Kardinal Versaldi: »O teoriji spola se moramo pogovarjati, ne da bi se odpovedali svoji identiteti«
ANDREA TORNIELLI - VATIKAN
»Glede teorije spola moramo najti poti dialoga, ne da bi zapadli v slogane in skrajnosti. A pri tem moramo izhajati iz svoje identitete in luč, ki izhaja iz vere, znati prevesti v argumente razuma, kajti zmede je veliko in v šolah obstaja nevarnost, da se samo ena misel vsili kot znanstvena. Spoštujemo vse, vendar tudi zase zahtevamo spoštovanje.« To so besede kardinala Giuseppeja Versaldija, prefekta Kongregacije za katoliško vzgojo, ki je skupaj z nadškofom Vincenzem Zanijem, tajnikom Dikasterija, podpisal dokument »Moškega in žensko je ustvaril.« Vatican News je z njim naredil intervju.
Eminenca, kakšen je namen dokumenta?
» Pomembno je, da se zadržimo pri podnaslovu: 'Za pot dialoga o vprašanju teorije spola v vzgoji.« Pri našem dokumentu ne gre za doktrinalen dokument, pač pa je prej metodološki: kako vzgajati mlade rodove, da se bodo soočali s temi vprašanji v času, ko je o tem vprašanju veliko zmede. Priče smo nevarnosti, da se v šolah ena sama misel vsili kot znanstvena, česar pa ne moremo sprejeti. Istočasno moramo biti sposobni pogovarjati se, se prenavljati, ovrednotiti to, kar se je iz raziskav spola pokazalo dobrega.«
Kako je prišlo do tega novega besedila?
»Priložnost in spodbuda za njegovo pripravo sta prišla iz obiskov ad limina škofov z vsega sveta, pa tudi potovanj, ki smo jih opravili, zlasti iz šol in univerz. Dejansko se širi ideologija spola, učenje Cerkve pa je ožigosano kot nazadnjaško. Zato je bilo potrebno skušati vzpostaviti vzgojni dialog o tej temi.«
Na kakšnih osnovah ste delali?
»To smo skušali narediti na ravni razuma, z razumskimi argumenti, ne pa s slogani in ne s fideizmom. Za nas razum osvetljuje vera in vera ne nasprotuje razumu. O temi spola je vendar mogoče vzpostaviti dialog na osnovi argumentov, ki ne zahtevajo pritrditve katoliški veri, preko treh drž: poslušati, premisliti in predlagati. Obstajajo razumski argumenti, ki pojasnjujejo središčnost telesa kot subjektivitete, ki sporoča identiteto bitja. V tej luči razumemo biološko dejstvo spolne različnosti med moškim in žensko. Oblikovanje identitete sloni na drugačnosti in v družini primerjava z materjo in očetom olajša otroku obdelavo lastne spolne identitete-različnosti. 'Nevtralni' ali 'tretji spol' pa se kaže kot izmišljena konstrukcija.«
Katere pa so točke srečanja?
»Najprej moramo razlikovati med ideologijo spola, ki jo predstavljajo kot znanstveno in se širi tudi po šolah, in raziskavami o spolu. Medtem ko ideologije ne sprejemamo, priznavamo točke srečevanja v raziskavah spola za rast v medsebojnem razumevanju. Navajam dva primera: enako dostojanstvo med moškim in žensko po oblikah krivične podrejenosti, ki so zaznamovale stoletja naše zgodovine. Potem obstaja vzgoja otrok in mladih, naj spoštujejo vsako osebo v njenem posebnem in drugačnem stanju: invalidnost, rasa, vera, čustvene težnje – boj proti vsaki obliki ustrahovanja in krivične diskriminacije. Druga pomembna točka zadeva vrednote ženskosti, ki so se pokazale pri razmišljanju o spolu: precej smo se zadrževali na telesnem vidiku spolnosti, kulturni vidiki, ki poglabljajo naravo, ne da bi ji nasprotovali, pa so bili postavljeni v ozadje. Ta poglobitev vrednote ženskosti je sicer dobro utemeljena v dokumentih zadnjih papežev.«
Prihajamo do bolj kritičnih vidikov. Kateri so?
»Teorije spola, zlasti bolj radikalne, se oddaljujejo od naravnih dejstev in prihajajo v totalno svobodno izbiro glede odločitve čustvenega subjekta. Na ta način spolna identiteta in posledično tudi družina postaneta 'tekoči' in 'fluidni', utemeljeni bolj na trenutni želji kot na naravnem dejstvu in na resnici bitja. Spolno različnost hočejo izbrisati in jo narediti nepomembno za razvoj osebe.«
Kakšne sadove pričakujete od tega novega besedila?
»Ko ponujamo pot dialoga, utemeljenega na argumentih razuma, spoštujemo stališča, ki so oddaljena od naših, in zahtevamo spoštovanje do naših stališč. Nismo mi izbrali učencev katoliških šol in univerz, ampak te šole in univerze izbirajo družine in študenti, vedoč, da so katoliške. Ne moremo se odpovedati svoji identiteti in soglašati zgolj z eno mislijo, ki hoče odpraviti spolno razliko in jo skrčiti zgolj na dejstvo, ki je povezano s kulturnimi in socialnimi okoliščinami. Izogibati se moramo dvema skrajnostma: tiste o eni sami misli in ideologiji, ki napreduje s slogani, in tiste, da bi v naše šole morali prihajati samo tisti, ki z nami delijo katoliško vero in o njej mislijo tako kot mi. Iskati moramo poti dialoga in odgovoriti na vzgojno potrebo o teh temah. Dokument je prispevek v tem smislu.«
