»Znotraj Vatikana.« Kongregacija za vzhodne Cerkve
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Bližnji vzhod, Vzhodna Evropa, Indija, diaspora …
Poslanstvo tega dikasterija zajema široko obzorje Cerkva: vključuje na primer Sveto deželo, v kateri se prepletajo najintenzivnejša sakralnost in dolgoletne človeške drame, Cerkve v diaspori, stvarnost neporočenih in poročenih duhovnikov ter mnoge druge značilnosti, ki tvorijo njeno neke vrste mozaično podobo.
Do leta 1967 je bil prefekt sveti oče
Vse do reforme rimske kurije leta 1967 je bila vloga prefekta Kongregacije pridržana svetemu očetu, kar je nazorni pokazatelj dejstva, da je skrb za vzhodne Cerkve izredno pomembna. Kardinal Sandri je najprej spregovoril o tem, kako se pozornost do njih izraža danes. Spomnil je na pomenljiv dogodek pred sveto mašo ob začetku pontifikata papeža Frančiška: »Ko je šel molit k oltarju v vatikanski baziliki, kjer se nahajajo relikvije sv. Petra, je ob sebi želel vse patriarhe in višje nadškofe katoliških vzhodnih Cerkva, da bi na viden način izrazil globoko povezanost znotraj katoliške Cerkve. Latinska Cerkev je ena izmed Cerkva sui iuris in papež kot rimski škof, čeprav je latinski škof, svojo pozornost izkazuje tako, da spoštuje in skrbi za vse katoliške vzhodne Cerkve: od Bližnjega vzhoda do Vzhodne Evrope, Indije ter vseh hčerinskih skupnosti teh Cerkva, ki so razširjene po mnogih področjih diaspore na ameriški celini, pa tudi v Evropi, Avstraliji in Oceaniji.«
Skrb za Cerkve v diaspori
V nadaljevanju je kardinal Sandri povedal več o pomenu skrbi za stvarnosti Cerkve v diaspori. Spomnil je, da kljub temu, da Petrovi nasledniki ne opravljajo več funkcije prefekta, še vedno preko Kongregacije udejanjajo svojo posebno skrb za vzhodne vernike. Že sámo dejstvo, da so se papeži odločili, da na večinoma latinskih področjih – kot na primer v Evropi in ZDA – ustanovijo eparhije in eksarhate za duhovno oskrbo katoliških vernikov vzhodnega obreda, priča o pomenu in globokem spoštovanju njihove identitete in izročila. Kjerkoli po svetu oblikujejo večje strukturirane skupnosti, jim Apostolski sedež omogoči, da živijo tudi svoje versko življenje v skladu z lastnim izročilom, bogoslužnimi ter duhovnimi značilnostmi. Poskrbi za imenovanje škofov in ustanovitev eparhij in okrožij, da bi lahko še naprej živeli pripadnost Gospodu v katoliški Cerkvi preko edinstvenega obličja Cerkve, iz katere izhajajo.
Pozornost na migrante in begunce
Skrb za vzhodne vernike v t.i. diaspori prav tako vključuje migrante in begunce. Mnogi izmed njih so zapustili svoje domove zaradi vojne, nasilja ali ekonomskih razlogov in so drugod oblikovali skupnosti, da bi še naprej lahko živeli svojo vero v povezanosti z domovino in s Cerkvijo, ki ji pripadajo. Pozornost papeža Frančiška za stvarnost migrantov se po besedah kardinala Sandrija udejanja tudi preko Kongregacije za vzhodne Cerkve, in sicer preko njihove pastoralne oskrbe – tam, kamor so in bodo prišli v prihodnosti. To seveda ne pomeni, da se spodbuja kristjane, naj zapustijo področja kot npr. Bližnji vzhod, kar je morda v interesu nekaterih močnih mednarodnih sil. Nasprotno, papež je v prvi vrsti tisti, ki zahteva pravico kristjanov, da tam ostanejo, živijo in izpovedujejo lastno vero. Pristnost kristjanov na Bližnjem vzhodu, ki bi ga želeli videti končno spravljenega, brez vojn, je ključnega pomena za mirno sobivanje po vzoru človeškega bratstva; potrebno je presegati zgodovinske vzorce nasprotovanja ali vzajemnega podložništva, ki so zaznamovali pretekla desetletja in stoletja na tistih področjih.
