Skrivnosti Vatikanskih muzejev. Papeži v gibanju: Paviljon kočij
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
V kočiji s papežem
Pogled se najprej zaustavi ob lepoti kočije za posebne priložnosti, berline Gran Gala, ki jo je dal leta 1826 izdelati Leon XII., približno dvajset let pozneje pa jo je z okrasjem obogatil Gregor XVI. Od drugih preprostejših razstavljenih kočij se razlikuje po osmih zlatih snopih peres na strehi. Kočijo je vleklo šest vpreženih konj.
Prestolna dvorana na štirih kolesih
Notranja oprema upošteva predpise, ki so bili v veljavi od časa Urbana VIII. Barberinija, ki je v sedemnajstem stoletju uvedel uporabo papeške kočije. Zamišljena je kot »prestolna dvorana na štirih kolesih«: papežev sedež je pravi prestol, nad njim pa je baldahin, na katerem je upodobljen Sveti Duh v obliki goloba. Kočija je izredno dobro ohranjena, saj so jo uporabljali le ob najpomembnejših slovesnostih, to je približno štirikrat letno.
Potovalni protokol
Sandro Barbagallo, kustos oddelka za zgodovinske zbirke Vatikanskih muzejev, je pojasnil, kako je potekal papeški sprevod v teh primerih. Pred kočijo je bil »monsignor križenosec«, ki je na konju v rokah držal križ za procesije, sledil pa ji je sprevod drugih kočij, imenovan »papeški vlak«, ki se je premikal s hitrostjo hoje, tako da je Kristusov namestnik lahko pozdravljal in blagoslavljal vernike ob poti. »Nihče ni smel kazati hrbta papežu in samo cesar je smel odpreti vrata in mu pomagati pri izstopu. Namesto njega je to pomembno nalogo opravljal glavni konjenik ali generalni nadzornik pošte, ki je bil odgovoren za načrtovanje poti.« V muzeju so razstavljene tudi njihove rdeče uniforme ter uniforme kočijažev ali članov straže kraljeve palače ter straže plemičev. Dragoceno kočijo je izdelal Gaetano Peroni, čigar ime ostaja zapisano na vzmetnici kočije, v okrasje pa je vrezan podpis Feliceja Eugenia.
Papeži na konjih
Kočijo berlina Gran Gala so prenehali uporabljati leta 1870, ko so Rim zasedli Savojci; od tedaj je bila zaklenjena v skladišču v pritličju dvorišča Belvedere. To pa ni bil edini razlog za prenehanje uporabe štirih koles v papeški državi. Kot je še povedal Barbagallo, se je moda kočij rodila v Franciji in Španiji v prvi polovici 16. stoletja in je najprej vključevala predvsem prevoz, namenjen ženskam. Papež Pij IV. je kardinale spodbujal, naj uporabljajo izključno konje.
Kočije uničene in odpeljane v času Napoleonovih plenjenj
V vatikanskem paviljonu se nahajajo samo primerki kočij iz obdobja po dunajskem kongresu. Vse predhodne kočije so namreč uničili in odpeljali v času Napoleonovih plenjenj. Leta 1798 so z eno izmed kočij iz Rima odpeljali papeža Pija VI.: umrl je v francoski utrdbi Valenza. Tudi njegov naslednik, Pij VII., ki je bil izvoljen na konklavu leta 1800 v benediktinski opatiji na otoku San Giorgo Maggiore v Benetkah, se je odločil, da bo kočijo uporabil ob svojem povratku v Vatikan ter ob slovesnem prevzemu bazilike sv. Janeza v Lateranu. Do tedaj so Petrovi nasledniki ob tej priložnosti vedno uporabili konja ali mulo, v spomin na Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem.
V dvorani sta na ogled tudi zadnji dve kočiji, ki so ju uporabljali v Vatikanu do leta 1929: ena izmed njiju je potovalna berlina ki jo je neapeljski kralj podaril Piju IX. ob vrnitvi iz izgnanstva; to je kočija, opremljena s prtljažnikom, ki se je uporabljala za poštni prevoz.
Nosilnica v obliki čolna
Med nosilnicami izstopa dar, ki so ga neapeljski verniki izročili papežu Leonu XIII. ob njegovi 50-letnici mašniškega posvečenja leta 1887: je v obliki čolna, ki predstavlja katoliško Cerkev, njegovo krmilo pa vodi sveti oče.
Od kočije do avtomobila
V času pontifikata Pija XI. je prišlo do velike spremembe, saj so v Vatikanu namesto kočij začeli uporabljati avtomobile. Takoj po podpisu Lateranskih sporazumov je papež odšel v Lateran na praznovanje 50 let duhovništva z ameriškim avtomobilom »Graham Paige«, ki je bil še vedno opremljen kot nekdanja kočija, po zgledu »prestolne dvorane«. Z istim avtomobilom je Pij XII. odšel na kraj bombardiranja v bližini cerkve sv. Lovrenca med drugo svetovno vojno.
Papamobil atentata
Pisalo se je sveto leto 1975. Z namenom, da bi lahko večkrat obkrožil Trg svetega Petra in pozdravil čim več romarjev, ki so se zbrali ob jubileju, je papež Pavel VI. naročil nakup avtomobila Toyota, ki ga danes hranijo na dvorišču v Castel Gandolfu. Fiat je leta 1980 Janezu Pavlu II., ki je opustil uporabo nosilnice, podaril avto, ki je bil preimenovan v »papamobil«. Tudi ta je danes na ogled in ima skoraj vrednost relikvije, saj je bil priča atentata 13. maja 1981.
Brivski stol Janeza XXIII. v papamobilu
Kot je nadalje povedal Barbagallo, so se le redki zavedali, da je bil isti avto uporabljen tudi v zadnjih letih njegovega pontifikata, saj Janez Pavel II. ni mogel več stati. V notranjost avtomobila so namestili vrtljiv sedež: nekdanji brivski stol Janeza XXIII.
Papeži in formula 1
»Voznik krščanstva.« Te besede so zapisane na posvetilu, ki ga je predsednik Ferrarija Luca Cordero di Montezemolo namenil Benediktu XVI., ko mu je leta 2005 podaril volan formule 1 Michaela Schumacherja iz leta 2003. Le nekaj mesecev pred tem so Janezu Pavlu II. podarili poseben avtomobil Ferrari Enzo št. 400. Na željo svetega očeta so ga prodali na dražbi, izkupiček pa je bil namenjen žrtvam cunamija v Jugovzhodni Aziji.
Renault 4 s periferije
Zadnji izmed razstavljenih avtomobilov pa je Renault 4 papeža Frančiška. Registriran je bil leta 1984, za seboj pa ima 300.000 kilometrov dolgo zgodovino dobrodelnosti: bil je last don Renza Zocca, duhovnika s periferije Verone, ki se je leta 2013 odločil, da ga obnovi in podari svetemu očetu.
Photogallery
