Papež med molitvijo na praznem Trgu sv. Petra

SVET

Pred petimi leti »Statio Orbis«: Zahvaljujoč papežu se nismo čutili sami

27. marca bo minilo pet let, odkar je papež Frančišek na praznem Trgu svetega Petra molil za svet, ki ga je prizadela pandemija covida-19. Ob tej obletnici je vatikanski časopis L’Osservatore Romano objavil pogovor z duhovnikom Matteom Cellom, ki je takrat vodil oratorij v Nembru v bližini Bergama, ki je postal svetovno znan po tem, da ga je pandemija najbolj prizadela: v dveh mesecih je v kraju z malo več kot 10.000 prebivalci zaradi koronavirusa umrlo 188 ljudi.

Vatican News

Spomin na 27. marec 2020 še vedno živ

Kljub temu, da je preteklo že pet let, je spomin na papeža Frančiška, ki sam v dežju na popolnoma praznem Trgu sv. Petra ob križu iz cerkve sv. Marcela in ikoni Marije Rešiteljice rimskega ljudstva moli za celotno človeštvo, še vedno živ. Tedaj se je zdelo, da se je čas ustavil, v daljavi se je slišal zvok siren rešilnih avtomobilov, strah pred prihodnostjo je bil skoraj hromeč. Človeštvo se je moralo okleniti nekoga, ki bi mu lahko ponudil besedo pristnega upanja. Ta oseba, ta skala, na katero se je bilo mogoče zasidrati, je bila papež Frančišek: objel je vse tiste, ki niso mogli biti fizično prisotni na Trgu, vendar pa so bili duhovno povezani v molitvi. Lahko bi rekli, da je v krščanski izkušnji molitev najbolj konkretno in revolucionarno dejanje, ki ga lahko naredimo. Zagotovo je to najdragocenejše sporočilo, ki nam ga dogodek izpred petih let predaja še danes.

Odraz potrebe, da bi govorili s Križanim

Prenos je spremljala tudi celotna skupnost kraja Nembro, ki je bil v tem času še posebej na preizkušnji. Don Matteo Cella, ki je danes župnik v Bergamu, pred petimi leti pa je deloval v Nembru, se spominja: »Nedvomno je dogodek na Trgu svetega Petra odseval občutje vseh. Spoznal sem, da je bila ta podoba pravzaprav odraz tega, kar sem čutil v sebi, to je potrebo po tem, da bi našel sogovornika in bi ga našel v Križanem; da bi govoril z nekom, ki bi razumel izkušnjo trpljenja in smrti, ki nas je obdajala, saj smo to vsi doživljali. Papež, ki se sredi praznega Trga pogovarja s Križanim, je dejansko izrazil to, kar smo doživljali; potrebo, da bi našli dialog, sogovornika, kar je tudi izraz upanja.«

Papež referenčna točka za verne in neverne

Po Cellovih besedah je bil sveti oče v tistem času temeljna referenčna točka ne samo za verne, ampak tudi za neverne. Svojo konkretno bližino je med drugim izrazil prebivalcem Nembra in sicer tako, da je poklical po telefonu in se zahvalil za vse, kar so storili. Vsi, še posebej pa mladi, so to gesto razumeli kot znamenje velike naklonjenosti, bližine in globoke človečnosti.

Covid-19 prinesel jasnost, resnico in razkril dvoličnosti

Na vprašanje, kateri del papeževe meditacije ga je najbolj nagovoril, je Cella odgovoril, da trditev, da bo covid-19 prinesel jasnost, resnico in razkril dvoličnosti. Po njegovih besedah se je to res zgodilo, »v dobrem in slabem. Ta izredna situacija je pomagala, da je na dan prišlo veliko dobrih stvari. Mnogi ljudje so pomagali drugim, jih spodbujali. Pokazalo se je, da so odnosi iskreni, solidarni, čeprav to prej morda ni bilo tako vidno. Hkrati pa so bile razkrite tudi nekatere krhkosti ali navideznosti in strahovi.