Drugačen način, a globoko katoliški
Kardinal je zatem poudaril, da je sicer res, da človek ob vzhodnih Cerkvah najprej pomisli »na nekaj starodavnega, dragocenega, zaklad modrosti, lepote, umetnosti, barv, saj to izkusimo, ko vstopimo v vzhodno cerkev kjerkoli po svetu: očarajo molitve, pesmi, hvalnice, vonj kadila, svetloba sveč in bogoslužnih oblačil.« Vendar pa po njegovih besedah ne gre za nekaj muzejskega. »To so žive skupnosti, z bogoslužnimi oblačili, ki so drugačna od naših, in še naprej živijo svojo vero na globoko katoliški način, kljub temu, da je drugačen od tistega, katerega smo vajeni sami.«
Kolegialnost in sinodalnost, poročeni duhovniki
Eden izmed vidikov, ob katerih se je kardinal zaustavil v nadaljevanju, je bila sinodalnost. Spomnil je, da gre za tematiko, ki je zelo pri srcu papežu Frančišku. On je namreč tisti, ki celotno Cerkev poziva k premisleku o pomenu kolegialnosti in sinodalnosti. Sinodalnost že od samega začetka opredeljuje življenje katoliških vzhodnih Cerkva, saj se, posebej patriarhalne in višje nadškofijske Cerkve, strukturirajo okoli patriarha ali višjega nadškofa, ki vodi Cerkev skupaj s sinodo škofov, na poti občestva in kolegialnosti. Sinodalnost je nadalje očitna pri izboru škofov za sedeže na ozemljih katoliških vzhodnih Cerkva. Sveti oče je poklican, da poda soglasje glede kandidata, vendar pa je za dodelitev določenega sedeža pristojna sinoda škofov.
Druga tematika, o kateri se precej razpravlja, pa je po kardinalovih besedah vprašanje poročenih duhovnikov. Nekatere katoliške vzhodne Cerkve so ohranile to prakso, ki je prisotna tudi v pravoslavnem svetu, zato obstajajo tako neporočeni kot tudi poročeni duhovniki. Po plenarnem zasedanju Kongregacije za vzhodne Cerkve leta 2013 jim je papež Frančišek dovolil opravljanje službe za njihove vernike tudi izven uveljavljenih področij, kar prej ni bilo mogoče oz. je bilo ponekod celo izrecno prepovedano, kot na primer v Združenih državah Amerike za rutensko Cerkev od 19. stoletja dalje. Temi sinodalnosti in poročenosti duhovnikov, o katerih se danes pogosto govori, sta dejansko konkretno živeta izkušnja v katoliških vzhodnih Cerkvah.
Posebna pozornost papežev na konkretne stvarnosti
Nadalje je kardinal Sandri spomnil, da so v preteklih desetletjih papeži želeli predstaviti vzhodno izročilo kot posebno pot za pristno katoliško razumevanje tega, kaj pomeni biti Cerkev. Po eni strani gre za pozornost na konkretne stvarnosti: prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve je pri tem omenil posebno zasedanje škofovske sinode za Libanon leta 1995 ter za Bližnji vzhod leta 2010. Poleg tega je prav tako navedel Zakonik kanonov vzhodnih Cerkva, ki ga je papež Janez Pavel II. objavil leta 1990, pozornost na Vzhodno Evropo ter na pomen sv. Cirila in Metoda.
