P. Agnello Stoia: Biti Cerkev v izhodu pomeni sprejemati ljudi

Andreja Červek – Vatikan

P. Agnello Stoia prihaja iz kraja Pagani blizu Salerna. 54-letni minorit je zadnjih osem let bil župnik v rimski župniji Svetih dvanajstih apostolov. Za Vatican News je izrazil hvaležnost papežu za imenovanje ter dejal, da čuti »na sebi mnoge obraze«, prav tako pa se čuti »del ljudstva duhovnikov«, ki jih na neka način zastopa.

Molitev k apostolom

Nove obveznosti kot župnik vatikanske bazilike prevzema z veliko pobožnostjo do apostolov, pravi p. Agnello in našteje Filipa in Jakoba, Petra, Simona in Juda: »Dar molitve k apostolom za mnoge situacije, ki so se potem razrešile. S seboj nosim nauk apostola Jakoba, ki se nanaša predvsem na sprejemanje revnih in tudi sprejemanje bogatih. Veselje, ki sem ga doživljal v tej župniji, ko sem videl 'kneze', ki so sedeli v istih klopeh kot revni, saj je župnija Svetih apostolov obdana z razkošnimi hišami. Gledati drug drugega z veliko spoštovanja in vljudnosti: to je čudovita stvar, za katero se zahvaljujem Bogu.« Doda, da ga spremlja tudi razsežnost odnosa z vzhodnimi Cerkvami ter ljudje, ki so več mesecev bivali pod glavnim stebriščem cerkve. Predvsem pa se spominja »čudovite izkušnje rimske Cerkve«, saj je bil sedem let član duhovniškega sveta.

Kot župnik bazilike svetega Petra je p. Stoia neposredni sodelavec nadduhovnika papeške bazilike, kardinala Maura Gambettija, ki je prav tako minorit. Ob tem izrazi zadovoljstvo: »Tega sem vesel, v tem trenutku reforme, ki jo želi Frančišek v celotni Cerkvi in rimski kuriji. Reforma potrebuje glave, v mojem primeru roke, podporo. Tako bom pri tem delu blizu nadduhovniku in tudi vsem, ki delajo v baziliki, zlasti pri sprejemanju romarjev in vernikov, kot so 'sanpietrini', varnostniki, člani združenja svetih Petra in Pavla ... Znotraj obstaja celoten svet, ki je odgovoren za vzdrževanje bazilike in sprejemanje ljudi, da se počutijo varne, vodene in imajo referenčne točke.«

Biti v izhodu pomeni sprejemati

P. Agnello v nadaljevanju pogovora razmišlja o tem, kaj pomeni biti Cerkev v izhodu. Izpostaviti želi dvoje. Najprej, da v starem središču Rima »biti v izhodu« pomeni sprejemati, kar je tudi osebno živel kot župnik župnije Svetih dvanajstih apostolov: »Cerkev v izhodu sem čutil skupaj s skupnostjo, ki sem jo sprejemal, kolikor sem vedel, kako jo sprejeti. Kajti obstajajo mnoge obrobne stvarnosti, ki prihajajo v središče. V trenutkih, ko se odprejo vrata in se pokažejo skrinje duhovnosti, lepote, umetnosti in zgodovine ter se zares sprejme, takrat se živi dejansko neverjetno izkušnjo. Zato bi vlogo župnika v baziliki svetega Petra rad živel v izhodu, torej sprejemajoč ljudi.«

Sinodalnost

Na drugem mestu spregovori o sinodalnosti, o čemer se je kar nekaj let razpravljala v svetu duhovnikov. »Sveti Duh je močno pihal in znašli smo se na odprtem morju,« je nazoren p. Stoia. »Razumemo tudi, da je Duh eden, saj smo to pot začeli že pred časom, zdaj pa jo papež Frančišek še bolj uresničuje. Ob 50. obletnici škofovske sinode je dejal, da je sinodalnost izziv Cerkve v tretjem tisočletju. Sinodalnost pomeni najti besede, oblike, strukture, se na novo izumiti, imeti ustvarjalnost, da bi hodili skupaj.«

Da začetek novega poslanstva p. Stoie sovpada z začetkom sinodalne poti, sam vidi kot previdnostno znamenje: »Navdih bom našel v papeževih besedah in dejanjih, saj sem župnik njegove bazilike. Upam, da bom kos tej nalogi, da bom lahko misli in dejanja papeža Frančiška spremenil na najbolj živ in neposreden način.«

Učenje Frančiška Asiškega postane Petrovo učenje

Na vprašanje, kakšno vrednost bo dala Frančiškova duhovnost njegovemu poslanstvu, v kolikor pripada redu minoritov, p. Stoia odgovori s sklicevanjem na papeža Frančiška, ki je nauk Frančiška Asiškega vzel za smernico svoje petrinske službe, ko je govoril o evnagelizaciji kot izhodu, srečevanju ljudi, premagovanju ideologije odmetavanja. Izpostavi okrožnici Laudato si' in Fratelli tutti, kjer učenje Frančiška Asiškega postane Petrovo učenje. Doda, da se torej na nek način počuti doma.

Pomembnost domačnosti

P. Agnello Stoia ob koncu razmišlja še o izzivu, kako iz cerkva narediti kraje, kjer se goji oseben odnos z Gospodom. »Mislim, da je pot vedno v tem, da smo blizu, da z ljudmi "izgubljamo čas". Jaz sem izgubil veliko časa. Preden sem prišel sem, sem dvajset let preživel v Irpiniji, v zapuščenem in odmaknjenem samostanu v Montelli. Tam ni bilo nikogar, a potem je bilo dovolj, da se je pojavila skupina mladih, ki so o tem začeli govoriti, in tako je postala ljudstvo. Bili smo skupaj, skupaj smo molili, skupaj smo delali, pojedli smo ogromno prahu, ko smo čistili in pospravljali. Mladi so bili na razpolago. Vidik domačnosti je zame zelo pomemben in je močno zaznamoval moje življenje. To ni recept, vendar vidim, da papež pri tem vztraja, in prepričan sem, da je to prava pot.«