Pero Miličević: Odpustil sem tistim, ki so ubili mojega očeta
Benedetta Capelli – Rimini
»Dveh stvari ni mogoče ločiti: danega in prejetega odpuščanja. Velikokrat je doživeto zlo tako veliko, da se odpuščanja zdi kot vzpon na zelo visoko goro. Tega sami ne zmoremo, potrebujemo Božjo milost, in zanjo moramo prositi.« Gre za vzajemnost usmiljenja, o kateri je papež Frančišek govoril na splošni avdienci 18. marca 2020 in ki močno odmeva v zgodbi Pera Miličevića, mladega duhovnika iz Mostarja, mesta, kjer so hrvaške enote leta 1993 podrle njegov simbol, stari most čez Neretvo. To so bili dramatični časi, ko je bil Mostar razdeljen na dva dela med hrvaško-bosanske vojaške sile, ki so zasedle zahodni del, in vojsko Republike Bosne in Hercegovine na vzhodu, kjer so živeli bosanski muslimani.
Padec v temo
Šlo je za konflikt med brati, ki je pretresel takratno Jugoslavijo in ki ga sedemletni deček, kot je Pero, ni razumel. Razumel pa grenke solze, ki jih preliva njegova mama in so jih njegovi sorodniki zaman poskušali obrisati. »Leta 1993,« pripoveduje Pero v pogovoru za Radio Vatikan - Vatican News med srečanjem v Riminiju, »sem v enem samem dnevu izgubil osem ljudi iz svoje družine. Umrl mi je oče, moji teti so umrli trije otroci, druga teta je izgubila sina, še ena teta je bila ubita.« A zgodbe še ni konec. Mali Pero je bil skupaj z drugimi odpeljan v koncentracijsko taborišče, kjer je ostal sedem mesecev.
Oaza miru
Čas je mineval in po dveh letih so Pera skupaj z drugimi otroki iz Mostarja za mesec dni odpeljali v Italijo. V mesto Termoli jih je odpeljal duhovnik Benito Giorgetta, ki je bil prav tako prisoten na srečanju v Riminiju. »Osebno sem šel po njih in opravil celoten birokratski postopek za pridobitev dovoljenj. Bilo je veliko žrtvovanja in dela, predvsem pa,« kot pripoveduje, »je bila močna želja ponuditi oazo miru za te trpinčene otroke. Spomnim se njihovih strahov, ko so bili ognjemeti. Skrili so se, saj so zanje to bili zvoki smrti, za nas pa zvoki veselja.« Giorgetta izrazi hvaležnost družinam, ki so jih takrat sprejeli. Danes jih imenuje »misijonarje, ki so evangelizirali s svojim pričevanjem«. Posebej se spominja družine Castrotta, ki je gostila Pera.
Ljubezen, ki ne pozablja
Otroci so se vrnili v Mostar, leta so minevala, soočali so se s trpljenjem, se trudili popraviti medčloveške odnose in stopiti na pot zdravljenja. Pero se je odločil za vstop v semenišče v Zagrebu. Nekaj let je bil tudi v Italiji, kjer je dokončal študij. Odpravil se je na romanje v San Giovanni Rotondo in tam zagleda smerokaz za Termoli. V njem so se prebudili spomini in na Facebooku je poiskal družino Castrotta. Našel jo je, se o njej pozanimal tudi pri Benitu Giorgettiju, a ni dobil veliko informacij. Vrnil se je v Rim in čez nekaj dni ga je poklical Benito ter ga povabil v Termoli, da bi skupaj obhajala mašo. »Ljubezni se ne pozabi,« pravi Pero.
»Vem, kdo je ubil mojega očeta«
V vseh teh letih je luč evangelija razsvetljevala srce mladega duhovnika. Srečanje z največjo ljubeznijo je v njem naredilo preobrat, ki srce odpira za odpuščanje. »Kakor Bog odpušča, moramo tudi mi odpuščati. Vem, kdo je ubil mojega očeta,« pravi Pero, »vendar ne morem živeti v maščevanju. Če bi čutil zamero, ne bi bil Božji človek. Smo ljudje, delamo napake, rojeni smo na istem mestu, nismo preveč različni.« To je velika lekcija, ki jo je bolečina prinesla v življenje Pera Miličevića: odpuščanje je način, kako ozdraveti in gledati na drugo osebo kot na pravega brata.
