Papež Frančišek, odprtje svetih vrat ob začetku izrednega leta Usmiljenja, 8. december 2015

VATIKAN

Usmiljenje. Evangelij in znamenja časa

Letos mineva 20 let od kanonizacije sv. Favstine Kovalske, apostolke Božjega Usmiljenja, in 40 let od izida Okrožnice o Božjem usmiljenju »Dives in misericordia«. Ob tej priložnosti je Sergio Centofanti, novinar Vatican News, pripravil prispevek, v katerem spomni na nekatere vidike usmiljenja v nauku zadnjih treh Petrovih naslednikov, ter na evangeljske odlomke, ki govorijo o Jezusovem usmiljenju.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Papež Janez Pavel II. je preroško hodil po poti usmiljenja, pri čemer ga je – kakor beremo v okrožnici – »v skladu z naukom drugega vatikanskega koncila … v teh resnih in težkih časih« vodila zahteva po tem, da bi v Kristusovi skrivnosti »ponovno odkril obličje Očeta, ki je "Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe" … Zato je prav, da se zdaj obrnemo k tej skrivnosti: k temu nas vabijo mnogotere izkušnje Cerkve in današnjega človeka; to terja tudi hrepenenje tolikih človeških src, njihove bolečine in upanja, bojazni in pričakovanja.«

Janez Pavel II.: današnji človek nasprotuje Bogu usmiljenja

Papež Janez Pavel II. v omenjeni okrožnici izrazi »goreč poziv«, da bi Cerkev vedno bolj razodevala Božje usmiljenje, »ki ga današnji človek in svet tako zelo potrebujeta. Potrebujeta ga, čeprav se marsikdaj tega ne zavedata.« »Današnja miselnost – morda bolj kot nekdanja – nasprotuje Bogu usmiljenja in skuša že sam pojem usmiljenja izločiti iz življenja in ga iztrgati iz človekovega srca. Kaže, da beseda in pojem "usmiljenje" človeku nista pogodu.«

Papež Frančišek: smo v času usmiljenja

Tudi papež Frančišek po sledeh drugega vatikanskega koncila ter svojih predhodnikov odločno poudarja, da je to čas usmiljenja (Apostolsko pismo »Misericordia et misera«, 2016). Gre za oznanilo, oznanjeno z gorečnostjo, ki z veseljem napolnjuje srca mnogih ljudi. Kljub temu pa v nekaterih, tudi znotraj Cerkve, vzbuja dvome in zbeganost ali celo odprto sovražnost. Nahajamo se v enaki situaciji, kot je bila v evangelijih opisana pred 2000 leti: usmiljenje postaja dobronamerna in prazna beseda za tiste, ki ne čutijo, da ga potrebujejo, sovražna beseda tolikih naših »pravičnosti«, ki znajo samo obtoževati in obsojati s posploševanjem: Božja pravičnost pa, nasprotno, rešuje.

Benedikt XVI.: Usmiljenje je jedro evangelija

Za Benedikta XVI. je usmiljenje »dejansko osrednje jedro evangeljskega sporočila, je ime Boga samega, obličje, s katerim se je razodel v stari zavezi in v polnosti v Jezusu Kristusu, ki je utelešena stvariteljska in odrešilna Ljubezen« (Opoldanska molitev, 30. marec 2008). Evangelisti nam povejo, da so bili prvi, ki so nasprotovali Jezusu, pismouki in farizeji, ki niso sprejeli, da je bil Gospod usmiljen do grešnikov, tudi do najbolj znanih in osovraženih. Do njih, ki so se imeli za pravične in za pravoverne ter zagovornike Postave, ki so jo prejeli od očetov, je bil posebej strog. Jezusa so obsojali, da krši Postavo, preklinja in celo, da je obseden. Njihova jeza je razumljiva: mislili so, da so pravični in so čutili, da so ostro kritizirani. Mislili so, da zagovarjajo Boga in Bog jih je popravljal s trdimi besedami.

Jezusova strogost do pismoukov in farizejev

Jezus je pismouke in farizeje večkrat opozoril z besedami »gorje vam«. V 23. poglavju Matejevega evangelija je to svarilo zapisano kar sedemkrat: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker pred ljudmi zaklepate nebeško kraljestvo. Vi sami namreč ne vstopate, tistim, ki bi radi vstopili, pa ne dovolite vstopiti. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker prepotujete morje in kopno, da enega samega napravite za spreobrnjenca; toda ko to postane, ga naredite za sina peklenske doline, dvakrat hujšega od sebe. … Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker dajete desetino od mete, kopra in kumine, opustili pa ste, kar je v postavi pomembnejše: pravičnost, usmiljenje in zvestobo. To bi bilo treba storiti in ónega ne opustiti. Slepi vodniki! Precejate komarja, kamelo pa požirate. Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker kozarec in skledo čistite od zunaj, znotraj pa sta polna ropa in nezmernosti. … Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci, ker ste podobni pobeljenim grobovom: ti se na zunaj zdijo lepi, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne nečistosti. Tako se tudi vi na zunaj kažete ljudem pravične, znotraj pa ste polni hinavščine in nepostavnosti. … Kače, gadja zalega! Kako boste ubežali obsodbi na peklensko dolino?« (Mt 23,13-33)

