»Znotraj Vatikana.« Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Dikasterij ustanovil papež Benedikt XVI. leta 2010
Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije je ustanovil papež Benedikt XVI. septembra 2010 z motu proprijem Ubicumque et semper. V njem je zapisano, da so prednostne naloge dikasterija razmišljanje o tematikah, povezanih z novo evangelizacijo, in predvsem iskanje ter spodbujanje oblik in sredstev za njeno udejanjanje. Ob izvolitvi papeža Frančiška je Dikasterij zbral in vzel za svoje nadaljnje izzive, ki so bili izpostavljeni v apostolski spodbudi Evangelii gaudium. V prvem desetletju svojega delovanja je Papeški svet za pospeševanje nove evangelizacije dobil dodatne pristojnosti, ki so opredelile njegovo delovanje. Z motu proprijem Fides per doctrinam je leta 2013 postal pristojen za katehezo, z motu proprijem Sanctuarium in ecclesia leta 2017 pa za svetišča. Dikasteriju so bile prav tako zaupane nekatere pobude, ki so se uveljavile v vesoljni Cerkvi: 24 ur za Gospoda, svetovni dan revnih in nedelja Božje besede. Nadalje je bil odgovoren za organizacijo leta vere (2012-2013) in izrednega jubileja usmiljenja (2015-2016). Te pristojnosti in dogodki so dodatno opredelili izzive in pozornost Cerkve na področju nove evangelizacije in s tem tudi dikasterija. Le-ta skuša poživiti predvsem krščansko skupnost, da bi se zavedala dejavnosti evangelizacije, ne da bi pri tem pozabila na kulturni kontekst, zlasti na zahodu, ki doživlja globoke epohalne spremembe, ki imajo posledice tudi za vero.
Vpliv pandemije, številne pobude in izzivi
Msgr. Fisichella je v nadaljevanju spregovoril o tem, kako je pandemija spremenila tudi načine oznanjevanja evangelija ter kakšna je vloga novih komunikacijskih sredstev in družbenih platform. Dejal je, da so v tem času v dikasteriju prepoznali željo, da bi bilo oznanjevanje evangelija še učinkovitejše, zato so bili priča številnim pobudam nove evangelizacije, v skladu z zdravstvenimi določili. Pomembno vlogo so imela družbena omrežja in različne platforme, ki so omogočale srečanja in predavanja po spletu. Ob tem pa je predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije poudaril, da se dobro zavedajo, da oznanjevanje evangelija ne more in ne sme pustiti ob strani osebnega srečanja. Po njegovih besedah je digitalno področje eden izmed največjih izzivov nove evangelizacije, ki se je v tem obdobju izredno razvila. Msgr. Fisichella je dejal, da je tudi osebno lahko sodeloval na številnih spletnih konferencah, organiziranih po vsem svetu, katerih se je udeležilo veliko ljudi (na nekaterih srečanjih jih je bilo več kot tisoč), mnogi pa so si srečanja ogledali tudi kasneje, kar ne bi bilo mogoče, če bi dogodki potekali v prisotnosti.
Digitalna kultura ne pomeni le prisotnosti na internetu
Nadalje je spomnil, da je Dikasterij leta 2020 objavil Direktorij za katehezo, ki med drugim govori tudi o odnosu do digitalne kulture (št. 359-382). Ob tem je poudaril, da je zato, da bi v polnosti doumeli omenjeni izziv, potrebno najprej razumeti, da je le-ta zelo kompleksen in ne pomeni le prisotnosti Cerkve na internetu. Če bi mislili, da smo v koraku s časom samo zato, ker ima vsaka škofija in župnija svojo spletno stran, bi bila to utvara, kateri se je potrebno izogniti. Prisotnost v svetu interneta je vsekakor pozitivno dejstvo, vendar pa digitalna kultura pomeni veliko več. V svojem bistvu se dotika antropološkega vprašanja, ki je odločilno v vsakem kontekstu, to je vprašanje resnice in svobode. Vprašanje, ki si ga v zvezi s tem postavlja Direktorij, ni kako uporabiti nove tehnologije za evangelizacijo, ampak kako postati evangelizacijska prisotnost na digitalni celini. Kateheza mora gotovo poznati moč sredstva in uporabiti ves njegov potencial in pozitivne vidike, vendar pa se mora zavedati, da za katehezo ne zadoščajo le digitalna sredstva, ampak je potrebno ponuditi možnosti za izkušnjo vere. V tem novem kontekstu je torej naloga kateheze spodbujati spremljanje in izkušnjo Boga, da bi tako osmislili obstoj. Prenos vere namreč temelji na pristnih izkušnjah, ki se spremenijo v pričevanje, da bi osmislile življenje.