Pomen izkušnje molitve

Pomenljiv vidik v času pandemije je bila tudi izkušnja molitve. »Kadar gre za molitev, ponavadi mladi sicer niso v prvih vrstah, vendar pa se je še bolj jasno videlo, da potreba po duhovnosti obstaja tudi pri njih. Nekateri so prišli v oratorij oziroma v župnijo, kjer so dali na razpolago svoj čas in pripravljenost za pomoč. Tako so se znašli tudi znotraj nekaterih močnih evangeljskih sporočil, molitve, duhovnosti, pogosto tudi prek družabnih omrežij in različnih prenosov v živo.«

Papež: »V nobenem trenutku nisem bil sam«

Sveti oče je glede »Statio Orbis« dejal, da se v tistem trenutku ni čutil osamljenega. »Bil sem v stiku z ljudmi, v nobenem trenutku nisem bil sam,« je poudaril pred štirimi leti. Na podoben način bi lahko rekli, da tudi v sedanjem obdobju bolezni ni sam, saj Božje ljudstvo moli zanj in z njim. V zvezi s to izkušnjo je Cella povedal: »Ljudje gojijo veliko spoštovanje in naklonjenost do papeža Frančiška, kar se je v teh dneh pokazalo v molitvi. To smo opazili tudi v župniji: kadar je bila možnost, da so izrazili molitev, so takoj prosili za papeževo zdravje. Ne da bi prosili za čudež, ampak se čuti iskrena molitev in pristna naklonjenost.«

Kaj bi se morali naučiti iz iskušnje pandemije

V nadaljevanju je beseda tekla o tem, kaj bi se morali iz izkušnje pandemije naučiti, saj se pogosto zdi, kot da bi nanjo pozabili. Cella je dejal, da se to dogaja tudi pri njih, čeprav so imeli tako težko izkušnjo. Po njegovih besedah je delno razlog v tem, da odstranimo bolečino, saj ta ponovno odpira rane in nas primora, da se sprijaznimo s trpljenjem, ki smo ga doživeli. Včasih pa se to zgodi, ker obstajajo druge, večje skrbi, ki izbrišejo prejšnje. »V teh petih letih smo bili priča stopnjevanju težav: pandemiji je sledila vojna v Ukrajini, potem vojna v Gazi. Vse gotovosti zahodnega sveta se postopoma rušijo, iz izrednih razmer v zdravstvu smo prišli do velikega števila vprašanj in težav. Vendar pa posledice ostajajo, saj zlo vedno pušča sled, dokler ni predelano. Nekateri otroci na primer včasih kažejo negotovost, oblike tesnobe ali zaprtosti,« je spomnil Cella.

Moč skupnosti, ki se nadaljuje

Ob koncu intervjuja je povedal še, kaj lahko Nembro in njegovi prebivalci naučijo današnji svet: »V času pandemije je Nembro zagotovo pokazal moč skupnosti; pokazal je, da na tem območju obstaja pot kohezije, dialoga med ljudmi in institucijami ter vrednotenje tistih, ki so dejavni na tem področju. Skupnost, ki je zgrajena z močjo, naredi človeka močnejšega in odpornejšega, tako kot osamljenost postane drama v drami in mnogi mladi doživljajo prav to: posledice zapuščenosti; tega, da so ostali sami. Tisti, ki se jim ni uspelo vključiti, tisti, ki so ostali prestrašeni, so danes zagotovo nekoliko bolj krhki in nekoliko šibkejši. Po drugi strani pa so skupnosti, ki so cenile solidarnost, danes zagotovo bolj odporne.«

Ni prepozno, da postanemo boljši

Povezovanje skupnosti pa se ni končalo s pandemijo, ampak Cella skupaj z nekdanjim županom Nembra obiskuje šole, kjer z učenci in dijaki razmišljajo prav o pomenu skupnosti in vključenosti vanjo ter podelijo svoje izkušnje. »Danes morda ne moremo reči, da smo boljši. Leta 2020 smo upali, da bomo iz pandemije izšli boljši, kot je dejal tudi papež. Morda danes nekoliko dvomimo o tem, da smo res boljši oziroma se nam včasih celo zdi, da smo se malo naučili. Vendar pa še ni prepozno, da bi se vrnili k razumevanju stvarnosti in si ponovno zastavili vprašanja, da bi postali boljši,« je sklenil svoje razmišljanje don Matteo Cella.