Ne manjšine, ampak prisotnost kristjanov
Zgodovina vzhodnih Cerkva je zaznamovana s konflikti in z nasiljem. Zaradi njih se je v preteklih letih prisotnost krščanskih manjšin na teh področjih močno zmanjšala, celotna ljudstva so se začela množično izseljevati, čemur ni videti konca. Ob razmišljanju o tem vidiku je kardinal Sandri poudaril, da so na zasedanju sinode za Bližnji vzhod leta 2010 škofje s tega področja prosili, naj ne bi uporabljali besede manjšina, ampak prisotnost. S tem so želeli reči, da pojem manjšine in večine – ki je sicer razumljiv na ravni statistike – ni ključ za razumevanje njihovega obstoja na Bližnjem vzhodu. Govori se namreč o neprekinjeni prisotnosti kristjanov v teh deželah, ki pa je bila, razen v prvih stoletjih, številčno vedno simbolična, glede na veliko večino prebivalstva. Vendar pa gre za prisotnost, ki je in želi biti še naprej pričevanje. »Situacije, v katerih živijo naši vzhodni verniki, so posebej dramatične. Vojna v Siriji traja že deset let in zaenkrat ji ni videti konca,« je dejal kardinal ter spomnil na stvarnost, ki jo živi več milijonov ljudi, posebej mladi, otroci, ženske in ostareli: »Nimajo doma, šole, kraja, kjer bi se lahko zdravili, rasli, se igrali, upali in živeli.«
Težka situacija na Bližnjem vzhodu
Na milijone Sircev, ki so ostali brez domov, je ostalo znotraj države, več milijonov pa jih je odšlo tudi v bližnji Libanon, Jordanijo, Evropo in Združene države Amerike. Vojna v Siriji je rana, ki še naprej krvavi, in zdi se, da se ne uspe zaceliti, za kar so krivi vsi tisti, ki spričo krika bolečine ne storijo ničesar, kljub temu, da bi lahko, kot je večkrat jasno pokazal papež Frančišek. Ob tem je prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve spomnil na besede svetega očeta v Bariju 7. julija 2018, ko je govoril o kriku bolečine, ki se dviga iz dežel Bližnjega vzhoda, posebej Sirije. Tudi Irak, kamor se papež odpravlja 5. marca, ostaja področje močne nestabilnosti in napetosti, tudi zaradi težkih posledic okupacije s strani t.i. Islamske države. Malo verjetno je, da bi se tisti, ki so odšli v tujino, vrnili.
Težko je tudi življenje v Libanonu, kjer je avgusta lani odjeknila močna eksplozija. Njene posledice so bistveno poslabšale situacijo v državi, ki je bila že sicer v položaju nestabilnosti, globoke gospodarske krize, na tisoče ljudi je živelo pod pragom revščine. Zdi se, da tudi politična situacija v državi ogroža obstoj »države-sporočila«, v kateri je bilo sobivanje med kristjani in muslimani dejstvo, zaradi česar je Libanon veljal za privilegirano področje Bližnjega vzhoda. Pred vojno, ki se je začela pred desetletji, so ga imeli zaradi lepote in bogastva za »Švico Bližnjega vzhoda«. »Vendar pa ne želimo pozabiti tudi na druge stvarnosti in izzive, s katerimi se soočajo kristjani po svetu: na primer v Indiji ali na vzhodu Ukrajine,« je še poudaril kardinal Sandri.
Pomoč pri soočanju drame razseljenih oseb
Njen prefekt, kardinal Leonardo Sandri, je v intervjuju med drugim spregovoril o tem, na kakšen način je Dikasterij konkretno pomagal pri soočanju z dramo razseljenih oseb, posebej v času pandemije zaradi covida-19. Dejal je, da je v soglasju s svetim očetom Kongregacija za vzhodne Cerkve ustanovila sklad za nujne primere za katoliške vzhodne Cerkve, in sicer izrecno za potrebe, povezane s pandemijo. Denarna sredstva za sklad so prišla iz nabirke za Sveto deželo in s strani nekaterih dobrotnikov, ki so bili pripravljeni pomagati. Dikasterij je namenil preko 700.000 USD za nakup higienskih in zdravstvenih potrebščin za preventivo ter zdravljenje (med drugim tudi za pljučne ventilatorje) za Jeruzalem, Gazo, Sirijo, Libanon, Etiopijo, Eritrejo, Irak … Sodelovalo je tudi Združenje agencij za pomoč vzhodnim Cerkvam (R.O.A.C.O.), ki je z različnih cerkvenih okrožij, za katera je pristojna Kongregacija, prejelo več prošenj za pomoč.
