Resnični razvoj nauka je zvestoba v novosti

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Postopen odmik od drugega vatikanskega koncila

Omenjene kritike kažejo na postopen, a vedno bolj jasen odmik od drugega vatikanskega koncila, pri čemer pa ne gre za določeno interpretacijo besedil, ampak za sama koncilska besedila. Nekatere razlage, ki vztrajajo pri zoperstavljanju papeža Frančiška z njegovima predhodnikoma, na ta način odprto kritizirajo tudi sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. oz. zamolčijo nekatere temeljne vidike njunega poslanstva, ki predstavljajo očitne napredke zadnjega koncila.

Preroštvo dialoga

Takšen primer je bilo opaziti pred kratkim, ko smo obhajali 25-letnico okrožnice Ut unum sint, v kateri papež Janez Pavel II. poudari, da sta ekumensko prizadevanje in dialog z nekatoličani prioriteti Cerkve. Tisti, ki danes ponovno predlagajo restriktivno  interpretacijo izročila, ki je zaprta tako za doktrinalni dialog kot tudi za »dialog ljubezni«, ki ga je spodbujal Janez Pavel II. v poslušnosti goreči želji po enosti našega Gospoda, so omenjeno obletnico ignorirali.

Preroštvo odpuščanja

Druga pomembna obletnica, ki je bila spregledana, pa je bila prošnja za odpuščanje, ki jo je papež Janez Pavel II. izrazil 12. marca v jubilejnem letu 2000. Šlo je za silovito preroško moč svetega očeta, ki prosi odpuščanja za grehe, ki so jih storili sinovi Cerkve. In kadar se govori o »sinovih«, so mišljeni tudi papeži. Ve se, da se tisti, ki prosi odpuščanja zaradi zagrešenih napak, postavi v tvegano situacijo ponovnega pregledovanja. Janez Pavel II. je preroško izbral pot resnice. Cerkev se ne more in ne sme bati resnice. Tedanji kardinal Joseph Ratzinger, prefekt Kongregacije za nauk vere, je izpostavil »novost te geste«, »javno dejanje kesanja Cerkve zaradi preteklih in sedanjih grehov«: »mea culpa papeža v imenu Cerkve«; po Ratzingerjevih besedah je šlo za dejanje, ki je bilo resnično »novo, vendar pa v globoki kontinuiteti z zgodovino Cerkve, z njenim samozavedanjem.«

Inkvizicija in nasilje: zavest, ki raste

Glede inkvizicije, grmad in nestrpnosti s strani Cerkve je bilo v preteklosti zanetenih veliko črnih legend. Večinoma je šlo za pretiravanja, potvarjanja, obrekovanja, ki so bila interpretirana izven konteksta, z namenom, da bi iz spomina izbrisala velik in odločilen doprinos krščanstva za človeštvo. Zgodovinarji so pogosto ponovno privedli do resnice mnoga izkrivljanja in mitizacije stvarnosti. Vendar pa to ne preprečuje, da ne bi opravili resnega spraševanja vesti, da bi, kot je poudaril Janez Pavel II., »prepoznali deviacije preteklosti« in »ponovno prebudili svojo vest pred kompromisi sedanjosti.« Sveti oče je prosil odpuščanja za »razdeljenosti med kristjani, zaradi uporabe nasilja, ki so ga nekateri izvajali v službi resnici, ter za drže nezaupanja in sovraštva do pripadnikov drugih religij.« Leta 2004 je zatrdil, da »s časom Cerkev, ki jo vodi Sveti Duh, vedno bolj živo prepoznava, na kakšen način naj bo skladna« z evangelijem, ki zavrača nestrpne in nasilne metode, ki so v preteklosti iznakazile njeno obličje.

Primer Galileo

Posebej pomenljiv je bil primer Galilea Galileja, velikega italijanskega znanstvenika, katoličana. Kot je dejal Janez Pavel II., »ne moremo tajiti, da je zelo trpel s strani ljudi in organizmov v Cerkvi.« Sveti oče je na te dogodke gledal v luči tedanjega zgodovinskega konteksta in miselnosti. Kljub temu, da je Cerkev utemeljil Kristus, pa »jo vendar sestavljajo ljudje, ki so omejeni in vezani na svoje kulturno obdobje.« Tudi ona »se uči preko izkušenj« in Galileov primer »je omogočil dozorevanje in pravilnejše razumevanje njene avtoritete«. Razumevanje resnice raste: ni dano enkrat za vselej.

