Izšel novi Direktorij za katehezo. Evangelizacija v današnjem kulturnem kontekstu
Andreja Červek – Vatikan
Novi Direktorij za katehezo v ospredje postavlja tesno povezanost med evangelizacijo in katehezo ter v luči kulture srečanja poudarja vez med prvim oznanilom iz zorenjem vere. Kateheza je namreč bistveni trenutek v procesu evangelizacije, ki vodi v še bolj zavestno in tesno srečanje z Odrešenikom človeka. Direktorij za katehezo je torej prispevek k temu pomembnemu poslanstvu in želi opogumiti in podpreti tiste, ki s srcem posredujejo vero, ki pa je vedno Božje delo.
Dokument je uredil Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije, papež Frančišek pa ga je odobril 23. marca 2020. Do sedaj sta že izšla Splošni katehetski direktorij (1971) in Splošni direktorij za katehezo (1997). Vsak je bil pripravljen v povezavi z nekaterimi pomembnimi cerkvenimi dokumenti in dogodki. Prvi se je navezoval na koncilski nauk, drugi pa na Katekizem katoliške Cerkve. Izhodišče tokratnega Direktorija za katehezo sta sinoda o novi evangelizaciji za posredovanje krščanske vere in z njo povezana apostolska spodbuda papeža Frančiška Evangelii gaudium. Vsem trem dokumentom ostajajo skupni cilji in naloge kateheze, medtem ko se upošteva poseben zgodovinski kontekst in aktualizacija nauka, kot v predgovoru pojasni Rino Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije.
Današnji zgodovinski čas zahteva bolj poglobljen pogled na kulturni kontekst, ki nam lahko jasneje pokaže nove problematike, katere je Cerkev poklicana živeti. Fisichella posebej izpostavi dve: prva je pojav digitalne kulture, ki s sabo prinaša drugo, in sicer globalizacijo kulture. Obe sta med seboj tako zelo prepleteni, da se od blizu pogojujeta in proizvajata pojave, ki kažejo na radikalno spreminjanje življenja oseb. Zahteva po formaciji, ki se posveča posamezni osebi, je pogosto zanemarjena pred globalnimi modeli. Skušnjave, da bi se prilagodili mednarodni standardizaciji, ne gre podcenjevati, predvsem na področju formacije verskega življenja. Vera se namreč posreduje z medosebnim srečanjem in se goji v okviru skupnosti.
Besedilo novega Direktorija za katehezo je na dobrih tristotih straneh razdeljeno na tri dela in dvanajst poglavij. Izpostavljena je vloga vsakega krščenega kot učenca misijonarja, kar je povezano z zavzemanjem in odgovornostjo, da se najde nove jezike za sporočanje vere. Nakazana so tri osnovna načela, ki narekujejo smer delovanja: pričevanje, kajti Cerkev ne raste s prozelitizmom, ampak s privlačnostjo; usmiljenje, ki katehezi daje avtentičnost in oznanilu vere verodostojnost; dialog, ki je svoboden in zastonjski ter prispeva k miru, v kolikor izhaja iz ljubezni.
Kateheza v evangelizacijskem poslanstvu Cerkve
V prvem delu, ki govoru o katehezi v evangelizacijskem poslanstvu Cerkve, je v ospredju formacija katehistov. Da bi bili verodostojni pričevalci vere, morajo najprej »biti katehisti«, da bi lahko opravljali delo katehistov. Delovati morajo z zastonjskostjo, s predanostjo, z verodostojnostjo in v skladu z misijonarsko duhovnostjo, ki jih bo varovalo pred »sterilno pastoralno zasoplostjo« in pred individualizmom. Učitelji, vzgojitelji, pričevalci in katehisti naj s ponižnostjo in spoštovanjem sprejemajo svobodo drugega. Istočasno pa je treba biti pozoren, da je vsaki osebi, predvsem pa mladoletnim in ranljivim osebam, zagotovljena absolutna zaščita pred vsako obliko zlorabe.
Proces kateheze
Drugi del Direktorija je posvečen procesu kateheze, v katerem je v ospredje postavljena pomembna vloga družine. Kot aktivni subjekt evangelizacije in naravni prostor, kjer se vero lahko živi na preprost in spontan način, družina ponuja krščansko vzgojo, ki se »bolj pričuje kot pa uči«, in sicer preko ponižnega in sočutnega sloga. Pred neregularnimi situacijami in novimi oblikami družin, ki obstajajo v sodobni družbi, je Cerkev poklicana spremljati vero z bližino, s poslušanjem in z razumevanjem, da bi vsem pomagala priti do zaupanja in upanja.
