Patton: Sveta dežela potrebuje vodstvo, ki si bo prizadevalo za spravo
Andrea Tornielli
Molitev in priprošnja. Navkljub vsemu biti sredi strani, ki se bojujeta, da bi pričevali o velikonočnem oznanilu in zavedanju, da je zlo že premagano. To je razvidno iz besed p. Francesca Pattona, kustosa Svete dežele, v intervjuju za vatikanske medije.
Pater Francesco, kakšno je v teh dneh ozračje v Jeruzalemu?
»Od 7. oktobra dalje je ozračje zelo težko, saj se zdi, da se je znotraj države Izrael porušilo ravnovesje med judovsko-izraelsko in arabsko/palestinsko-izraelsko komponento. In tudi ravnovesje, ki je obstajalo med Izraelom in Zahodnim bregom: brez večjih težav je bilo mogoče oditi in priti, prav tako so Palestinci z Zahodnega brega precej enostavno prihajali na delo. Iz Gaze se je lahko hodilo na delo v bližnje kibuce. Ljudje so lahko hodili v Jeruzalem na zdravljenje s terapijami, ki niso na voljo v Gazi. Po napadu 7. oktobra so se vsa ta ravnovesja porušila. Zdaj je znotraj same države Izrael judovsko-izraelska komponenta začela z nezaupanjem gledati na arabsko-izraelsko komponento, arabsko-izraelska komponenta pa čutiti vedno večjo negotovost na delovnem mestu in v vsakdanjem življenju, tudi ko hodi po cesti. Več naših kristjanov mi je reklo: "Ko hodim po mestu, v Jeruzalemu, ne govorim arabsko." To veliko pove o ozračju, ki je nastalo.«
Kako ljudje doživljajo tragedijo talcev, ki jih je ugrabil Hamas?
»Problem talcev je resnično postavil te družine, ki so skoraj vse – razen redkih izjem – zelo odprte, na težko preizkušnjo: ne gre za družine, ki bi bile sovražne do palestinske komponente v Izraelu ali na Zahodnem bregu, prav nasprotno. Njihovo trpljenje je bilo in je še vedno strašno, saj žalostno odštevajo in se sprašujejo, koliko talcev je še živih.«
Kako pa je glede tragedije v Gazi?
»Jasno je, da je palestinska komponenta solidarna z Gazo: pripadajo istemu ljudstvu in trpijo, ker vidijo toliko uničenja: 35.000 mrtvih, od tega je verjetno več kot 15.000 otrok in ne vemo, koliko jih je še pod ruševinami ... Gre za sistematično uničevanje. To je povzročilo občutek razočaranja, jeze, notranjega konflikta. Ob tem ne pozabimo, da so v Gazi celo kristjani, zlasti iz Galileje, ki so del vojske, in se borijo v Gazi. Tudi kristjani v Sveti deželi čutimo veliko nelagodje in težavo pri obravnavanju teh vprašanj, saj se dobro zavedamo trpljenja tako na eni kot na drugi strani. Zavedamo se vzrokov in krivic na eni in drugi strani. Želimo si, da bi se ta vojna končala, saj se sicer brazda sovraštva vsak dan poglablja in bo potem resnično zelo težko sestaviti koščke skupaj.
V teh šestih mesecih smo bili tudi na Zahodnem bregu priča nasilju naseljencev brez primere: če so bila prej njihova dejanja nekoliko bolj nadzorovana, pa v teh šestih mesecih ni bilo tako. Vemo tudi, da je bilo več tisoč Palestincev na Zahodnem bregu zaprtih z administrativnim pridržanjem: to pomeni, da so v bistvu brez pravic. Nekaj sto Palestincev je bilo ubitih tudi na Zahodnem bregu med vojaškimi operacijami, s strani naseljencev ali kako drugače, torej ne v okoliščinah, povezanih z atentati, napadi ali drugimi nasilnimi dejanji, ampak tudi v običajnem življenju: kmetje, ki so šli obirat oljke in so srečali naseljence, ki so jih nato ustrelili. Potrebno bo veliko, veliko časa za preseganje tovrstne rane, saj je bila čustvena razsežnost v tem konfliktu zelo močna.«
Če se vrnemo k 7. oktobru: kako se lahko pojasni to, kar se je zgodilo?
»To, kar se je zgodilo 7. oktobra, bo treba temeljito preučiti in raziskati, saj so sami izraelski časopisi obdolžili vlado in vojsko, da sta ignorirali dokumente, ki jih je zagotovila vojaška obveščevalna služba in ki so govorili o možni tovrstni operaciji Hamasa ter o znakih že nekaj dni prej. Menim, da je v interesu samega Izraela, da to razjasni.«
Videli smo, kakšne so posledice tistega grozljivega terorističnega napada na civiliste, to je pokol v Gazi ...