Pospeševanje človeškega bratstva
Naslednja tematika, povezana s predstavitvijo Dikasterija, je bila njegova vloga pri pospeševanju človeškega bratstva, v zvezi s katerim sta lani papež Frančišek in veliki imam al-Azharja podpisala skupno izjavo. Kardinal Sandri je dejal, da je Kongregacija s presenečenjem in velikim veseljem sprejela novico o papeževem apostolskem potovanju v Abu Dhabi, na katerem ga je kot prefekt spremljal tudi sam. Poudaril je, da kristjani na Bližnjem vzhodu, pa tudi v Indiji, kjer je pomembna prisotnost vernikov siro-malabarskega in siro-malankarskega obreda na področju sredi večinoma hindujskega prebivalstva, v sebi predstavljajo klic k sobivanju in dialogu. Prizadevajo si za vzajemno spoštovanje pravic ter da bi kot državljani gradili skupno dobro. Katoliške vzhodne Cerkve – kljub temu, da se morajo soočati z mnogimi težavami in trpljenjem – v tem prehodu vidijo neke vrste potrditev za svoj način življenja preko tisočletne izkušnje na mnogih krajih Bližnjega vzhoda.
V Libanonu 25. marec praznik vseh
Kot konkreten primer je kardinal Sandri ponovno spomnil na Libanon, ki je bil pred vojno znan po mirnem sobivanju različnih verstev, ljudje so skupaj obhajali praznike, s svojim življenjem so bili zgled občestva. »25. marec je bil na primer že pred podpisom izjave v Abu Dhabiju resnično velik praznik vseh: v središču je bil lik Marije, kot oznanilo zveličanja za človeški rod za nas kristjane, pa tudi kot napoved rojstva enega izmed prerokov v islamskem izročilu.«
Povabilo k branju izjave o človeškem bratstvu
Po povratku iz Abu Dhabija je Kongregacija po naročilu svetega očeta vsem voditeljem katoliških vzhodnih Cerkva poslala izvod izjave, s prošnjo, da bi jo brali, poglobili, se o njej pogovarjali v okviru formacije duhovnikov in redovnikov, pa tudi po župnijah, univerzah in kulturnih ustanovah. Skupaj z Dikasterijem so tudi vzhodne Cerkve prepoznale posebno povabilo k temu, da bi se papeževo sporočilo čim bolj razširilo in bi ga spoznalo čim več ljudi. Po kardinalovih besedah nam nekatere življenjske izkušnje pravijo, da omenjeno sporočilo nakazuje prostrano, lepo obzorje, ki ga je mogoče podeliti, vendar pa v konkretnem življenju vedno naleti tudi na nasprotovanje. Kljub temu pa to ne sme biti razlog za obup, ampak spodbuda, da bi si vsak osebno prizadeval za pospeševanje človeškega bratstva.
ROACO
Kardinal Sandri je v nadaljevanju pogovora podrobneje predstavil Združenje agencij za pomoč vzhodnim Cerkvam (ROACO), ki sodeluje s Kongregacijo za vzhodne Cerkve v neke vrste »sinodalnem« smislu: gre za povezanost enega izmed dikasterijev rimske kurije s karitativnimi ustanovami v različnih državah po svetu. Prefekt kongregacije je sicer predsednik ROACO, vendar pa je že od samega začetka – torej več kot 50 let – Združenje stvarnost, v kateri ima dikasterij nalogo koordiniranja, povezovanja in delitve informacij, sredstev ter projektov med enim izmed organov rimske kurije ter različnimi konkretnimi stvarnostmi v življenju katoliških vzhodnih Cerkva. Med njimi so Cnewa-Pontificial Mission (Papeški misijon Cnewa) v Združenih državah Amerike in Kanadi, Ouvre d'Orient v Franciji, Missio in Misereor v Nemčiji ali druge organizacije.
»Obračun poslanstva«: darovi mnogih ljudi
V nadaljevanju pogovora se je zaustavil ob t.i. »finančnem poročilu poslanstva«, ki ga je uvedel Sveti sedež. Poudaril je, da ne gre zgolj za poročilo o porabljenih sredstvih in prizadevanje za transparentnost, ampak je bistveno pokazati, da so sredstva, ki jih dobijo, sad dejavne ljubezni mnogih dobrotnikov. Spomnil je, da dikasterij vsako leto prejme 35% nabirke za Sveto deželo (ostalo je namenjeno Kustodiji Svete dežele) in manjši odstotek nabirke ob svetovnem misijonskem dnevu. Kardinal Sandri je spomnil, da mnoge osebe, ki redno darujejo manjše zneske, bolj kot večji donatorji prispevajo k pomoči za brate in sestre katoliških vzhodnih Cerkva. Papež Frančišek je med eno izmed avdienc pohvalil njihovo dejanje in ga opredelil kot dar vdove, ki je dala vse, kar je imela za življenje. Jezus jo je pohvalil prav zato, ker ni dala od svojega obilja, ampak od tega, kar je bilo bistveno za njeno življenje. Tudi »finančno poročilo poslanstva« torej dikasteriju omogoča, da bolj ozavesti in spoštuje vse tisto, kar prejme od dobrotnikov, da lahko na ta način pomaga v konkretnem vsakdanjem življenju.