Jezusovi učenci obtoženi, da kršijo izročilo

Ko so ga pismouki in farizeji vprašali, zakaj njegovi učenci kršijo izročilo prednikov, je Jezus odgovoril: »Zakaj pa vi prestopate Božjo zapoved zaradi svojega izročila? … Tako ste razveljavili Božjo besedo zaradi svojega izročila. Hinavci! Dobro je prerokoval o vas Izaija, ko je rekel: "To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo čast, ker kot nauke učijo človeške zapovedi."« (Mt 15,3-9)

Jezusova strogost do pismoukov in farizejev

Jezusovi učenci obtoženi, da kršijo izročilo

Ne kdor pravi: »Gospod, Gospod …«

Presenetljive so tudi besede, ki jih je Jezus nekega dne namenil nekaterim, ki so se imeli za verne: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: "Gospod, Gospod," ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih. Veliko mi jih bo reklo tisti dan: "Gospod, Gospod, ali nismo v tvojem imenu prerokovali in v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu storili veliko mogočnih del?" In takrat jim bom naznanil: "Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!"« (Mt 7,21-23)

»Usmiljenja hočem in ne žrtve«

V Jezusovem času so bili v judovstvu mnogi verski, zelo podrobni predpisi, ki so sicer po eni strani dajali občutek varnosti, vendar pa se je zaradi njih izgubilo to, kar je bistveno. Jezus na kritike farizejev, ker je jedel skupaj s cestninarji in grešniki, odgovori: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« (Mt 9,12-13)

Bistvo krščanstva

Farizeji so ponavadi Jezusu zastavljali vprašanja, s katerimi so ga želeli ujeti v past, da bi odgovoril s suhoparnim da ali ne in bi ga tako lahko postavili ob zid. Spet ob drugih priložnostih pa so ga preprosto preizkušali. Enemu izmed njih, ki ga je vprašal, katera je največja zapoved v postavi, Jezus jasno razkrije, da je bistvo krščanstva ljubezen: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki.« (Mt 22,37-40)

Vprašanja o poslednji sodbi

Vemo, da bomo sojeni glede na ljubezen, pa tudi izpitna vprašanja ob poslednji sodbi že poznamo. To so dela usmiljenja: »Ko pride Sin človekov v svojem veličastvu in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svojega veličastva. Pred njim bodo zbrani vsi narodi in ločil bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: "Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni."« (Mt 25,31-36)

»Oddaljeni« primeri dejavne ljubezni za »bližnje«

Naša večna skušnjava je ta, da bi želeli Jezusa spraviti v kletko naših shem, vendar pa gre on onkraj njih, kakor nas spominja prilika o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,25-37): človek, ki je veljal za krivoverca, je izkazal dejavno ljubezen – za razliko od duhovnika in levita, ki sta videla človeka, ki so ga roparji pustili na pol mrtvega, vendar nista ničesar storila. Samarijan pa izkaže usmiljenje, ustavi se in poskrbi za tistega človeka. Sodba Boga je drugačna od naših sodb.
Jezus besede največjega spoštovanja nameni osebama, ki sta na videz oddaljeni in se mu ne približata zaradi sebe, ampak zato, da bi ozdravil hčerko in služabnika. Kanaanski ženi reče: »O žena, velika je tvoja vera!« In o stotniku reče: »Resnično, povem vam: Pri nikomer v Izraelu nisem našel tolikšne vere!« (Mt 8,10) Ljubezen premaga vsako oviro ali etiketo.

Ponižnost. Pustiti se popraviti

Nikomur ni všeč, če ga imenujejo farizej. Vendar pa obstaja v vsakem izmed nas »učitelj postave«, ki sodi bližnjega in se ima za boljšega od cestninarja, kakor pripoveduje znana prilika v Lukovem evangeliju (18,9-14): potrebno je, da nas popravijo, včasih tudi na močan način, da bi se predramili v svoji trdosrčnosti. Vsem nam Jezus pravi: »Če vaša pravičnost ne bo večja kakor pravičnost pismoukov in farizejev, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.« (Mt 5,20) Jezusova pravičnost je usmiljenje, ki vodi v ljubezen do sovražnikov. Jezusova pravičnost je zveličanje.

Brati znamenja časov

Gospod nas v evangeliju vabi, naj bomo pozorni na znamenja časov (prim. Lk 12, 54-59). Z zadnjim koncilom Cerkev nadaljuje svojo pot v razumevanju resnice Božjega usmiljenja. Papež Frančišek še naprej hodi po tej poti, ki jo je nakazal tudi sv. Janez Pavel II., ki je leta 2002 v svetišču Božjega usmiljenja v Krakovu dejal: »Človek nima na voljo nobenega drugega vira upanja kakor samo Božje usmiljenje.«