Osebje dikasterija
Msgr. Fisichella je zatem predstavil strukturo in delovanje Papeškega sveta za novo evangelizacijo. Vodi ga predsednik, kateremu pomaga tajnik. Poleg njiju so zaposleni tudi podtajnik in vodja urada ter uradniki, katerim so zaupana področja glede na jezike in pristojnosti. Oddelek za katehezo ima tudi posebnega delegata, drugo osebje pa je del tehničnega tajništva. S proračunom dikasterija krijejo stroške za najnujnejše potrebe, medtem ko izredna velikodušnost dobrotnikov omogoča izvedbo različnih pobud, zlasti tistih, ki so usmerjene v teden, ko obhajamo svetovni dan revnih.
Med novostmi obhajanje nedelje Božje besede
Na vprašanje, kako lahko obhajanje nedelje Božje besede, ki ga je pred dvema letoma uvedel papež Frančišek, pripomore k temu, da bi bilo Božje ljudstvo bolj domače s Svetim pismom, je nadškof Fisichella odgovoril: »Sveti oče je z motu proprijem Aperuit illis leta 2019 določil, da se na tretjo nedeljo med letom obhaja nedelja Božje besede prav z namenom, da bi se krščanska skupnost osredotočila na veliko vrednost, ki jo ima Božja beseda v njenem vsakdanjem življenju. S tem je želel odgovoriti na mnoge prošnje, ki jih je prejel s strani Božjega ljudstva, da bi mogla celotna Cerkev obhajati nedeljo Božje besede, podobno kot je praznik Rešnjega Telesa in Krvi posvečen evharistiji. Nedelja Božje besede zato predstavlja pastoralno pobudo nove evangelizacije, z namenom, da bi poživili odgovornost, ki jo imajo verniki glede poznavanja Svetega pisma. Prav tako je pomembno Božjo besedo ohranjati živo preko stalnega predajanja in razumevanja, ki more osmisliti življenje Cerkve v različnih razmerah, v katerih se nahaja. Ta nedelja je torej lahko priložnost za premišljevanje ter za prizadevanje za to, da bi Sveto pismo konkretno udejanjili v vsakdanjem življenju. Vsaka krščanska skupnost je našla načine, ki so zanjo najprimernejši: nekatere so posebno pozornost namenile bogoslužju, druge osebni molitvi z Božjo besedo, spet druge so pripravile razne pobude, s katerimi je mogoče poglobiti določene vidike Svetega pisma.« Po nadškofovih besedah se s strani Dikasterija zdaj začenja bolj konkretno prizadevanje za podporo škofovskim konferencam, da bi novost, ki jo želi papež Frančišek v zvezi s službo lektorata, naletela na večji odziv in pozornost.
