Duhovnik Rody Noura: od bega iz Libanona v otroštvu do sprave in sreče

Vatican News

Beg družine iz Libanona v Izrael

Za 13-letnega Rodyja in njegovo družino, ki je živela v Libanonu, se je vse spremenilo maja leta 2000. Medtem ko se je učil za teste, je po telefonu poklical njegov oče in rekel družini, da morajo takoj pobegniti. Niso imeli časa, da bi pripravili potovalke, v naglici so lahko vzeli samo nekaj najnujnejših stvari in se z avtom odpeljali proti meji. Tisti dan je v Izrael pobegnilo okoli osem do devet tisoč ljudi. Rody se spominja, da je bila na meji velika gneča, meja je bila zaprta, vladal je kaos, saj ni bilo nič organizirano.

Njegov oče je bil vojak in Hezbolah je vedno bolj grozil tudi družinam zaposlenih v vojski. Mnogi so se zato odločili, da zapustijo svojo domovino in se zatečejo v Izrael. Kot je Rody povedal za vatikanske medije, danes na to gleda kot na »eksodus«. Spominja se, da so kot otroci najprej pomislili na to, da se je vojna končno končala in da je njegov oče na varnem: več let so namreč živeli v strahu pred smrtjo – lastno in smrtjo očetov, ki so bili vojaki. Vendar pa Izrael ni bil pripravljen na prihod več tisoč ljudi, ki so jih sprejeli v begunskih centrih (v eni sobi sta bili nastanjeni tudi dve ali celo tri družine) ter nato v kibucih ali hotelih. Postopoma so se vključili v izraelsko družbo, otroci so začeli hoditi v šolo in se učiti jezika. Rodyjeva družina se je naselila v Galileji.

»Zakaj?«

Sam poudari, da najstniška leta zanj niso bila lahka. Običajnim vprašanjem, značilnim za to obdobje, se je pridružila še misel na tiste, ki so izgubili sorodnike, ter na prijatelje, ki so ostali v Libanonu. V sebi se je nenehno spraševal: »Zakaj se je to zgodilo? Zakaj se je to zgodilo nam, meni?« Odgovori, ki jih je našel takrat, so bili povezani s »krivdo«: kriv je bil Hezbolah, ker so zaradi njegovih groženj zapustili Libanon, ali pa sami, ker bi morali ostati. Danes pa se zaveda, da ni potreboval odgovora na to, kdo je kriv, ampak zakaj se je vse to zgodilo, kakšen smisel ima.
Ob bolečini in vprašanjih se je Rodyjeva družina zatekala k molitvi, vendar pa sam ni mogel pregnati iz glave vprašanja »Zakaj?« Pravi, da je skoraj pet let vsako noč molil in jokal ter Boga spraševal: »Zakaj?« Samo Bog je tisti, ki mu je lahko dal odgovor.

Iskanje odgovora, smisla in sreče

Želel je biti srečen, vendar je potreboval ta odgovor, saj ga nič, kar se mu je v življenju zgodilo, ni osrečilo: vojna, strahovi, beg, težave po begu … ni bilo lahko. Tedaj je mislil, da so srečni tisti, ki imajo moč, bogastvo. Sanjal je, da bi postal košarkar, zato je treniral, hodil s prijatelji na zabave; predvsem pa je mislil, da če hoče biti srečen, ne sme poslušati tega, kar hočejo njegovi starši: prepričan je bil namreč, da se nahaja v takšni situaciji, ker so starši sprejeli odločitve, zaradi katerih je njegovo življenje nesrečno. Ob tem Rody pove, da je srečo iskal v številnih vidikih življenja, tudi napačnih, in se dotaknil dna brezna. Svojo izkušnjo opiše z naslednjimi besedami: »Bilo je, kot bi poskušal piti vodo iz praznega vodnjaka; ker nisem našel sreče, me je to izpraznilo, zastavljal sem si vprašanja o smislu življenja«.

Srečanje z Bogom

Nekoč je imel težave s kolenom in je bil sam doma, ko je prišel župnik in ga prosil, naj ga nekaj dni spremlja v župniji in na misijonu. Čeprav mu ni bilo do tega, ga je pozneje poklical in privolil. In prav tam je doživel srečo in mir, ki ju je iskal. Razumel je, da želi biti srečen v Cerkvi. Najprej je želel oditi v samostan, vendar ni bilo mogoče, ker je bil v Libanonu; v istem trenutku ga je škof, ki je slišal o njegovem poklicu, povabil, naj obišče semenišče Redemptoris Mater v Galileji, da bi lahko bolje razumel svojo nadaljnjo pot.
Tam je poslušal kateheze Neokatehumenske poti, ki so ga nagovorile predvsem z nekaterimi vprašanji: o Abrahamu in povabilu, naj zapusti svojo deželo, ter o eksodusu. Pred tem je Rody mislil, da je eksodus, ki ga je doživel v svojem življenju, »temačna, strašna zgodovina, ki jo je treba pozabiti«, s pomočjo katehez pa je na svojo zgodovino začel gledati z očmi vere. Res je, da so bili dogodki iz preteklosti težki, vendar pa so imeli navsezadnje smisel: pripeljali so ga do srečanja z Zveličarjem, ki je ključ do njegove sreče, kot pravi sam.

Izkušnja milosti molitve in odnosa z Bogom

Njegova duhovniška formacija je potekala v semenišču Redemtporis Mater v Galileji. Po njegovih besedah je bilo življenje v tem času zelo intenzivno, predvsem v znamenju molitve in študija. V določenem obdobju so se mu začeli pojavljati dvomi, odločilnega pomena pa je bila izkušnja nočne molitve. Nekoč je bil na vrsti za adoracijo od dveh do treh ponoči in takrat je molil iz pokorščine. Nato pa se je vrnil v svojo sobo, prižgal luč in doživel je, da se je tudi v njegovem življenju ponovno prižgala luč: kakor da bi se ga dotaknila milost, začutil je navzočnost Boga in je od treh do petih zjutraj ostal v osebni molitvi z Gospodom. Začutil je, da je človek lahko srečen, tudi če nima ničesar, nobenega denarja, lahko je srečen, ko vidi, da je njegova zgodovina presvetljena. Danes je 37-letni Rody Noura župnik v dveh župnijah v Galileji, kjer z veseljem opravlja svoje poslanstvo med maronitskimi katoliškimi verniki.

Ključ do miru

Na podlagi izkušnje Božje ljubezni in odpuščanja je tudi sam prosil odpuščanja svojega očeta, saj je bil dolgo prepričan, da je bil on razlog za njegovo nesrečo. Danes poudarja, da sta mu vera in ukoreninjenost v Kristusu, knezu miru, omogočili, da je začel blagoslavljati svojo zgodovino ter tiste, ki jih je imel v preteklosti za sovražnike in razlog za svojo nesrečo. Ob tem doda, da je razumel, da človek lahko živi v miru, vendar je najprej potrebna sprava s seboj in z lastno zgodovino, da bi izkusil, kako nas Bog ljubi.