Kopernikova revolucija

Janez Pavel II. je spominjal, da je bila »geocentrična predstava o svetu splošno sprejeta v tedanji kulturi kot skladna z naukom Svetega pisma. V njem so namreč nekateri izrazi, ki, če jih vzamemo dobesedno, potrjujejo geocentrizem. Tedanji teologi so bili torej pred vprašanjem združljivosti heliocentrizma in Svetega pisma. Tako je nova znanost s svojimi metodami in svobodo raziskovanja, ki jih predpostavlja, primorala teologe, da so se spraševali o kriterijih razlaganja Svetega pisma. Večina tega ni znala storiti. Paradoksalno se je Galileo, iskren vernik, glede tega izkazal za »bolj daljnovidnega od svojih nasprotnikov teologov«, ki so zapadli v zmoto, ker so si prizadevali braniti vero. »Preobrat, ki ga je povzročil Kopernikov sistem,« je vplival na »interpretacijo Svetega pisma«: Galileo, ki ni bil teolog, ampak katoliški znanstvenik, je »uvedel načelo interpretacije svetih knjig, tudi onkraj dobesednega pomena, vendar v skladu z namero in vrsto razlage, ki sta lastni vsaki izmed njih« glede na literarne zvrsti. Gre za stališče, ki ga je papež Pij XII. leta 1943 potrdil z okrožnico Divino afflante Spiritu.  

Evolucijska teorija

Pomemben vpliv je imela tudi evolucijska teorija, za katero se je zdelo, da nasprotuje počelu stvarjenja, kot ga vidi Cerkev. Prvi papež, ki je pokazal odprtost zanjo, je bil Pij XII. z okrožnico Humani generis iz leta 1950. Janez Pavel II. je dejal, da »v luči evolucije stvarjenje predstavlja dogajanje, ki se razprostira skozi čas – kakor "creatio continua" nenehno stvarjenje –, v katerem Bog postaja viden v očeh vernika kot Stvarnik nebes in zemlje.« Papež Frančišek poudarja, da »ko v Prvi Mojzesovi knjigi beremo pripoved o stvarjenju, obstaja nevarnost, da bi si Boga predstavljali kot nekakšnega čarovnika s čarobno palico, ki lahko naredi vse stvari. Vendar pa ni tako. On je ustvaril bitja in pustil, da se razvijajo v skladu z notranjimi zakoni, ki jih je On položil v vsako izmed njih, da bi se razvijala in dospela do lastne polnosti. … Veliki pok (big bang), ki danes velja za začetek sveta, ne nasprotuje božjemu ustvarjalnemu posegu, ampak ga zahteva. Evolucija v naravi ni nasprotna ideji stvarjenja, kajti evolucija predpostavlja stvarjenje bitij, ki se razvijajo.«

