ki se borijo, pomagamo s kaplansko službo, organiziramo razdeljevanje hrane, zdravil in raznih pripomočkov, pomagamo celo pri nakupu dronov. Še naprej sprejemamo notranje razseljene osebe, organiziramo humanitarno pomoč in jo pošiljamo na vojna območja. To pomoč zagotavljamo tudi revnim družinam v naših župnijah. Organiziramo obsežno pastoralno dejavnost, da bi v njih okrepili vero in upanje.«

Božji borci, ki se borijo z rožnim vencem in na kolenih pred Najsvetejšim

V tem težkem času Cerkev še posebej vabi ljudi k molitvi. Nadškof Mokrzycki navede besede iz Jakobovega pisma: »Če kdo med vami trpi, naj moli.«

»Nedvomno nas je doletelo trpljenje zaradi vojne. Zato je apostolova prošnja za nas poziv in naloga. To lahko danes podarimo svojim bližnjim in vsej Ukrajini. Naša molitev mora biti kot kadilo, ki ima vedno samo eno smer, z zemlje v nebo. Biti mora klic enega srca in enega duha. (...) V doživljanju trpljenja je naše orožje v boju za mir molitev. Smo Božji borci, a ne s puško, temveč z rožnim vencem. Ne na bojišču, ampak na kolenih pred Najsvetejšim zakramentom. Tako z vezjo molitve objamemo vso deželo, še posebej za tiste, ki se na fronti te

 nore vojne v našem imenu in zaradi nas borijo za svobodo domovine. Na ta način vnašamo v svoje življenje občutek varnosti in solidarnosti.«

»Poleg molitve je druga razsežnost, ki krepi upanje in moč duše, dobra beseda. Danes z vseh strani prihajajo novice, ki ne prinašajo optimizma, ampak zelo pogosto grozo. Zato od nas prihajajo upanje in tolažba, dobra beseda in podpora duha. Besede Gospoda Jezusa: “Nosite bremena drug drugemu” postanejo naloga, ki jo moramo prevzeti in s katero se moramo obrniti drug k drugemu. In to je tudi dokaz za odnos ljubezni, ki temelji na delih. V tej resničnosti se moramo nahajati. Papež Frančišek nam je rekel: “Usmiljen je tisti, ki se zna vživeti tudi v težave drugih.” In še: ”Dela usmiljenja naj ne bodo način, da bi se počutili bolje, ampak da bi sodelovali v trpljenju drugih, tudi za ceno izpostavljanja in neprijetnosti.” V teh težkih časih je to drža, ki jo spodbujamo in si jo prizadevamo imeti, da bi ljudje videli naša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih.«

Moč molitve

Na vprašanje, ali je posvetitev Rusije in Ukrajine Marijinemu brezmadežnemu srcu prinesla sadove, je ukrajinski nadškof odgovoril, da se je kmalu zatem ruska vojska umaknila iz Kijeva.

»Fatimska Mati Božja je spodbujala k molitvi, pokori in spreobrnjenju. To vidimo tudi pri mnogih vernikih naše Cerkve ter drugih obredov in veroizpovedi. Ljudje vidijo, da je edino odrešenje v Bogu in da lahko Ukrajino reši le čudež. To so sadovi zaupanja v Božjo Mater. Kljub težkim razmeram ljudje ne izgubljajo upanja. Še vedno imajo veliko moči in optimizma. Znajo pokazati veliko solidarnost in se medsebojno podpirati. V vsem tem vidijo potrebo po molitvi in delovanje Božje milosti. Vojaki pogosto govorijo o moči molitve, ki jo doživljajo, in so hvaležni vsem, ki molijo zanje.«

Bog nas ne zapušča, vera ljudje je velika

Nadškof Mokrzycki pove, da mu moč, upanje in vero daje to, da vidi, kako jih Božja previdnost ne zapušča, in da je v ljudeh veliko vere.

»Nek vojak je pripovedoval, kaj se mu je zgodilo na fronti. Povedal je, da jim je med bojem zmanjkalo streliva in vedeli so, da je to konec. Niso mogli iz jarkov, ker bi jih v trenutku doletela smrt. Zato so čez nekaj časa začeli poslavljati drug od drugega in videli so, da se jim približujejo ruski vojaki. Eden od ukrajinskih vojakov, ki je vedel, da bo v tistih dneh pogreb njegovega strica, ki je prav tako padel v vojni, je molil: ”Gospod Bog, naredi nekaj, ker moja družina ne bo preživela dveh pogrebov.” Vojak je povedal, da so se Rusi čez nekaj časa ustavili, se obrnili in se vrnili nazaj. Zanj in za nas je to otipljiv čudež, znamenje Božjega posredovanja. Še en primer: brat enega od mojih duhovnikov dela kot zdravnik na fronti in nekoč je svojemu bratu zaupal: “Ti veš, da nisem veren, vendar pa vem, da sem še vedno živ samo zaradi tvojih molitev in molitev tvojih kolegov.”.«

Nadškof pritrdi, da molitev tako postane moč: »V tem težkem trenutku, v katerem se je znašla Ukrajina, bdimo pred križem našega Gospoda Jezusa Kristusa. Danes, ko je vojna postala resničnost, moramo še bolj sprejeti križ in ostati povezani s tem znamenjem ljubezni in odrešenja, znamenjem zmage življenja nad smrtjo, ljubezni nad sovraštvom, resnice nad lažjo, ponižnosti nad sebičnostjo. V teh težkih časih tudi Ukrajina še naprej potrebuje solidarnost in dobra srca.«

Ohraniti obraz ljubezni

Ob koncu pogovora se nadškof Mokrzycki želi zahvaliti »vsem duhovnikom, posvečenim osebam in vernikom Cerkve v Ukrajini in tujini, zlasti na Poljskem, za njihovo lepo držo ljubezni«.

»Ta drža je živi evangelij dobrih del. Poljska je bila tista, ki je svetu pokazala božansko obličje ljubezni. Odnos Poljakov je presenetil Ukrajince in ti se zavedajo, kako veliko srce so jim pokazali ter s tem pokazali svojo pravo človečnost in krščanstvo.« Zaprosil je, naj tega »božanskega obraza ljubezni« ne izgubijo: »Še dolgo ga bomo potrebovali, tudi ko bo prišel tako želeni mir.«