Kardinal Semeraro: Danes se želimo zahvaliti Gospodu za dar, ki ga je naklonil Cerkvi v sv. Pavlu VI.

Kardinal Marcello Semeraro

Homilija na praznik Jezusove spremenitve - 2021

Danes, na praznik Jezusove spremenitve, smo poslušali odlomek evangelija (Mr 9,2-10), v katerem je veliko pogovorov: predvsem Elija in Mojzesa z Jezusom, tudi Peter, ko povzame besedo, reče Jezusu: "Učenik, dobro je, da smo tukaj …"; nato poseže Očetov glas, ki pokaže na Jezusa in nas spodbudi, naj se držimo njegove besede: "Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!"; nazadnje se Jezus sam obrne k trem učencem, ki jih je pripeljal na visoko goro, in jim ukaže, naj nikomur ne pripovedujejo o tem, kar so videli, ali kakor pravi liturgična antifona, naj "nikomur ne pripovedujejo o tem, kar so videli, dokler Sin človekov ne vstane od mrtvih" (3 odpev Večernic).

Čeprav je kontekst evangeljske pripovedi bogat z besedami, je ozračje neizrekljivega. Apostoli čutijo, da so postavljeni pred mejo. Vsi trije so bili prestrašeni in Peter ni "vedel, kaj bi rekel"; tudi ko ob spustu z gore Jezus govori z njimi, spregovori besede, ki so polne skrivnosti: kaj pomeni "vstati od mrtvih"? Za razumevanje vsega tega potrebujejo Duha. "Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal" (Jn 14,26).

Danes smo tukaj v Grotte Vaticane, poleg groba sv. Pavla VI. tudi zato, da bi se ga spomnili ob obletnici njegove smrti. Ko premišljuje o evangeljski pripovedi je v svoji Misli na smrt zapisal: "Glej, na koncu bi bil rad v svetlobi." Sedaj je v svetlobi. Svetel oblak, ki je, kot nam pripoveduje Matej, s svojo senco obdal apostole (prim. Mt 17,5), je odel tudi njega. O tem nas prepriča glas Cerkve, ki jo je Pavel VI. zelo ljubil. "Lahko bi rekel, da sem jo vedno imel rad … Rad bi, da bi Cerkev to vedela ..." je zapisal in Cerkev danes to ve bolje kot včeraj.

Tradicijo obhajanja svete maše na ta dan sem spoštoval od začetka moje škofovske službe v Albanu, ko sem šel v župnijsko cerkev v Castel Gandolfu, mestecu, kjer je Pavel VI. umrl leta 1978. Z beatifikacijo in kanonizacijo Pavla VI. je ta običaj prenehal, saj je sedaj liturgični god, vendar pa spomin ostaja, v naših očeh pa je podoba tega velikega papeža postala še svetlejša.

Ganjeno se spominjam, kako me je dr. Saverio Petrillo, ki je bil tedaj direktor papeških palač, spremljal v apostolsko palačo v Castel Gandolfu in mi pokazal posteljo, v kateri je Pavel VI. umrl. Kolikokrat sem potem ganjen zbiral spomine komornika Franca Ghezzija, ki je bil sobar tega papeža. Škofovska služba v Albanu mi je pomagala, da sem rastel in zorel v svoji ljubezni do Pavla VI.; za to sem hvaležen Gospodu in tudi zaradi tega sem si zelo želel današnjega praznovanja, potem ko se pripravljam, da bom po klicu svetega očeta Frančiška k novemu poslanstvu zapustil to drago škofijo.

Evangeljska pripoved, ki smo jo poslušali, se je gotovo vtisnila v duha in srce G. B. Montinija. Vemo, na primer, da je ob imenovanju za milanskega nadškofa želel za svoje geslo besede, ki jih beremo v 2. Petrovem pismu: cum ipso in monte sancto (1,18). To so mu odsvetovali, saj se je zdelo, da je besedilo bolj primerno za nekega kontemplativca kot pa za nekega škofa. Pavel VI. pa je bil kontemplativec in osebno sem prepričan, da je ključ za razumevanje velikega dela njegovih spisov, zlasti zasebnih, ravno mistika.

V vsakem primeru je res, da je za objavo svoje prve okrožnice izbral datum praznika spremenitve, 6. avgust 1964. Te okrožnice se spominjamo kot okrožnice o dialogu. Je tudi on opazil to, kar sem omenil na začetku? Če Mojzes in Elija govorita z Jezusom, če nebeški Oče s svojim glasom nagovarja ljudi … pomeni, da v raju ne poje samo zbor angelov - kot molimo v slavospevu pri maši - ampak je tam tudi pogovor med svetniki. Potopljeni v ljubeč trinitarični dialog se tudi svetniki v raju pogovarjajo. Če Cerkev na zemlji še danes - kot je to želel Pavel VI. - želi postati beseda, sporočilo in pogovor (prim. Ecclesiam suam, št. 67), mora imeti svoj navdih, svoj zgled in svoje merilo v "dialolgih" nebeške Cerkve.

Danes se želimo zahvaliti Gospodu za dar, ki ga je naklonil Cerkvi po sv. Pavlu VI.. Istočasno hočemo moliti za našega svetega očeta papeža Frančiška: koliko njegovih besed - pomislimo na Evangelii gaudium - moramo brati kot nadaljevanje in kot razvoj učenja Pavla VI.. Prosimo za priprošnjo tega dragega svetnika, da bodo tudi v nas rasli ljubezen, zvestoba in predanost sveti Cerkvi.

Medtem pa, ko smo romarji v tem času, še naprej slišimo Očetov glas, ki je namenjen nam, in kaže na Jezusa ter pravi: "To je moj Sin, moj Ljubljeni; poslušajte ga!". Naj nas materinsko podpira Sveta Marija, ki nem jo Pavel VI. kaže kot "Poslušajočo Devico, ki z vero sprejema Božjo besedo" (Marialis cultus, št. 17).