Razvoj pojma svobode

V Novi zavezi in tudi drugod obstajajo zelo globoka povabila k svobodi, ki so spremenila zgodovino: vendar pa so bila odkrita postopoma. Papež Bonifacij VIII. je z bulo »Unam sanctam« iz leta 1302 poudaril, da je duhovna avtoriteta nad časno. Šlo je za drugo obdobje. Skoraj 700 let kasneje je Janez Pavel II. med nagovorom Evropskega parlamenta v Strasbourgu dejal, da krščanstvo v srednjem veku še ni razlikovalo med »področjem vere in civilnim življenjem«. Posledica te vizije je bila »skušnjava integralistov, da bi iz časne skupnosti izključili tiste, ki ne izpovedujejo prave vere«. Leta 1791 je Pij VI. v pismu francoskim škofom kritiziral ustavo, ki jo je sprejela narodna skupščina. Kot načelo naravnega prava je določila, da mora biti »človek v družbi popolnoma svoboden, kar pomeni, da ga glede vere nihče ne sme vznemirjati in lahko svobodno misli, kakor želi ter piše in tudi objavlja v tisku karkoli v zvezi z vero.« Okrožnica Mirari vos papeža Gregorja XVI. iz leta 1832 govori o svobodi vesti kot o »izredno strupeni napaki« ter »blaznosti«. Poleg tega je Pij IX. v seznamu zmotnih naukov leta 1864 za »eno izmed glavnih zablod« tedanje dobe označil dejstvo, da »katoliška vera ne velja več za edino državno vero, izključujoč vsa druga čaščenja«. Druga pa je odločitev nekaterih katoliških držav, v katerih je bilo »z zakonom določeno, da smejo tisti, ki se tja odpravijo, javno opravljati bogoslužje,« ki je lastno njihovi veri. Drugi vatikanski koncil je z izjavama »Dignitatis humanae« o verski svobodi ter »Nostra aetate« o dialogu z nekrščanskimi verstvi storil preskok, ki spominja na koncil prve krščanske skupnosti v Jeruzalemu, ki odpre Cerkev celotnemu človeštvu. Spričo teh izzivov je Janez Pavel II. poudaril, da »mora biti pastir pripravljen na pristno drznost.«

Ustaviti se, vendar v katerem letu?

Leta 1988 je prišlo do shizme lefebvrovskih tradicionalistov. Zavračajo razvoje, ki jih je prinesel drugi vatikanski koncil: pravijo, da je bila ustvarjena nova Cerkev. Benedikt XVI. je uporabil močno prispodobo, ko jih je spodbudil, naj ne »zamrznejo avtoritete Cerkve na področju nauka z letom 1962«. Podobno se je zgodilo leta 1870: »stari katoličani« so obsodili prvi vatikanski koncil zaradi dogme o nezmotljivosti papeža. V katoliški Cerkvi je bilo v zgodovini preko 20 koncilov: vsakič je bil kdo, ki ni sprejel novega razvoja in se je ustavil.

Pij IX. je leta 1854 razglasil dogmo o brezmadežnem spočetju. Med tistimi, ki so že stoletja prej nasprotovali tej resnici, je bil tudi sv. Bernard – kljub temu, da je bil eden izmed najbolj gorečih razširjevalcev marijanske pobožnosti. Takole je zapisal v 12. stoletju: »Zelo sem zaskrbljen, ker so se mnogi izmed vas odločili spremeniti pogoje pomembnih dogodkov, kot je na primer uvedba tega praznika, ki ga Cerkev ne pozna, razum zagotovo ne sprejema, ne opravičuje pa ga niti starodavno izročilo. Smo mar mi resnično bolj učeni in pobožni od naših prednikov?« Cerkev je od takrat uvedla druge nepoznane praznike, nad katerimi bi se verjetno zgražali mnogi verniki, ki so živeli v preteklih stoletjih.

Jezusova pot: novo in staro

Jezus je zatrdil, da ni prišel, da bi razvezal Postavo, ampak da bi jo dopolnil. (prim. Mt 5,17). Učil je, naj ne kršimo nobene izmed teh zapovedi, niti najmanjših (prim. Mr 5,19). In vendar so ga obtožili, da krši Mojzesove predpise kot so sobotni počitek ali prepoved javnega druženja z grešniki. In apostoli so naredili velik skok: odpravili so sveto dolžnost obrezovanja, ki sega celo do Abrahama in je bila v veljavi 2000 let, ter se odprejo poganom, kar je bilo v tistem času nepojmljivo.« »Glej, vse delam novo,« (Apd 21,5) pravi Gospod. »Novo vino« evangeljske ljubezni je tisto, za katero vedno obstaja tveganje, da bi bilo dano v »stare mehove« naših verskih gotovosti, ki tolikokrat utišajo živega Boga, ki nam ne preneha govoriti. Gre za modrost »učenca božjega kraljestva«, ki išče polnost Postave, pravičnost, ki presega pravičnost pismoukov in farizejev ter iz svojega zaklada »prinaša novo in staro« (Mt 13,52). Ne samo novega, ne samo starega.