Prispevek na področju formacije
Kongregacija za vzhodne Cerkve pa poleg tega deluje tudi na področju formacije. V Rimu upravlja osem kolegijev, v katerih vsako leto gostijo med 200 in 300 študentov (letos je zaradi pandemije število nižje). Dikasterij zanje zagotovi štipendije, s katerimi pokrijejo šolnine, življenje v kolegiju in druge stroške, za kar namenijo okoli tri milijone evrov letno. Po besedah kardinala Sandrija vlaganje v formacijo ne pomeni le vlaganja v sedanjost vzhodnih Cerkva, ampak gre predvsem za vlaganje v prihodnost. Z omogočanjem študija za bogoslovce, duhovnike, redovnice in laike na univerzah v Rimu se jim namreč ne zagotovi le kar najboljše akademske izobrazbe, ampak njihova formacija poteka v neposredni bližini svetega očeta, kar jim še bolj pomaga pri razumevanju katoliškosti (vesoljnosti) Cerkve. Prefekt je prav tako spomnil na Papeški vzhodni inštitut, kjer mnogi bodoči pastirji katoliških vzhodnih Cerkva študirajo cerkveno pravo in vzhodne cerkvene študije. Zanj namenijo en milijon evrov letno.
Redna podpora krajevnih Cerkva in katoliških šol
Kongregacija za vzhodne Cerkve na različne načine neposredno podpira tudi krajevne Cerkve. Na ta način lahko zagotovijo vsaj minimalne dejavnosti v posameznih škofijah, priskrbeli pa so tudi posebna sredstva za vzdrževanje duhovnikov v Siriji, ki sicer nimajo zagotovljenega nobenega prihodka. Ena izmed pomenljivih stvarnosti, ki je sad obiska papeža Pavla VI. v Sveti deželi, je Betlehem University (Betlehemska univerza). Vodijo jo bratje krščanskih šol, ki nudijo formacijo tako kristjanom kot tudi muslimanom. Tudi zanjo dikasterij letno nameni več kot en milijon ameriških dolarjev. Prefekt je prav tako spomnil na podporo in pomoč šolam: nekatere sklade upravlja Tajništvo solidarnosti v Jeruzalemu, druge pa latinski patriarhat. Pogosto te šole resnično predstavljajo kraj, kjer raste zavedanje o pomenu sobivanja ter se otroci in mladi zanj vzgajajo. Poleg tega pa prav tako pomagajo preprečevati različne oblike diskriminacije, ki so jih sicer pogosto deležni kristjani v državnih šolah.
Izredna sredstva, obnove
Omenjeni stroški predstavljajo redne prispevke Kongregacije, poleg njih pa občasno priskrbijo tudi izredna sredstva. Tako je bilo na primer pred kratkim, ko je sveti oče preko dikasterija podaril 100.000 ameriških dolarjev za štipendije na katoliških šolah v Libanonu. Finančno pomoč so zagotovili tudi za nekatera restavratorska in obnovitvena dela na krajih, ki so pomembni za Cerkev in kulturno dediščino. Med zadnjimi posegi so bili obnova bazilike Jezusovega rojstva v Betlehemu ter Božjega groba v Jeruzalemu, za kar so namenili pol milijona dolarjev. Kardinal Sandri je ob tem spomnil, da je iz vsega omenjenega razvidno, da je stroškov veliko, včasih jih komaj uspejo pokriti z darovi, ki jih dobijo, vendar pa se vedno s hvaležnostjo spominjajo besed sv. Pavla: »Večja sreča je dajati kot prejemati.« Ob koncu intervjuja je prefekt še dodal, da nad vsem skrbno bedi Tajništvo za ekonomijo, ter izrazil svoje prepričanje, da Gospod ne bo dopustil, da bi manjkalo tisto, kar je potrebno za to, da bi pomagali in bi se moglo razodevati obličje dejavne ljubezni Njegove Cerkve.