Vključevanje, sprejemanje in priznanje so ključne besede tudi pri katehezi za osebe s posebnimi potrebami, ki so opisane kot pričevalci bistvenih resnic človeškega življenja in jih je zato treba sprejeti kot velik dar, medtem ko si njihove družine zaslužijo spoštovanje in občudovanje. Dokument posebej govori tudi o katehezi migrantov, ki daleč od svojih domov lahko doživljajo krizo vere. Tudi pri njih mora kateheza sloneti na sprejemanju, zaupanju in solidarnosti, da se bodo čutili podprti v boju proti predsodkom in velikim nevarnostim, ki jih lahko doletijo, kot je na primer trgovina z ljudmi. Obravnava se tudi katehezo v zaporih, ki so »avtentična misijonska dežela«. Za zapornike bo kateheza pomenila oznanilo rešitve v Kristusu in skrbno poslušanje, ki kaže na materinsko obličje Cerkve. V središču je tudi skrb za revne. Na tem področju mora kateheza vzgajati za evangeljsko uboštvo, pospeševati kulturo bratstva in pri vernikih spodbujati ogorčenje nad situacijami velike revščine in nepravičnosti.
Kateheza v krajevnih Cerkvah
Tretji del Direktorija govori o katehezi v krajevnih Cerkvah, pri čemer pride v ospredje vloga župnij, ki so opredeljene kot »zgled skupnostnega apostolata« in imajo možnosti za oblikovanje kreativne kateheze, ki je »v izhodu« in gre proti izkušnjam ljudi. Katoliške šole pa so pozvane, naj se iz šol kot institucij preoblikujejo v šole kot skupnosti vere ter slonijo na vzgojno-izobraževalnem načrtu, ki temelji na evangeljskih vrednotah. Verski pouk je opredeljen kot ločen, a obenem komplementaren del kateheze. Verski faktor predstavlja eksistencialno dimenzijo, ki se je ne sme zanemarjati, zato je pravica otrok in učencev, da prejmejo celostno formacijo, ki vključuje tudi verski pouk.
Posebno področje kateheze predstavljata ekumenizem in medverski dialog z judovstvom in islamom. Direktorij izpostavlja, da kateheza mora spodbujati »željo po enosti« med kristjani, da bi tako postali »verodostojno orodje evangelizacije«. V zvezi z judovstvom se predlaga dialog, ki se bori proti antisemitizmu in pospešuje mir in pravičnost, medtem ko v primerih nasilnega fundamentalizma, na katerega lahko naletimo pri islamu, Cerkev poziva k izogibanju površinskim posploševanjem ter spodbuja poznavanje in srečanje z muslimani. V okolju verskega pluralizma mora kateheza »poglobiti in okrepiti identiteto vernikov« ter vlagati v misijonarski zagon preko pričevanja in dialoga, ki bosta »zanesljiva in srčna«.
Med tematikami, ki jih obravnava Direktorij, je tudi digitalna kultura, ki je danes dojeta kot nekaj »naravnega«, tako da je celo preoblikovala jezik in hierarhijo vrednot na svetovni ravni. Izpostavljeni so pozitivni vidiki, a prav tako je opozorjeno na »temne plati« digitalnega sveta, kot so osamljenost, manipulacija, nasilje, izsiljevanje, predsodki, sovraštvo. Predvsem mlade je treba spremljati pri iskanju notranje svobode, ki jim bo pomagala, da ne bodo sledili »čredi socialnih omrežij«. Izziv evangelizacije pomeni tudi inkulturacijo digitalne celine, pri čemer je izpostavljen pomen zagotavljanja prostorov za doživljanje pristne vere, ki bodo zagotavljali pravilno interpretacijo pomembnih tem, kot so čustvenost, pravičnost in mir.
Dokument se zaustavi tudi pri znanosti in tehniki, pri čemer je poudarjeno, da morata biti v službi osebe in usmerjeni v izboljšanje življenjskih pogojev človeške družine. Poziva se k razrešitvi navideznih konfliktov med znanostjo in vero ter k ovrednotenju pričevanja znanstvenikov kristjanov, ki so zgledi harmonije in sinteze med razumom in vero. Posebni deli so prav tako namenjeni bioetiki, teoriji spola, spolnosti. V ospredje pa je postavljen tudi poziv k »temeljitemu ekološkemu spreobrnjenju«, ki ga je treba spodbujati preko katehez, ki upoštevajo varovanje stvarstva in usmerjajo v krepostno življenje, ki ne temelji na potrošništvu. Posebna spodbuda je namenjena aktivnemu socialnemu delovanju katoličanov, ki delujejo v korist skupnega dobrega. Direktorij se dotakne še sveta dela, poziva k evangelizaciji, ki je v skladu z družbenim naukom Cerkve, ter posebno pozornost namenja zaščiti pravic najšibkejših v družbi.
