Andrea Tornielli: Obletnica pontifikata, gledati bistveno

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ob šesti obletnici od izvolitve, papeža Frančiška čaka leto polno pomembnih mednarodnih potovanj, ki je na začetku in na koncu zaznamovano z dvema »sinodalnima« dogodkoma: s srečanjem za zaščito mladoletnih, katerega so se februarja v Vatikanu udeležili predsedniki škofovskih konferenc z vsega sveta, ter s posebno sinodo o Amazoniji, ki bo potekala – prav tako v Vatikanu – oktobra letos.

Pomemben vpliv je imelo nedavno potovanje v Združene arabske Emirate, kjer je rimski škof z velikim imamom Al-Azharja podpisal skupno izjavo. Gre za dokument, za katerega upamo, da bo lahko imel posledice na področju verske svobode. Tematika ekumenizma bo zaznamovala apostolsko potovanje v Bolgarijo in Romunijo, medtem ko bo želeno, a še ne uradno potrjeno potovanje na Japonsko, lahko pomagalo pri obujanju spomina na opustošenje, ki ga je povzročilo atomsko orožje – kot opomin za sedanjost in prihodnost človeštva, ki doživlja »tretjo svetovno vojno po kosih«, o kateri pogosto govori papež.

Ob pogledu na preteklo leto ne moremo pustiti ob strani škandalov zlorab, ki so se ponovno pojavili, ter notranjih razdeljenosti, ki so avgusta lani vodile nekdanjega nuncija Carla Mario Viganòja do tega, da je prav medtem, ko je sveti oče obhajal evharistijo z več tisoč družinami v Dublinu, kjer je ponovno predlagal lepoto in vrednoto krščanskega zakona, javno zahteval papežev odstop zaradi ravnanja v primeru McCarrick. Sredi teh situacij je rimski škof prosil vernike po vsem svetu, naj v Marijinem mesecu oktobru vsak dan molijo rožni venec, da bi se združili »v občestvu ter pokori, kot Božje ljudstvo, v prošnji Sveti Božji Materi in svetemu nadangelu Mihaelu, naj varujeta Cerkev pred hudičem, ki nas hoče vedno ločiti od Boga in med seboj«. Tako podrobno opisane prošnje v nedavni zgodovini Cerkve še ni bilo. S svojimi besedami in pozivom Božjemu ljudstvu, naj moli, da bi ostala Cerkev enotna, je papež Frančišek pomagal razumeti resnost situacije, hkrati pa je tudi izrazil krščansko zavedanje, da ne obstajajo človeška sredstva, ki bi mogla zagotoviti izhod.

Še enkrat je papež opozoril na bistveno: Cerkve ne tvorijo super-junaki (niti super-papež) in ne gre naprej v moči svojih človeških virov ali strategij. Cerkev ve, da je hudič prisoten na svetu, da obstaja izvirni greh in da zato, da bi bili rešeni, potrebujemo pomoč od zgoraj. Ponavljanje tega ne pomeni zmanjšati osebnih odgovornosti posameznikov in tudi institucije, ampak jih postaviti v njihov realni kontekst.

»S to prošnjo za priprošnjo« ‒ je bilo zapisano v vatikanskem uradnem sporočilu s papeževo željo glede molitve rožnega venca oktobra lani ‒ »sveti oče prosi vernike vsega sveta, naj molijo, da bi Sveta Božja Mati postavila Cerkev pod svoj varen plašč: da bi jo obvarovala pred napadi hudiča, ki je veliki tožnik, in da bi se hkrati vedno bolj zavedala zlorab ter napak, storjenih v sedanjosti in preteklosti.«

V sedanjosti in preteklosti, saj bi bilo napačno »zvaliti« krivdo na tiste, ki so bili pred nami in se predstaviti kot »čisti«. Tudi danes mora Cerkev prositi nekoga Drugega, da bi bila osvobojena zla. Gre za stvarnost, na katero papež Frančišek, tako kot njegovi predhodniki, nenehno spominja.

Cerkev se ne osvobodi sama zla, ki jo pesti. Tudi iz strašnega brezna spolnih zlorab s strani klerikov in redovnikov ni mogoče izstopiti v moči procesov samoočiščenja in še toliko manj tako, da bi se zaupali tistemu, ki si je podelil vlogo očiščevalca. Vedno učinkovitejši predpisi, odgovornosti in transparentnost so potrebni, celo nujni, vendar pa ne bodo nikoli zadostovali. Papež nas danes namreč  spominja, da Cerkev ni samozadostna in pričuje evangelij mnogim ranjenim možem in ženam današnjega časa prav zato, ker se tudi ona sama prepozna kot tista, ki prosjači za ozdravljenje, kot tista, ki je potrebna usmiljenja in odpuščanja svojega Gospoda. Papež, ki sam sebe imenuje »grešnik, ki mu je bilo odpuščeno«, s tem ko sledi nauku cerkvenih očetov in svojega predhodnika Benedikta XVI., tega bistvenega in tako aktualnega elementa krščanske vere morda ni nikoli prej izpričal tako kot prav v zahtevnem šestem letu pontifikata.