Četrta generalna kongregacija sinode: »Ekološko spreobrnjenje«, cerkvene službe

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Ne ravnodušnosti, da odgovornosti

Na kongregaciji je bilo poudarjeno povabilo, da bi Cerkev s svojim vplivnim glasom na moralnem in duhovnem področju vedno varovala življenje ter opozarjala na mnoge strukture smrti, ki ga ogrožajo. Ne individualizmu ali ravnodušnosti, zaradi katere gledamo na stvarnost zgolj kot gledalci, kot na zaslonu. Da ekološkemu spreobrnjenju, ki temelji na odgovornosti in celostni ekologiji, ki bo v središče postavila predvsem človeško dostojanstvo, ki je prevečkrat poteptano.

Avtohtoni prebivalci: zavezniki

Z nesprejemljivo situacijo degradacije na panamazonskem področju se mora resno soočiti celotna mednarodna skupnost, ki je do prelivanja nedolžne krvi pogosto ravnodušna. Na avtohtone prebivalce, ki so varuhi naravnih rezervatov, je potrebno gledati kot na zaveznike v boju proti podnebnim spremembam. Pri tem je pomemben sinodalni vidik, to je pot »skupaj«, v prijateljstvu. V enem izmed nagovorov je bila poudarjena potreba po združevanju moči in dialogu, saj prijateljstvo »spoštuje, varuje in neguje«. Večkrat je bila izražena želja, da bi Cerkev postala zaveznica baznih družbenih gibanj, da bi s ponižno in sprejemajočo držo prisluhnila amazonskemu pogledu na svet; da bi razumela njegov drugačen pomen, glede na zahodno tradicijo, ki ga določajo lokalne kulture in obredna simbolika.

Večje zavedanje »ekoloških grehov«

Naslednje področje, o katerem so spregovorili med četrto generalno kongregacijo, je bil trajnostni razvoj. Le-ta mora biti družbeno pravičen in vključujoč ter mora združevati znanstvena in tradicionalna znanja, saj je prihodnost Amazonije, stvarnosti, ki je živa in ne muzejska, v naših rokah. Poleg tega je bila izražena želja po ekološkem spreobrnjenju, ki bi pomagalo prepoznati resnost greha proti okolju, ki ni nič manjši kot greh proti Bogu, proti bližnjemu ter prihodnjim generacijam. Ob tem je bil poudarjen predlog, da bi poglobili in razširili teološko literaturo, ki bi poleg običajno poznanih grehov vključevala tudi »ekološke grehe«.

Spodbujati stalni diakonat avtohtonih prebivalcev    

Beseda v sinodalni dvorani je zatem tekla o cerkvenih službah. Izražen je bil poziv, da bi združili moči pri formaciji amazonskih misijonarjev, tako laikov kot posvečenih. V apostolat je potrebno bolj vključiti avtohtona ljudstva, začenši s pospeševanjem avtohtonega stalnega diakonata ter z ovrednotenjem službe laikov v Cerkvi, ki sta pristen izraz Svetega Duha. Poleg tega pa naj bi bila v Cerkvi tudi večja prisotnost žensk.

Premišljevanje o duhovniškem poklicu    

Med govori so bili večkrat omenjeni kriteriji za sprejem v duhovniško službo. Nekdo je spodbudil k molitvi za poklice ter povabil, da bi se Amazonija spremenila v veliko duhovno svetišče, iz katerega bi se dvigala molitev h »Gospodarju žetve«, naj pošlje novih delavcev evangelija. Premajhno število duhovnikov ni le amazonski problem, ampak je skupen vsemu katoliškemu svetu. Od tu izhaja povabilo k resnemu spraševanju vesti o tem, kako se danes živi duhovniški poklic. Pomanjkanje svetosti je namreč ovira za evangeljsko pričevanje: pastirji ne prinašajo vedno s seboj vonja po Kristusu in včasih oddaljujejo ovce, ki so jih poklicani voditi.

Vonj po svetosti in mladi

Zatem je bil prav tako osvetljen zgled amazonskih mučencev, med njimi sta dva Božja služabnika, ki sta bila umorjena v Matu Grossu: salezijanec Rudolf Lunkenbein in laik Simão Cristino Koge Kudugodu. Ekološko spreobrnjenje namreč najprej pomeni spreobrnjenje k svetosti. Le-ta ima izredno privlačno moč med mladimi, za katere je potrebna prenovljena pastorala, ki bo bolj dinamična in pozorna. Poleg tega je ključnega pomena, da se, tudi preko medijev, javno izpostavi mnoga pričevanja dobrih duhovnikov in ne le škandalov, ki žal zavzemajo mnoge strani v časopisih. Kljub temu, da nasilje, droga, prostitucija, brezposelnost in bivanjska praznina grozijo novim generacijam, je potrebno spomniti, da prav tako ne manjka pozitivnih zgledov mnogih mladih katoličanov.

Na četrti generalni kongregaciji so prav tako spregovorili o temi imigracije, ki ima v Amazoniji mnogovrstne obraze, zanjo pa je vedno potrebno usklajeno cerkveno delovanje, ki temelji na sprejemanju, varovanju, pospeševanju in integraciji.