Svetovni dan revnih od leta 2017
V nadaljevanju je predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije spregovoril o svetovnem dnevu revnih, ki ga obhajamo od leta 2017 in vsako leto vabi, da bi razlomili kruh Besede in dejavne ljubezni posebej s tistimi, ki so žrtve »kulture odmetavanja«. Papež Frančišek je v apostolskem pismu Misericordia et misera ob zaključku izrednega leta usmiljenja zapisal: »Uvidel sem, da bi morali kot nadaljnje oprijemljivo znamenje tega izrednega svetega leta v vsej Cerkvi na 33. nedeljo med letom obhajati svetovni dan revnih. To bo najprimernejša priprava na slovesni praznik Jezusa Kristusa Kralja vesoljstva, ki se je poistovetil z malimi in ubogimi in ki nas bo sodil po delih usmiljenja.« Po besedah nadškofa Fisichelle gre za dan, »ki pomaga skupnostim in vsakemu krščenemu, da bi bili bolj zavzeti, saj dokler bo Lazar ležal pred vrati našega doma, pravica in družbeni mir ne bosta mogoča. Ta dan predstavlja tudi pristno obliko nove evangelizacije, ki prenavlja obličje Cerkve pri njenem trajnem delu pastoralnega spreobrnjenja, da bi bila priča usmiljenja.«
Logotip: iztegnjeni roki, solidarnost, iti drugemu naproti
Ob tem je spomnil, da bomo novembra letos obhajali peti svetovni dan revnih, ko bodo po vsem svetu potekale različne pobude. »Hkrati bo to tudi priložnost, da bi več pozornosti posvetili tem osebam, ki so prepogosto žrtve kulture odmetavanja, ter bi se zavedali, da so prav ubogi tisti, ki nas evangelizirajo. Ta razsežnost vzajemnosti je razvidna tudi v logotipu, ki je bil izbran za ta dan: odprta vrata, na pragu pa dve osebi. Obe imata iztegnjeni roki; ena, ker prosi pomoč, druga pa ker jo želi nuditi. Dejansko je težko razumeti, kdo izmed njiju je resnično reven. Oziroma bolje rečeno, revna sta oba. Tisti, ki ima iztegnjeno roko, da bi vstopil, prosi za podelitev; tisti, ki ima roko iztegnjeno, da bi pomagal, je povabljen izstopiti, da bi podelil. Prikazani sta dve iztegnjeni roki, ki se srečata in vsaka izmed njiju podari nekaj. Dve roki, ki izražata solidarnost in spodbujata, da ne bi ostali na pragu, ampak bi šli drugemu naproti. Seveda je pot, ki jo je potrebno prehoditi, vedno dolga, vendar pa svetovni dan revnih gotovo prispeva k temu, da Cerkev vedno bolj hodi v tej smeri.«
Misijonarji usmiljenja
Ob koncu pogovora je predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije spregovoril še o vlogi misijonarjev usmiljenja. Ob napovedi izrednega leta Usmiljenja je sveti oče v buli Misericordiae vultus imenoval misijonarje usmiljenja. »Gre za duhovnike, katerim je papež dal oblast odpuščati tiste grehe, ki so sicer pridržani svetemu očetu, kar očitno kaže na obseg njihovega poslanstva. Misijonarji so predvsem živo znamenje tega, kako Oče sprejema tiste, ki iščejo njegovo odpuščanje. Mandat misijonarjev usmiljenja je bil nato podaljšan tudi po koncu jubileja. Papež je želel, da bi njihovo pastoralno delovanje jasno govorilo o tem, da Bog ne postavlja nobenih meja tistim, ki ga iščejo s skesanim srcem, saj vsem prihaja naproti kot Oče, zlasti v zakramentu sprave. Trenutno je misijonarjev približno tisoč, gre za duhovnike in redovnike z vsega sveta, ki v svojih kontekstih preko službe spovedovanja, duhovnih srečanj in pridiganja spodbujajo in si prizadevajo, da bi ljudje izkusili veliko Božje usmiljenje. Na Papeški svet skoraj vsak dan prihajajo pisma misijonarjev, v katerih podelijo z nami svoje poslanstvo in pričujejo o tem, kako ima veliko ljudi resnično potrebo po tem, da v svojem življenju doživijo Božje odpuščanje.«
