Libanon. Škof, ki se bori z mladimi: Delamo za pravičnost in pravice
Vatican News
Mladi v politiki: od korupcije do krščanskih vrednot
Libanon je v zadnjih šestih letih priča množičnemu izseljevanju mladih. Ti v iskanju boljše prihodnosti odhajajo v zalivske države, Ciper, Grčijo ter nekatere druge evropske države, od koder pomagajo družinskim članom, ujetim v primež revščine in gospodarske krize. Vendar pa se stvari spreminjajo na bolje, in sicer izhajajoč iz mladih samih, zlasti kristjanov, ki se vedno bolj usmerjajo v politiko: iz »kraja korupcije« jo želijo preoblikovati v platformo, kjer se lahko prenašajo vrednote in načela družbenega nauka Cerkve. Odločilno vlogo pri tem ima projekt Vodstvena akademija za mir, ki ga podpira Dikasterij za celostni človeški razvoj in je namenjen katoličanom na Bližnjem vzhodu, mlajšim od 35 let. Nekateri izmed njih so se v sredo, 19. februarja 2025, srečali s kardinalom Michaelom Czernyjem, ki se do 23. februarja mudi v Bejrutu, in z njim podelili svoje izkušnje. Spremljal jih je msgr. Jules Boutros, 43-letni sirokatoliški škof antiohijskega patriarhata, ki je za vatikanske medije predstavil omenjeno pobudo.
Od dela v šolah do Vodstvene akademije za mir
Povedal je, da se je vse skupaj začelo z naslednjim vprašanjem: »Kako naj se v Libanonu odzovemo na vse to, kar se dogaja?« Z drugimi škofi so razmišljali, da bi sodelovali z mladimi, ki se zanimajo za politiko, imajo sanje, interese ... Z mladimi kristjani, s katerimi bi v politični svet ponesli krščanske vrednote, družbeni nauk Katoliške cerkve. Zavedajo se, da bo sprememba morda vidna šele čez deset let, upajo, da ne samo v Libanonu, ampak na celotnem Bližnjem vzhodu. Zato je sredi vojne nastala ta akademija, ki si prizadeva posredovati nauk Cerkve na treh ravneh. Prva raven so bile tri katoliške šole v bližini Bejruta. Drugo raven je predstavljalo delo z učitelji v teh šolah, tretja raven pa je Vodstvena akademija za mir. Povezali so se z 80 mladimi kristjani iz Libanona, ki so večinoma diplomanti političnih ved ali mednarodnih odnosov, nekateri so bili že pravniki. Po škofovih besedah je šlo za izkušnjo, ki je bila zelo uspešna, zanjo so hvaležni Bogu in se zahvaljujejo Svetemu Duhu, ki jih je navdihnil in vodil, da so lahko sredi vojne izpeljali takšno pobudo.
Nov pogled mladih na politiko: »sveta poklicanost«
V nadaljevanju intervjuja je škof spregovoril o bistveni spremembi, ki so jo lahko videli in otipali v tem času: mladi so v politiki odkrili poklicanost, »sveto« poklicanost, na kar prej nikoli niso pomislili. V Libanonu namreč politika velja za kraj posla, osebnih interesov, kanal za uspeh in razkošno življenje. Medtem ko po škofovih besedah politika pomeni služenje skupnemu dobremu; to, kar je počel tudi Jezus in k čemur nas je poklical: da postanemo graditelji miru, pravičnosti in bratstva. Msgr. Boutros je spomnil, da je to mogoče uresničiti ne samo na oltarju ali prižnici, ampak tudi v svetu politike. »Cerkev si mora poleg tega, da oznanja Božjo besedo, tudi prizadevati za pravičnost. Za karitativnost ni težko delati, veliko težje je delati za pravičnost. Lahko damo nekaj denarja revnemu človeku, obiščemo bolnike in zapornike in gremo mirno domov. Bolj zahtevno pa je delati za pravičnost, biti sredi sveta, v katerem ne bi postali skorumpirani, ampak bi v temo prinašali svetlobo,« je še poudaril sirokatoliški škof antiohijskega patriarhata.
Mladi so odkrili svet družbenega nauka Cerkve
Zatem je razložil, kako konkretno v Akademiji delajo za mir, dialog in boj proti korupciji. Dejal je, da dajejo glas Cerkvi, ki ima svojo besedo ter je odgovorna in soodgovorna za politični svet. Izpostavil je, da mora biti Cerkev prisotna v parlamentu, na družbenih omrežjih, obravnavati mora primere zlorab, nasilja, moči. In v Akademiji pokažejo, kako je ta ista Cerkev že študirala, razmišljala, pisala, podelila ter razvijala družbeni in politični nauk, ki je zelo praktičen. Z drugimi besedami bi lahko rekli, da so mladi odkrili svet družbenega nauka Cerkve. In odkrili so, da ga lahko oni kot kristjani, kot Libanonci, prenašajo naprej.
Teorija in praksa
Po končanih predavanjih v učilnici mladi oblikujejo manjše skupine in vsaka izmed njih dela za eno humanitarno področje: zapuščeni ljudje, begunci, zagotavljanje pravic tam, kjer je velika praznina. Posvečajo se tudi situacijam kot je na primer eksplozija v bejrutskem pristanišču: velik zločin, o katerem po petih letih nihče več ne govori. Več kot 300.000 domov je bilo uničenih, na tisoče ljudi ranjenih, na stotine mrtvih, neverjetno veliko število ljudi, ki niso zapustili samo svojih domov, ampak tudi Libanon. Mnogi so zapustili svoje družine, ker nočejo več živeti v takšni državi. »Kdo naj se spričo takšne tragedije zavzema za to situacijo, če ne mi, če ne oni? V nasprotnem primeru bo ta dogodek ostal kot pozabljena stran zgodovine,« je poudaril msgr. Boutros ter dodal, da delujejo tudi v sindikatih. Akademija torej ne vključuje samo predavanj, ampak tudi konkretno delo, ustvarjanje mrež prijateljstva med mladimi s skrajnega severa in s skrajnega juga. Prepričani so, da bodo takšna prijateljstva v prihodnosti prinesla še več dobrega. »Sami smo ubogi in šibki, naredimo lahko le malo. Dva, trije, štirje, veliko ljudi, ki skupaj izvajajo pobude, pa pridobijo na veljavi tudi v družbenih medijih in javnem mnenju,« je sklenil svoje razmišljanje sirokatoliški škof antiohijskega patriarhata.