»Odziv je bil tako močan prav zato, ker je šlo za šok. Tudi z vidika vojaških odločitev se zdi, da je prevladala bolj čustvena razsežnost, to je želja po poudarjanju oblike vojaške prevlade, želja po ponovnem ustrahovanju, ki je bilo na nek način postavljeno pod vprašaj. Vidi se željo, da bi rekli: "Naj si v prihodnosti nihče ne drzne poskusiti česa podobnega".«
To so dejstva, ki puščajo za seboj sledi sovraštva. Za obnovo hiš zadošča finančna pomoč, za obnovo miru v srcih pa je potrebnega veliko več časa.
»Rane bodo ostale še dolgo; zato da se bodo zacelile, bo potrebno razsvetljeno vodstvo na obeh straneh, ki si bo znalo prizadevati za spravo. V 20. stoletju sta v Evropi potekali dve svetovni vojni, v katerih je umrlo na milijone ljudi. Toda namesto da bi se borili za vire, so si jih razdelili: to je bila velika genialna poteza Schumana, De Gasperija in Adenauerja, ko so se odločili ustanoviti Evropsko skupnost za premog in jeklo. To je bila pot, ki je Evropi zagotovila obdobje miru. V tem trenutku ne vidim možnosti, da bi kaj podobnega naredili v Izraelu in Palestini, ker nimata enakega kulturnega okvira. Evropa je bila do sredine 20. stoletja, v dobrem in slabem, celina, ki se je sklicevala na krščanske vrednote in s tem tudi na vrednote sprave, miru, sodelovanja in podobno. Tukaj pa imamo dve kulturi, ki med seboj ne sodelujeta tako dobro. S tega vidika so se mi zdeli Abrahamovi sporazumi pozitivni: države, ki so imele iz ideoloških razlogov različna stališča, so začele sodelovati, četudi zaradi skonomskih ali obrambnih interesov. Zame je bil to prvi korak in mislil sem, da bo po koncu Abrahamovih sporazumov treba politično reševati tudi palestinsko vprašanje. Ko je bil tudi sporazum s Savdsko Arabijo že pred vrati, pa se je 7. oktobra zgodil napad . Šlo je za operacijo, ki ni samo sabotirala Abrahamovih sporazumov, ampak je dejansko otežila politično reševanje palestinskega vprašanja. Hkrati pa je zaradi nje to postalo tudi nujno.«
Tudi tisti, ki so menili, da je hipoteza o dveh državah zastarela, se zdaj vračajo k tem stališču, ki ga je Sveti sedež vedno zastopal.
»Vsekakor je zdaj težje kot pred desetimi ali dvajsetimi leti. Toda hkrati se zdaj zavedamo, da mora imeti palestinsko vprašanje politično rešitev. Zato je vrnitev k teoriji dveh držav povezana tudi z dejstvom, da je po mojem mnenju v tem trenutku nerealno razmišljati o eni sami državi. K temu kako konkretno vzpostaviti drugo državo, državo Palestino – ker ena že obstaja, to je Izrael –, morajo zagotovo prispevati predvsem tisti, ki jih to neposredno zadeva, to je Palestinci. Države Palestine ni mogoče ustvariti na koži Palestincev, saj je bila ta operacija v preteklosti že izvedena in se ni obnesla. Potrebno jih je vključiti. Zatem pa morajo najvplivnejše države – v prvi vrsti Združene države, pa tudi zalivske arabske države – pomagati najti primerno obliko. Ve se, da so problemi rešljivi. Ko se je Šaron odločil za umik naseljencev iz Gaze, je bil v tistem času sposoben to tudi dejansko uresničiti.«
Kako je tovrstna hipoteza mogoča danes?
»Če bo država Izrael sprejela rešitev dveh držav, se bo morala na Zahodnem bregu odločiti bodisi za umik naseljencev bodisi za vključitev naseljencev v palestinsko državo – tako kot je v Izraelu arabsko govoreča komponenta v državi –, ali za kakšno drugo obliko, ki jo je treba v vsakem primeru preučiti. Vemo, da obstaja veliko vrst državnih modelov, v nekaterih so predvidene avtonomne regije. Gre za nekaj, česar ni mogoče narediti v nekaj mesecih, prav tako pa s tem tudi ni mogoče odlašati v nedogled. Da bi dali upanje tudi Palestincem, je potrebno določiti tudi konkreten datum, ko bo ta država začela obstajati, in posledično je treba določiti časovni načrt. Seveda se mora najprej končati vojna, potem pa je potrebna tudi mednarodna podpora, saj so tisti, ki živijo na Zahodnem bregu, in še bolj tisti, ki živijo v Gazi, v nepredstavljivih težavah.«
več sledi
