Sinoda o Amazoniji: Tretja generalna kongregacija o človekovih pravicah in o formaciji za pastoralo

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Obramba človekovih pravic in drama kriminalizacije voditeljev, skupnosti in socialnih gibanj je bila danes na tretji generalni kongregaciji posebne sinode za področje Panamazonije ena od najbolj pretresenih tem. V Amazoniji je število mučencev zaradi tega naravnost zastrašujoče. Od leta 2003 do 2017 je zaradi obrambe svojih področij umrlo 1119 domorodcev. Ni pa samo to. Družbeni voditelji so pogosto žrtve nekaznovanosti in nezadostnosti državne oblasti, ki ne morejo zagotavljati varnosti. V tej luči je bilo poudarjeno, da mora Cerkev braniti tiste, ki se bojujejo za zaščito svojih ozemelj z ustvarjanjem tam, kjer jih še ni, posebnih omrežjih zaščite ali pa da se začne na škofijski ravni z stalnimi akcijami solidarnosti in pospeševanjem družbene pravičnosti. Naloga Cerkve je, kot je bilo večkrat rečeno, da povzdigne glas proti projektom, ki uničujejo okolje. Prav tako pa so sinodalni očetje podčrtali pomembnost spodbujanja participativne politike in ekonomije, ki nima nič s »kulturo škartiranja«, torej ekonomije majhnih zadrug, ki lahko neposredno dajejo v trgovinski obtok izdelke gozda, saj ni potrebno, da gredo skozi množično proizvodnjo.

Boj proti roparskim izkopalnim načinom

V sinodalni dvorani so govorili tudi o onesnaževanju rek, v katere pogosto zlivajo izločke rudarske dejavnosti ter o izsekovanju gozda, ki je vedno bolj konkretna grožnja v Amazoniji, zaradi množične prodaje lesa ali zaradi gojenja koke. To pa spodbuja predvsem šibka okoljska zakonodaja, ki ne ščiti naravne lepote in bogastva na teh področjih. Glede teka je bila Cerkev spodbujena, da naznani nezakonito in nasilno ropanje izkopalnih načinov rude in diamantov ter da podpre mednarodne norme, ki ščitijo človekove, družbene in okoljske pravice. Kajti krik izropane zemlje, je krik ljudstev, ki tam prebivajo. Na obrambo avtohtonih prebivalcev so spomnili tudi preko omembe mučeništev številnih misijonarjev, ki so dali življenje za zadevo domorodcev in za zaščito tistih, ki jih izkoriščajo in preganjajo vse pogostejše grožnje tako imenovanih »razvojnih projektov.«

Amazonija, področje migracij

Na zasedanju sinode so razmišljali tudi o tematiki migracij, tako tistih domorodnih ljudstev proti velikim mestom, kakor tudi drugih ljudi, ki prečkajo Amazonijo, da bi dosegli želeno državo. Od tu izhaja svojevrstna pastorala Cerkve, ki je zaradi tega pojava na tem področju zelo nujna. Govorilo se je novi misijonarski fronti, s katero se je potrebno soočiti z vedno večjim sodelovanjem znotraj lokalnih cerkvenih struktur in le-teh z drugimi organizmi, delujočimi na tem področju. Nadalje so v dvorani spomnili na to, da drama migracij predvsem prizadene mlade domorodce, ki so prisiljeni zapustiti domače države predvsem zaradi grožnje brezposelnosti, nasilja, trgovine z ljudmi, trgovine z drogo, prostitucije in izkoriščanja. Potrebno je torej, da Cerkev prepozna, ovrednoti, podpre in poživi udeležbo mladih domorodcev na cerkvenih, družbenih in političnih področjih, saj so mladi »preroki upanja«.

Nujnost formacije

Na sinodi so tudi razmišljali o pomembnosti občestvene Cerkve, ki v večji meri vključuje laike, da bo njihovo delo bolj podpiralo cerkveno delovanje. Zapletenost sodobnega življenja zahteva posebne kompetence in znanja, na katera ne morejo duhovniki vedno ponuditi odgovore na vprašanja. Pred številnimi aktualnimi izzivi, kot so sekularnost, verska mlačnost, vrtoglavo širjenje binkoštnih protestantskih skupnosti, se mora Cerkev naučiti bolj posvetovati se in tudi prisluhniti laikom. Pomembnost laikov je bila poudarjena tudi v tistih točkah, kjer se je govorilo o pomanjkanju duhovnikov in o težavi prinašanja zakramenta evharistije vernikom. Zato je potrebno preiti iz »obiskovalne pastorale« v »navzočo pastoralo«, upoštevajoč pri tem tudi nove karizme, ki se pojavljajo v laiških gibanjih, katerih potencial bi bilo dobro ovrednotiti. Zaradi tega, s poudarkom, da je celibat velik dar Svetega Duha za Cerkev, so nekateri sinodalni očetje prosili, da se razmisli o duhovniški posvetitvi nekaterih poročenih mož, tako imenovanih »viri probati«, in da se potem sčasoma razmisli o upravičenosti te izkušnje. Za nekatere pa bi ta predlog pripeljal duhovnika do tega, da bi bil preprosto samo uradnik za mašo in ne pastir skupnosti, učitelj krščanskega življenja, torej konkretne Kristusove bližine.

Nove poti cerkvenih služb

Pred akutnim pomanjkanjem pastirjev za evangelizacijo Amazonije je potrebno bolj ovrednotiti posvečeno življenje, pa tudi povečati promocijo avtohtonih poklicev. V dvorani so tudi govorili o možnosti, da se izbere pooblaščene služabnike za obhajanje evharistije ali pa, da se posveti stalne diakone, ki bi v sklopu ekipe pod vodstvom duhovnikov lahko podeljevali zakramente. Nadalje so v dvorani razmišljali o formaciji za službe v Cerkvi na treh nivojih: kapilarna formacija na župnijskem nivoju preko branja in premišljevanja Božje Besede; intenzivna formacija namenjena animatorjem in animatorkam skupnosti ter sistematična teološka formacija kandidatov za posvečene službe ali pa tudi za moške in ženske, ki se želijo udejstvovati v laiških cerkvenih službah. Pri tem je pomembno, kot so poudarili v dvorani, da je potrebno ponovno premisliti formacijo semeniščnikov in jo bolj približati življenju domačih skupnosti.