V Vatikanu predstavili papeževo poslanico za 4. svetovni dan revnih

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kot je v uvodu poudaril msgr. Fisichella, poslanica neposredno vstopa v dramatičen trenutek, ki ga ves svet doživlja zaradi covida-19, proti kateremu se mnoge države še vedno borijo, ko iščejo načine, da bi kar najbolje pomagale obolelim.

Sveti oče svoje razmišljanje začne s svetopisemskim likom učitelja modrosti, »Jezusom, sinom Siraha«, kakor se sam predstavi ob koncu knjige (prim. Sir 50,27), ki je živel približno dvesto let pred Kristusovim rojstvom. Vprašanja, ki si jih je zastavljal, so bila povezana s tem, kje prebiva modrost in kakšen odgovor bi lahko dala glede smisla dogodkov v življenju. Papež poudari, da gre za ista vprašanja, ki so zaznamovala življenje milijonov ljudi v teh mesecih koronavirusa: bolezen, žalovanje, negotovost znanosti, bolečina, pomanjkanje svobode, na katero smo navajeni, žalost, ker se ni bilo mogoče posloviti od ljubljenih oseb … V tej situaciji je molitev postala vztrajnejša in misel na Boga se je dotaknila mnogih ljudi, ki so sicer pogosto ravnodušni. Zaradi nje je bilo prav tako bolj živo iskanje duhovnosti, kakor priča množična udeležba pri različnih bogoslužnih dogodkih. Papež Frančišek poudarja, da avtor Sirahove knjige »vztraja na dejstvu, da je v stiski treba zaupati v Boga: "Vzravnaj svoje srce in vztrajaj, ne prenagli se v trenutku spopada. Njega se drži in se ne umikaj, da boš nazadnje povišan. Vse, kar pride nadte, sprejmi, potrpi, kadar te doleti ponižanje, zakaj v ognju se preizkuša zlato, tisti, ki so Bogu po volji, v peči ponižanja. V bolezni in revščini se zanašaj nanj. Zanašaj se nanj, pa se bo zate zavzel, uravnavaj svoja pota in upaj vanj." (št. 1)«

Vendar pa Sirahova knjiga ne dopušča, da bi se ustavili pri molitvi. Da bi bila molitev vredna in učinkovita, je namreč potrebno biti pozorni na uboge. Sveti oče zapiše: »Molitev k Bogu in solidarnost z ubogimi in trpečimi sta neločljivi. Za obhajanje bogoslužja, ki je všeč Gospodu, je treba priznati, da ima vsak človek, tudi najbolj reven in preziran, v sebi vtisnjeno Božjo podobo. Iz te pozornosti izhaja dar Božjega blagoslova, ki ga pritegne velikodušnost, uresničevana v odnosu do ubogih.« (št. 2)

Po besedah msgr. Fisichelle je v poslanici tema »Božje podobe«, ki je vtisnjena v obličje ubogega, posebej pomenljiva. Primora nas, da svojega pogleda ne usmerjamo drugam, če želimo živeti resnično polno krščansko življenje. Prispodoba »ponuditi roko«, ki jo sveti oče v poslanici velikokrat uporabi, dobi še globljo vrednost. Primora nas, da se vrnemo h Gospodovim besedam, ko se je hotel poistovetiti s tistimi, ki nimajo potrebnega za življenje in živijo v pogojih socialne in bivanjske izključenosti. Poslanica navaja primere različnih situacij, v katerih smo v teh mesecih pandemije videli ponujeno roko in so ostale vtisnjene v spominu vseh: »Ponujena roka zdravnika, ki skrbi za vsakega bolnika in skuša najti pravo zdravilo. Ponujena roka medicinske sestre, ki ostaja preko svojega delovnega časa, da bi negovala bolnika. Ponujena roka tistega, ki dela v administraciji in skrbi za sredstva za rešitev čim večjega števila življenj. Ponujena roka farmacevta, ki je izpostavljen tolikim zahtevam v tveganem stiku z ljudmi. Ponujena roka duhovnika, ki blagoslavlja z muko v srcu. Ponujena roka prostovoljca, ki pomaga tistemu, ki živi na cesti, in tistim, ki imajo streho, pa nimajo hrane. Ponujena roka moških in žensk, ki delajo, da bi poskrbeli za osnovne storitve in varnost. Opisali bi lahko še druge ponujene roke, da bi sestavili litanije dobrih del. Vse te roke so kljubovale okužbi in strahu, samo da bi nudile oporo in tolažbo.« (št. 6)

Papež Frančišek nasproti temu znamenju velike človečnosti in odgovornosti postavi tiste, ki imajo še naprej »roke v žepu in jih ne gane revščina, za katero so pogosto sami sokrivi. … To so roke, ki se na hitro dotaknejo tipkovnice računalnika in prenesejo velike vsote denarja z enega konca sveta na drugega in s tem določajo bogastvo omejenih oligarhij ter bedo množic ali polom celih narodov. To so roke, ki se iztegnejo za kopičenje denarja s prodajo orožja, ki ga bodo druge roke, tudi roke otrok, uporabile za sejanje smrti in revščine. Obstajajo iztegnjene roke, ki v mraku izmenjavajo doze smrti, da bi se obogatile ter živele v razkošju in v minljivi razbrzdanosti. Obstajajo iztegnjene roke, ki na skrivaj izmenjujejo nezakonite usluge za lahek in koruptiven dobiček. Obstajajo tudi iztegnjene roke, ki v hinavski uglajenosti vzpostavljajo zakone, ki jih sami ne upoštevajo.« (št. 9)

Ponujena roka je torej povabilo, da bi prevzeli odgovornost in dali svoj prispevek, ki se kaže v vsakdanjih dejanjih, da bi olajšali situacijo tistih, ki so v stiskah nimajo dostojanstva Božjih otrok. »Ne moremo se počutiti "v redu", kadar je kdo izmed članov človeške družine odrinjen v ozadje in postane senca,« (št. 4) zapiše sveti oče. Po besedah msgr. Fisichelle gre za povabilo, da bi izstopili iz samih sebe ter tako pretrgali krog egoizma, ki vse obdaja; povabilo, da bi se otresli ravnodušnosti in pogosto občutka odpora do ubogih; da bi bili ponovno v ospredju solidarnost in ljubezen, ki dajeta življenju smisel.