Velikonočna poslanica Francesca Pattona OFM, kustosa Svete dežele

Br. Francesco Patton OFM

Najdražja prijateljica, najdražji prijatelj, vsak od nas je imel bolečo izkušnjo izgube ljubljene osebe: starša, brata, sestre, zakonca, otroka, prijatelja. To je trenutek trpljenja, teme in obupa, ki pade na vsakega od nas in ni merljiv. Solze neustavljivo padajo in ihtenje nam zaustavlja besede v grlu. Bolj ko je izguba tragična (nesreča, dolgotrajna in boleča bolezen, nenadna smrt), bolj se trudimo prebaviti tisto izkušnjo nepovratne izgube, ki ji pravimo smrt.

In postavlja se vprašanje: »Zakaj?« Ne filozofsko vprašanje o končnem pomenu tega, kar se je zgodilo, ampak vprašanje, vezano na konkretno osebo, ki je umrla, in pomen, ki ga je ta oseba imela za nas: »Zakaj se ji je zgodilo, da je umrla?« Kar hkrati pomeni: »Zakaj se je zgodilo ravno meni, da sem jo izgubil?«

Toda nihče od nas ni izkusil, kaj pomeni nepovratno zdrsniti v skrivnost smrti, čutiti, da nas življenje zapušča in se počutiti zapuščeno od življenja, občutiti mraz in temo, kako postopoma prevzemata naše telo in naš um, ter izdihniti zadnji dih. ... pogrezati se v umiranje s strahom, da bo to potonilo v nič.

Jezusova velika noč nam govori o njegovem vstajenju in nas spominja, da ne gre za vrnitev iz kraljestva mrtvih, ne za nenadno oživljenje kot po komi ali navidezni smrti, temveč je iti onkraj, je – natanko – prehod v tako novo in polno obliko življenja, da si je ne moremo niti predstavljati.

Nezmožnost Marije Magdalene, da prepozna Vstalega Jezusa, nato njegovo razodevajoče presenečenje, ko zasliši svoje ime in na koncu njena nerealna želja, da bi ga obdržala, je reakcija, ki jo srečanje z Vstalim povzroči v nas ubogih ljudeh.

To je ista izkušnja, ki jo imata učenca, ki bežita proti Emavsu. Ker srečanje z vstalim Jezusom ni srečanje z njim mrtvim in oživljenim, ampak je srečanje z njim, ki zdaj živi v Bogu; to je srečanje z Jezusom, čigar meso, torej človeško bitje, je zdaj popolnoma spremenjeno z močjo Svetega Duha; to je srečanje z Jezusom, ki nam v sebi pokaže, kaj bomo tudi mi v življenju skupaj z njim, v velikonočni obliki, izkustvu umiranja, ki ga zdaj razumemo kot prehod skozi in onstran smrti.

Prazen grob, iz katerega vam govorim, ni prizorišče filma, ki pripoveduje zgodbo, ki so si jo izmislili ljudje, ki se morajo slepiti, da smrt ni konec vsega. Prazen grob, iz katerega vam govorim, je iznajdba Boga, ki je naš Oče in je vsakega od nas tako zelo ljubil, da je poslal svojega Sina, da z nami podeli svoje življenje do konca, vse do izkušnje smrti; zagotoviti, da bi nas lahko ta Sin prijel za roko in nas vodil skozi smrt, da bi lahko živeli v Bogu, da bi lahko živeli polno, da bi lahko živeli večno, da bi lahko živeli na nov način, kot vstali, skupaj z Njim.

Zato iz tega praznega groba izvira upanje; upanje, ki je sposobno razsvetliti tudi najhujše izkušnje življenja in smrti, v katerih se lahko znajdemo danes.

Zato iz tega praznega groba čutim, da vam lahko brez strahu, da bi bila utvara, rečem: Blagoslovljeno veliko noč, Gospod Jezus je vstal. Blagoslovljeno veliko noč, z Njim vstanimo tudi mi.

Blagoslovljeno veliko noč.
Br. Francesco Patton OFM
Kustos Svete dežele