Kard. Koch: Krščanstvo je najbolj preganjana vera na svetu; ekumenizem mučencev

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Jezusova obljuba: v Očetovi hiši je mnogo bivališč

Dom, v katerem živimo, ima v življenju ljudi pomembno vlogo. Navadno ga opremimo v skladu z našim okusom, tako da se v njem dobro počutimo in da lahko uživamo kakovostno življenje. Dom je kot del nas samih, je tako temeljnega pomena, da nam današnji evangelij o tem govori neposredno; in mi smo hvaležni za obljubo, ki jo je Jezus dal svojim učencem, ko jim je rekel, da je v Očetovi hiši mnogo bivališč. To jasno kaže na cilj človeškega življenja, oziroma na dejstvo, da se bo naše zemeljsko romanje končalo, ko bomo mogli prebivati pri Bogu in večno živeti v občestvu z njim.

Jezusov križ je ljubezen v najbolj radikalni obliki

Kot kristjani verujemo, da se je ta obljuba že izpolnila za tiste, ki so sledili Jezusu s takšno stanovitnostjo, da so bili deležni njegove usode: govorim o mučencih. Jezus je nasilje, ki so ga izvajali nad njim, spremenil v ljubezen in je dal svoje življenje na križu za nas ljudi. Njegov križ je ljubezen v najbolj radikalni obliki; Jezus je za nas prvenec mučencev. Kot izvorno mučeništvo je Jezusovo trpljenje hkrati tudi arhetip mučeništva tistega, ki mu sledi, to je soudeležba pri njegovi velikonočni skrivnosti, kot je bilo že očitno pri prvem mučencu Štefanu. Štefanovo mučeništvo je namreč v Svetem pismu opisano kot predstavitev Jezusovega trpljenja, celo besed odpuščanja. Kakor evangelist Luka navaja Jezusovo molitev k Očetu pred svojo smrtjo – »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34) –, tako je zapisano, da je tudi Štefan pred smrtjo povzdignil naslednjo molitev: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha.« (Apd 7,60)

Mučeništvo je najvišji dokaz dejavne ljubezni

Kakor se je Jezus popolnoma priličil Božji volji za življenje nas ljudi ter je umrl iz ljubezni do nas, tako je tudi za mučenca kristjana značilno, da ne išče mučeništva kot takega, ampak ga sprejme kot posledico svoje zvestobe veri v Jezusa Kristusa. Znamenje, ki odlikuje krščansko mučeništvo, je torej ljubezen. Glede na to, da mučenec udejanja zmago ljubezni nad sovraštvom in smrtjo, se krščansko mučeništvo izraža kot najvišje dejanje ljubezni do Boga ter do bratov in sester, kakor je poudaril drugi vatikanski koncil: Cerkev ima »mučeništvo, s katerim učenec postane podoben Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta, in s katerim se upodobi po Njem v prelitju krvi, za odličen dar in za najvišji dokaz dejavne ljubezni.« (Lumen Gentium, št. 42)

Krščanska vera je danes najbolj preganjana na svetu

Koncil prepozna ta »najvišji dokaz dejavne ljubezni« ne le v mučencih katoliške Cerkve, ampak tudi v mučencih drugih krščanskih Cerkva in skupnosti. To globoko prepoznanje se je vedno bolj razširilo med nami kristjani, posebej v zadnjem stoletju, v začetku katerega je prišlo do velikega in krvavega mučeništva armenskih kristjanov med genocidom tega ljudstva, v spomin na katerega smo se danes zbrali pri molitvi. Od tedaj dalje je krščanstvo postalo vedno bolj Cerkev mučencev neprimerljivih razsežnosti. Danes je namreč več mučencev kakor med preganjanjem kristjanov v prvih stoletjih. Osemdeset odstotkov vseh tistih, ki so danes preganjani zaradi vere, je kristjanov. Krščanska vera je danes najbolj preganjana na svetu.

Potrebno je govoriti o pravem ekumenizmu mučencev

Ta situacija vključuje dejstvo, da imajo danes vse krščanske Cerkve in cerkvene skupnosti svoje mučence. Kristjani danes niso preganjani zato, ker so pravoslavni ali vzhodni pravoslavni, katoličani ali protestanti, ampak zato, ker so kristjani. Danes je mučeništvo ekumensko in potrebno je govoriti o pravem ekumenizmu mučencev. Papež Janez Pavel II. je v svoji pomenljivi okrožnici o ekumenizmu Ut unum sint poudaril, da imamo kristjani že »skupni martirologij«, ki kaže, »kako Bog na globoki ravni ohranja med krščenimi občestvo v najvišji zahtevi vere, ki se razodeva z daritvijo življenja«. (št. 84) V ekumenizmu mučencev lahko zaznamo temeljno enost med nami kristjani ter upamo, da nam bodo mučenci krščanstva pomagali ponovno najti polno občestvo. Prav kakor je prvotna Cerkev izražala svoje versko prepričanje s kratko vendar jasno trditvijo, da je kri mučencev seme novih kristjanov, tako moremo zaupno upati, da bo kri številnih današnjih mučencev postala seme za prihodnjo enost edinega Kristusovega telesa, ki je razparano zaradi tolikih razdeljenosti.

Mučeništvo je sámo jedro Cerkve

Armenski mučenci so nam odprli oči glede te globoke vizije na začetku krvavega 20. stoletja, ki je bilo zaznamovano z dvema krvavima svetovnima vojnama. Spomnili so nas na to, da mučeništvo ni nekakšen obrobni pojav v krščanstvu, ampak je sámo jedro Cerkve. Mučeništvo je ena izmed bistvenih lastnosti krščanstva, razlog za to, da krščanstvo brez mučeništva ne more obstajati. Potrebno je realistično izhajati iz dejstva, da hoja za Kristusom lahko vedno vključuje mučeništvo, ki je najvišje pričevanje ljubezni, predvsem ljubezni do Kristusa. Krščanski mučenec namreč ne umre zgolj zaradi neke ideje, niti zaradi zelo plemenite ideje človeškega dostojanstva. Ampak je križan »s Kristusom« in umre »z nekom, ki je že umrl zanj« (Hans Urs von Balthasar).

Mučenci, najbolj verodostojni pričevalci vere

Armenski mučenci so na poseben način izpričali to kristološko razsežnost. Kot pripadniki države, ki je bila prva krščanska država v zgodovini, so ostali zvesti svoji apostolski veri in so dali življenje za Kristusa. So pričevalci v prvotnem pomenu grške besede »martys«; gotovo ne le pričevalci z besedami, ampak tudi dejanski pričevalci vere. Mučence lahko torej prištevamo med najbolj verodostojne pričevalce vere.

Hvaležnost za pričevanje za Kristusa

V veri smo prepričani, da se je v njih na poseben način izpolnila obljuba današnjega evangelija, oziroma da jim je bilo podeljeno bivališče pri Bogu in bodo z njim večno živeli. Imamo torej vse razloge za to, da se nanje obrnemo kot na priprošnjike in jih prosimo, naj spremljajo tudi danes nas kristjane na našem zemeljskem romanju; naj nas podpirajo s svojo molitvijo pri našem pričevanju v današnjem svetu ter okrepijo naše upanje, da bo Jezus Kristus tudi nam pripravil prostor v Očetovi hiši. Ko se danes posebej spominjamo armenskih mučencev in jih prosimo za njihovo priprošnjo, izrekamo svojo hvaležnost za dragoceno pričevanje za Kristusa, ki so nam ga dali s svojim življenjem.